Jedro

Toženec je z zabitjem treh železnih palic onemogočil tožnikoma dotedanji način izvrševanja vsebine pravice stvarne služnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je toženec motil tožnika v njuni posesti pravice hoje in voženj z avtomobili in drugimi prevoznimi sredstvi po južnem robu parc.št. 426/2 k.o. S. s tem, ko je dne 23.5.1999 na traso poti zabil tri debelejše železne palice in tako vožnjo onemogočil. Tožencu je pod pretnjo denarne kazni prepovedalo bodoča takšna in podobna motilna dejanja na škodo tožnikov ter mu naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 144.750,00 SIT in separatnih stroškov v znesku 10.055,00 SIT, vse s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. S sklepom z dne 7.7.1999 pa je ugodilo predlogu tožeče stranke in izdalo začasno odredbo, s katero je tožencu naložilo, da takoj odstrani s trase poti po parc.štev. 426/2 k.o. S. tri v traso poti zabite železne palice in tako tožnikoma omogoči vožnjo po navedeni trasi.

Zoper oba sklepa se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov.

Navaja, da tožnika nista dokazala svojih trditev v predlogu za izdajo začasne odredbe, češ da naj bi nekaj gradila in da zato nujno potrebujeta dostop do svojega objekta. Iz dokumentacije v spisu pa jasno izhaja, da objekti tožnikov mejijo na javno pot, zaradi česar imata do svojih objektov in parcele nemoten dostop. Tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe nista zatrjevala, da jima nastaja nenadomestljiva škoda, zato ni pogojev za izdajo začasne odredbe.

Sodišče je v sklepu, s katerim je odločilo o motenju posesti, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339.člena ZPP, saj je ugotovilo, da pritožnik moti tožnika v njuni posesti pravice hoje in vožnje, dokazni postopek pa je jasno pokazal, da pritožnik tožnikov v posesti hoje po parc.št. 426/2 v ničemer ni omejeval. Tožnika sta kljub postavljenim železnim palicam lahko celo vozila po spornem vozišču. Dejansko stanje ni ugotovljeno pravilno in popolno, saj sta tožnika hotela poseči v parcelo pritožnika, iz dokaznega postopka pa jasno izhaja, da je najmanj od 14.5.1999 tožnik vedel, da odreja izkop jam na pritožnikovi parceli. Tožnika sta praktično ob vsakem prehodu po sporni trasi dodatno posegla v zemljišče pritožnika in traso sporne poti nedopustno širila. Napačno je uporabljeno materialno pravo, saj bi moralo sodišče upoštevati določilo 2. odstavka 78. člena ZTLR, da posestnik, ki pridobi posest s silo, nima posestnega varstva zoper tistega, od katerega je na tak način prišel do posesti. Prav tako bi moralo sodišče upoštevati pravico do samopomoči po 76. členu ZTLR.

Poseg z gradbenim strojem v parcelo pritožnika ni bil dopusten, samopomoč je bila nujna, nevarnost neposredna, način preprečitve del gradbenega stroja pa je v celoti ustrezal okoliščinam, v katerih je obstajala nevarnost. Posledično pritožnik vlaga pritožbo zoper odločitev o pravdnih stroških ter predlaga razveljavitev sklepov in vrnitev zadeve v novo odločanje prvemu sodišču. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka zavrača nesprejemljive in neresnične navedbe toženca v pritožbi ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev odločbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Posest stvarne služnosti ima, kdor uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti (3. odstavek 70.člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR). Vsak posestnik stvari ali pravice pa ima pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti (75. člen ZTLR).

Glede na citirano materialnopravno podlago je prvostopno sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je kot podlago svoje odločbe sprejelo sledeča pravno relevantna dejstva: tožnika sta posestnika stvarne služnosti dovozne poti po parc.št. 426/2 k.o. S., toženec je lastnik tega zemljišča, tožnikoma je oporekal vožnjo in uporabo svojega zemljišča le verbalno in s pismenim pozivom svojega pooblaščenca, dne 23.5.1995 pa je toženec nesporno z namenom, da prepreči tožeči stranki uporabo poti preko svoje parcele, v zemljo preko trase poti zabil tri železne palice, visoke od 80 do 90 cm.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede gornjih ugotovitev, prav tako v celoti sprejema dokazno oceno prvostopnega sodišča. Ta temelji prvenstveno na izpovedi pravdnih strank, ki se v bistvenih okoliščinah ujemata. Brez pomena je sklicevanje pritožbe, da sta tožnika ob vsakem prehodu po sporni trasi dodatno posegala v zemljišče tožene stranke in traso poti nedopustno vseskozi širila ter da jima je moralo biti najmanj od 14.5.1999 jasno, da gre za posege na toženčevi parceli. Zahtevku tožeče stranke je sodišče ugodilo zato, ker je toženec z zabitjem treh železnih palic onemogočil tožnikoma dotedanji način izvrševanja vsebine pravice stvarne služnosti, ki je bil tudi v tem, da sta tožnika zemljišče toženca uporabljala ne samo za pešhojo do svoje parcele, pač pa tudi za vožnjo s traktorjem, kar izhaja iz izpovedi toženca. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje toženca, da je ravnal v okviru samopomoči (76. člen ZTLR), saj v postopku ni izkazano, da bi pred tem tožnika motila posest toženca, niti, da bi grozila (z nameravano vožnjo gradbenega stroja po trasi poti) neka neposredna nevarnost, ki bi jo bilo mogoče odvrniti le na tak način. Kot sam toženec zatrjuje, je bilo njegovo dejanje le reakcija na zatrjevano neprestano širjenje služnostne poti, tak ugovor pa je nepomemben za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Končno je toženčev ugovor nepristne (viciozne) posesti neutemeljen že zaradi poteka subjektivnega roka iz 77. člena ZTLR.

Potrebno je odgovoriti še na pritožbeni očitek storjene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Takšna kršitev je med ostalim podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Res je, kar navaja tožena stranka, da izpodbijani sklep nima razlogov o tem, ali je s postavitvijo železnih palic toženec omejeval tožnika tudi v posesti stvarne služnosti hoje po parc.št. 426/2 k.o. Straža. Ker pa je bistveni del sklepa prvostopnega sodišča dajatveni del, saj se le z njim uresničuje posestno varstvo, ne pa z ugotovitvenim delom zahtevka, ki vsebuje med ostalim ugotovitev "posesti pravice hoje", očitana bistvena kršitev ne more biti zagrešena.

V skladu z določbo 427. člena ZPP lahko izda sodišče med postopkom na predlog stranke začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, in to ne samo, da se odvrne preteča nevarnost protipravne poškodbe ali nenadomestljiva škoda, pač pa tudi, da se prepreči nasilje oziroma v konkretnem primeru samovoljno ravnanje tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo odločitev o izdaji začasne odredbe na določbo 442. člena prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku, v obrazložitvi sklepa pa navedlo utemeljene razloge za njeno izdajo. Pritožbene navedbe o nepotrebnosti in neutemeljenosti začasne odredbe je treba zavrniti, sicer pa s pravnomočnostjo sklepa ta začasna odredba tako ali tako preneha veljati.

Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, prav tako ni našlo drugih formalnih kršitev iz razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo ter v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora sama nositi stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla dejstev, ki bi pripomogli k razjasnitvi zadeve, zato stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni.