Jedro

Tožeča stranka je z vlogami dopolnjevala sicer pravočasno vloženo pritožbo zoper odločbo organa. Teh vlog, vloženih po roku za vložitev pritožbe, upravni organ ni bil dolžan obravnavati po vsebini.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel pritožbe tožeče stranke z dne 25. 1. 2015, 3. 2. 2015, 2. 3. 2015 in 8. 3. 2015 kot prepozne. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bila z odločbo Zavoda za prestajanje kazni zapora št. 720-1573/2013/47 z dne 16. 12. 2014 zavrnjena vloga tožeče stranke za prekinitev prestajanja kazni zapora. Citirana odločba je bila tožeči stranki vročena dne 24. 12. 2014, 15-dnevni rok za pritožbo se je iztekel dne 8. 1. 2015. Po preteku tega roka je tožeča stranka v zvezi s citirano odločbo vložila več vlog, ki jih je imenovala pritožbe. Glede na to, da so bile citirane pritožbe vložene po preteku pritožbenega roka, jih je upravni organ kot prepozne zavrgel. Pojasnjuje, da je v zvezi z dopolnitvijo pritožbe sodna praksa zavzela stališče, da je dopolnitev pritožbe samostojna vloga, ki se, če je bila vložena prepozno, zavrže. Tudi v primeru, ko je v dopolnitvi pritožbe naveden razlog, ki se navezuje in je neločljivo povezan z navedbami oziroma razlogi v pravočasni pritožbi, se ta ne more in niti ne sme meritorno presojati.

2. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdila tudi Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij kot drugostopenjski organ. Pojasnjuje, da je v skladu s prvim odstavkom 8. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij odločba izdana na podlagi 82. člena v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. Skladno z 259. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se glede dela organa prve stopnje v zvezi s pritožbo zoper sklep in glede odločanja organa druge stopnje o tej pritožbi smiselno uporabljajo določbe o pritožbi zoper odločbo. Po pregledu dokumentacije je pritožbeni organ ugotovil, da je na podlagi pozivov za izjasnitev z dne 5. 2. 2015 in 9. 2. 2015 bilo jasno razvidno, da se naj dopisi tožeče stranke smatrajo kot dopolnitev pritožbe zoper odločbo št. 720-1573/2013/47 z dne 16. 12. 2014. Glede na navedeno so torej navedbe tožeče stranke, da ne gre za dopolnitev pritožbe, ampak le za dodatno obrazložitev neutemeljene. Predmetna odločba je bila tožeči stranki vročena dne 24. 12. 2014, kot že rečeno se je 15-dnevni rok za vložitev pritožbe iztekel dne 8. 1. 2015 in glede na to, da je tožeča stranka vložila pritožbe dne 25. 1. 2015, 3. 2. 2015, 2. 3. 2015 in 8. 3. 2015, so le-te upoštevajoč rok za vložitev pritožbe prepozne. Pravilna je zato odločitev prvostopenjskega organa, da se na podlagi drugega odstavka 240. ali 244. člena ZUP zavržejo. Popravlja tudi navedbe prvostopnega organa, da je pomotoma navedel, da gre pri vloženih dopisih za pritožbe, temveč gre kot izhaja iz zgoraj navedenega za dopolnitev pritožbe. Pritožbeni organ je v tem delu v skladu s prvim odstavkom 251. člena ZUP zato dopolnil postopek. Utemeljeno je tudi sklicevanje prvostopenjskega organa na upravno sodno prakso, saj so tudi po sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. X Ips 912/2004 zakonsko določeni roki za vložitev pravnih sredstev prekluzivni, kar pomeni, da je stranka, ki tak rok zamudi prekludirana in ne more več opraviti zamujenega procesnega dejanja. Prekluzivni roki pa ne veljajo le za pravna sredstva, temveč tudi za njihove dopolnitve.

3. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je z vlogami z dne 25. 1. 2015, 3. 2. 2015, 2. 3. 2015 in 8. 3. 2015 dopolnjevala obrazložitev pravočasno uveljavljenega pritožbenega razloga. Vsi dopisi oziroma dopolnitve so bili vloženi še pred odločitvijo o pritožbi in iz razloga, ker meni, da mnenje zavodske ambulante oziroma enega od teh zdravnikov ne more biti razlog za odločitev, da se njegova vloga za prekinitev prestajanja kazni zapora zavrne. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v zvezi z odločbo Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor, št. 720-1573/2013/47 z dne 16. 12. 2014 tožeča stranka sprožila upravni spor, ki se je pred naslovnim sodiščem vodil pod opr. št. II U134/2015 in ki je bil zaključen s sodbo tega sodišča z dne 12. 11. 2015. Sodišče je tožbene ugovore tožeče stranke, da odločitev o zavrnitvi zahteve za prekinitev prestajanja kazni zapora ne more temeljiti le na mnenju enega zdravnika, ki dela v splošni ambulanti v zaporu, kot neutemeljene zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da v tožnikovem primeru ni izkazano, da zaradi bolezni ne bi bil sposoben prestajati kazni zapora in da navedena odločitev utemeljuje tudi zdravniško potrdilo pristojnega zdravnika zdravstvene ambulante ZPKZ Maribor, ki je podprta z medicinsko dokumentacijo vključno z mnenjem profesorja dr. A.A. iz Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, na katerega se sklicuje tudi tožeča stranka v tožbi.

7. V predmetnem upravnem sporu tožeča stranka izpodbija sklep prvostopnega upravnega organa, s katerim so bile vloge, ki jih je organ pravilno štel kot dopolnitev pritožbe zoper odločbo Zavoda za prestajanje kazni zapora št. 720-1573/2013/47 z dne 16. 12. 2014, zavržene kot prepozne. Tudi po presoji sodišča je navedena odločitev pravilna in ima podlago v podatkih predloženega upravnega spisa. Med strankami ni sporno, da je tožeča stranka dne 25. 1. 2015, 3. 2. 2015, 2. 3. 2015 in 8. 3. 2015 z vlogami, ki jih je poimenovala dopolnitev, pritožbe dopolnjevala sicer s pravočasno vloženo pritožbo zoper odločbo Zavoda za prestajanje kazni zapora št. 720-1573/2013/47 z dne 16. 12. 2014. Pri tem med strankami prav tako ni sporno, da se je 15-dnevni rok za vložitev pritožbe zoper prej navedeno odločbo iztekel dne 8. 1. 2015, zato sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da upravni organ po poteku roka za vložitev pritožbe navedenih dopolnitev pravnega sredstva ni bil dolžan obravnavati po vsebini (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 912/2004 z dne 24. 7. 2008). Sicer pa je organ druge stopnje, kot je bilo že navedeno, pravočasno vloženo pritožbo tožeče stranke obravnaval vsebinsko in pritožbeni ugovor glede utemeljenega dvoma v mnenje splošne ambulante in zavodskega zdravnika kot neutemeljen zavrnil. Temu je pritrdilo tudi sodišče v upravnem sporu.

8. Glede na navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.