Jedro

Terjatev za nepremoženjsko škodo svojo osebno naravo izgubi šele s priznanjem, s pravnomočno sodbo ali pisnim sporazumom.

Na strani tožeče strani nimamo več stranke, pri čemer se te pomanjkljivosti (saj glede vtoževane terjatve pravnega naslednika ne more biti) ne da odpraviti. Nimamo torej več subjekta pritožbe (ki jo je pred svojo smrtjo vložil tožnik), kar je predpogoj uveljavljanja (izvrševanja) pravice do pritožbe na eni in samega vsebinskega odločanja sodišča o pritožbi na drugi strani.

Za razliko od terjatve na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (glavne terjatve) je terjatev na plačilo pravdnih stroškov (kot premoženjska pravica) podedljiva.

Izrek

I. Pritožbi pravdnih strank zoper sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o glavni stvari, se zavržeta.

Pritožba tožeče stranke zoper odločitev o stroških (III. točka izreka sodbe) se zavrne in se izpodbijana odločitev potrdi.

Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 15.11.2013 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 20.9.2013 odločilo: - da je dolžan toženec v roku 8 dni tožniku plačati odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v višini l.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4.2.2012 dalje do plačila (I. točka izreka), - da se tožbeni zahtevek v delu, s katerim tožnik zahteva več, to je glede glavnice 6.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od dne 4.2.2012 dalje do dne plačila, zavrne (II. točka izreka), - da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (III. točka).

S sklepom z dne 15.11.2013 pa je zavrglo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse z dne 17.10.2013. Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki, zoper sklep pa toženec.

2. Tožnik se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje glede višine prisojene odškodnine in zoper odločitev o stroških ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. zviša prisojeno odškodnino (vse s stroškovno posledico), podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (vse s stroškovno posledico). Navaja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno ocenilo njegov soprispevek na 20 %, saj bi moralo na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotoviti, da je za nastanek poškodb odgovoren izključno toženec. Glede dogajanja predmetnega dne ne bi smelo slediti izpovedbama toženčeve žene I. K. in toženčevega vnuka A. K., saj gre za njegova sorodnika, ki imata močan interes za toženčev uspeh v predmetnem postopku. Posebej bi moralo upoštevati, da je toženec, ki je prišel od zadaj in sunil (oz. zabodel) tožnika, izključno odgovoren za tožnikovo poškodbo. Odškodnina za pretrpljene fizične bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja je prenizka in ni skladna z ustaljeno sodno prakso oz. ne predstavlja primerne satisfakcije za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje bi mu moralo prisoditi odškodnino najmanj v zahtevani višini 4.300,00 EUR. Neutemeljen je tudi zaključek, da je odškodnina iz naslova strahu neupravičena. Tožnik udarca s škarjami sprva resda ni pričakoval, po udarcu pa se je prestrašil, da bo toženec s svojim ravnanjem nadaljeval in da ga bo ponovno udaril. Res je, da tožnik ni takoj odšel k zdravniku, vendar to ne omogoča zaključka, da se glede zdravljenja poškodb ni bal. Iz naslova strahu mu gre odškodnina najmanj v višini zahtevanih 1.700,00 EUR. Neutemeljen je tudi zaključek, da tožnik ni upravičen do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kljub ugotovitvam izvedenca dr. A. B. bi se moralo sodišče prve stopnje v tem delu bolj nasloniti na izpovedbo tožnika, ki je jasno in verodostojno povedal, da čuti posledice poškodb še danes, saj ima večjo sapo, in da še danes čuti bolečine, če pritisne na rane, vse navedeno pa ga ovira pri izvajanju vsakdanje aktivnosti (oz. za vsakodnevna opravila porabi bistveno več napora). Gre mu najmanj odškodnina v zahtevani višini 2.100,00 EUR. Ob pravilni presoji višine odškodnine bi moralo sodišče prve stopnje vse sodno odmerjene stroške postopka naložiti v breme tožencu.

3. Toženec se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper I. točko izreka sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi (1) ter tožbeni zahtevek zavrne. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, češ da je povzročil poškodbe tožniku in je zato dolžan povrniti nastalo nepremoženjsko škodo. Tožnik namreč ni dokazal, da bi ga toženec poškodoval s škarjami. Toženec se tudi ne strinja, da je sodišče sledilo izvedenskemu mnenju dr. A. B. Vztraja pri tem, da ga je prvi napadel tožnik. Sodišče je napačno prisodilo tožniku zgolj 20 % soodgovornost. Prepir med pravdnima strankama se je začel zgolj zaradi tožnika in je zato slednji bistveno več prispeval k nastanku škode. Po mnenju toženca bi moral tožnikov prispevek znašati vsaj 50 %. Tudi odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo tožniku iz naslova telesnih bolečin oz. nevšečnosti v času zdravljenja, je previsoka. Nevšečnosti, ki jih je imel tožnik, ne utemeljujejo tako visoke odškodnine. Tožnik je ves čas zdravljenja lahko trpel zgolj bolečine manjše intenzivnosti in še to le kakšnih 14 dni, ne pa 4 tedne.

4. Toženec je v odgovoru predlagal zavrnitev tožnikove pritožbe. Tožnik na toženčevo pritožbo zoper sodbo ni odgovoril. 5. Zoper sklep z dne 15.11.2013 se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je rok, ki mu ga je sodišče postavilo za predložitev dokumentov, take narave, da bi moralo prejete dokumente upoštevati tudi po njegovem preteku.

6. Pritožbi pravdnih strank zoper sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o glavni stvari, sta nedopustni, pritožba tožeče stranke zoper odločitev o stroških (III. točka izreka sodbe) in pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 15.11.2013 pa neutemeljeni.

V zvezi s pritožbama pravdnih strank zoper odločitev o glavni stvari in pritožbo tožeče stranke zoper stroškovno odločitev:

7. Obstoj stranke je procesna predpostavka (80. člen ZPP (2)), ki mora obstajati ves čas postopka oziroma v vseh njegovih fazah. Obstajati mora torej ne le ob vložitvi pritožbe, ampak tudi v času odločanja pritožbenega sodišča. Na obstoj omenjene procesne predpostavke (tudi pritožbeno) sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato mora v primeru, ko je podan sum, da ta ni podana, po uradni dolžnosti opraviti potrebne poizvedbe. Ker je tožena stranka tekom pritožbenega postopka sporočila, da je tožnik J. K. umrl, je pritožbeno sodišče to v Centralnem registru prebivalstva preverilo. Iz omenjenega registra izhaja, da naj bi tožnik umrl dne 20.1.2014, torej po izdaji sodbe sodišča prve stopnje (in po tistem, ko je sam vložil pritožbo zoper sodbo). Zaradi te nove okoliščine pa je bilo potrebno pritožbi obeh strank zoper sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o glavni stvari, kot nedopustni zavreči (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 352. členom ZPP).

8. Kot je v sklepu II Ips 59/2011 z dne 19.3.2012 poudarilo Vrhovno sodišče RS, je dopustnost zahteve za pravno varstvo odvisna od obstoja stranke. Gre za okoliščino, ki mora biti podana, da pritožbeno sodišče sploh sme vsebinsko odločati o utemeljenosti te zahteve. Smrt stranke (praviloma) privede do procesnega nasledstva, ki je zmeraj odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. V kolikor je takšno nasledstvo podano, pride pri fizičnih osebah (na podlagi njihove dedne pravice) do nasledstva v trenutku smrti zapustnika in dedič vstopi v vsa zapustnikova pravna razmerja, torej tudi procesna. In obratno. Kjer dedovanje materialno-pravnih pravic ne pride v poštev, ni možno niti procesno nasledstvo (3). Slednje pa velja tudi za konkretni primer. Terjatev za nepremoženjsko škodo (ki jo je tožnik v tem postopku vtoževal - in mu je bila z izpodbijano sodbo delno prisojena - ter v zvezi z odločitvijo o kateri sta se obe pravdni stranki pritožili) svojo osebno naravo (upoštevaje določbo prvega odstavka 184. člena OZ (4)) izgubi šele s priznanjem s pravnomočno sodbo ali pisnim sporazumom. To pomeni, da v konkretnem primeru na (potencialne) tožnikove dediče v trenutku njegove smrti ni mogla preiti in je ugasnila. Zaradi te posledice sta pritožbi obeh pravdnih strank (sicer iz različnih razlogov) nedopustni. Na strani tožeče strani namreč nimamo več stranke, pri čemer se te pomanjkljivosti (saj glede vtoževane terjatve pravnega naslednika ne more biti) ne da odpraviti. Nimamo torej več subjekta pritožbe (ki jo je pred svojo smrtjo vložil tožnik), kar je predpogoj uveljavljanja (izvrševanja) pravice do pritožbe na eni in samega vsebinskega odločanja sodišča o pritožbi na drugi strani. Toženec pa za pritožbo, ki jo je vložil zoper odločitev o glavni stvari, ne izkazuje več potrebnega pravnega interesa. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic, mora namreč (tekom celotnega postopka) izkazovati pravni interes, na obstoj katerega pazi tudi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (5). Tako mora pritožnik kot verjetno izkaz(ov)ati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Ker pa vtoževane (in delno prisojene) terjatve iz naslova nepremoženjske škode (tudi če je prej obstajala) v obravnavanem primeru ni več, toženec svojega pravnega položaja (tudi če bi s pritožbo uspel), ne more (več) izboljšati.

9. Tožnik se je (zaradi domnevno napačne odločitve o glavni stvari) pritožil tudi zoper odločitev o stroških (III. točka izreka sodbe) (6). Za razliko od terjatve na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (glavne terjatve) je terjatev na plačilo pravdnih stroškov (kot premoženjska pravica) podedljiva (7). Ker pa gre za stransko terjatev, katere usoda je (praviloma) odvisna od odločitve o glavni stvari (prvi odstavek 154. člena ZPP), je potrebno v takem primeru presoditi, ali je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku pravilno odločilo. Pritožbeno sodišče pa v obravnavanem primeru v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku nima nobenega pomisleka. Odločitev je natančno in prepričljivo obrazložena (8). Tožnikova pritožba pa je z golim vztrajanjem pri drugačnem stališču oziroma trditvah (9) ter pavšalnim oporekanjem (sklicevanjem (10)) prav v ničemer ne omaje (11). Iz tega razloga je bilo potrebno pritožbo zoper odločitev o stroških zavrniti in izpodbijano odločitev (sklep) (12) potrditi.

V zvezi s pritožbo tožene stranke zoper sklep z dne 15.11.2013:

10. Pritožbeno stališče, češ da je rok, ki ga je sodišče prve stopnje (v sklepu z dne 21.10.2013) dalo tožencu za predložitev pisne izjave o njegovem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju njegovih družinskih članov (na obrazcu ZST-1), take narave, da bi moralo prejete dokumente upoštevati tudi po njegovem preteku, je neobrazloženo (in ne povsem jasno). Na rok, ki ga sodišče podeli stranki za odpravo pomanjkljivosti njene vloge, sta vezana oba (tako sodišče kot stranka). Te njegove obligatorne narave in posledic njegovega nespoštovanja (13) mu ne jemlje niti okoliščina, da je (kot rok, ki ga določi sodišče) na predlog stranke podaljšljiv (prvi odstavek 110. člena ZPP) (14). Pritožbo je bilo potrebno zato zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

11. Zaradi neuspeha s svojimi pritožbami pravdni stranki sami trpita stroške nastale z njihovo vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Toženec pa sam krije tudi svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Pravilno spremeni.

(2) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami (v nadaljevanju ZPP).

(3) Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 59/2011 z dne 19.3.2012. (4) Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami (v nadaljevanju OZ)

(5) Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 59/2011 z dne 19.3.2012. (6) V okviru katere je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

(7) Glej Maja Ovčak Kos, Dedovanje terjatve za povrnitev nepremoženjske škode in procesnopravne dileme, Pravnik, št. 11-12/2012, str. 882

(8) Tudi kar se tiče ocene dokazov.

(9) Nekatere trditve v zvezi z obsegom utrpljene nepremoženjske škode (npr. glede strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti) so tudi sicer nove in že zato neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

(10) Podobna ugotovitev velja tudi glede toženčeve pritožbe zoper odločitev o glavni stvari. Pavšalno nestrinjanje brez navedbe ustreznih konkretnih vsebinskih razlogov in vztrajanje pri svojih trditvah pač ni dovolj za vzbuditev dvoma v pravilnost izpodbijane odločitve.

(11) Podobna ugotovitev velja tudi glede toženčeve pritožbe zoper odločitev o glavni stvari. Pavšalno nestrinjanje brez navedbe ustreznih konkretnih vsebinskih razlogov in vztrajanje pri svojih trditvah pač ni dovolj za vzbuditev dvoma v pravilnost izpodbijane odločitve.

(12) Glej prvi odstavek 166. člena ZPP (v obravnavanem primeru sta bili pritožbi obeh pravdnih strank zoper odločitev o glavni stvari zavrženi).

(13) Glej 4. odstavek 108. člena ZPP

(14) Tega v konkretnem primeru (v skladu s tretjim odstavkom 110. člena ZPP) ni predlagal.