Jedro

Tožena stranka tožnika s svojim stališčem, da bi lahko živel pri teti in stricu, na kar je sama sklepala, ni seznanila pred izdajo odločbe, da bi se lahko do tega opredelil, zaradi česar je prišlo po mnenju sodišča do kršitve načela zaslišanja stranke, saj je treba skladno s prvim odstavkom 9. člena ZUP dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločba.

To, da bi tožnik ob vrnitvi v Kabul lahko živel pri sorodnikih, je ena od bistvenih okoliščin, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, zato bi tožniku morala dati možnost, da se o tem izjasni.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-596/2016/31 (1312-09) z dne 30. 11. 2016 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi navaja, kaj je tožnik povedal v prošnji ter kaj je povedal na osebnem razgovoru. Tožena stranka na podlagi izvedenega postopka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred talibani, ki so njemu in njegovi družini grozili zaradi očetovega dela pri policiji, kar se je nadaljevalo tudi po smrti očeta. Tožena stranka izjave tožnika ocenjuje kot skladne in prepričljive v delu, kjer govori o tem, da so talibani grozili in ustrahovali očeta zaradi njegovega dela pri policiji, ter da je bil oče zaradi tega tudi ubit. Prav tako so te izjave verjetne in skladne z informacijami o izvorni državi. Čeprav so tudi izjave tožnika o tem, da se je nadlegovanje nadaljevalo tudi po smrti očeta, skladne in prepričljive, pa so manj verjetne in za njih ni potrditve v informacijah o izvorni državi. Tožena stranka meni, da ni mogoče popolnoma izključiti, da bi bila družina tožnika tarča nadlegovanja in ustrahovanja tudi po tem, ko so tožnikovega očeta ubili talibani. Glede na navedbe tožnika in upoštevajoč informacije o izvorni državi, tožena stranka ugotavlja, da ga oblast pred preganjanjem v domačem kraju ni sposobna zaščititi. Ker je tožena stranka ugotovila, da ima tožnik v svojem domačem kraju utemeljen strah pred preganjanjem, je nadalje ugotavljala, ali ima možnost notranje razselitve in s tem povezane notranje zaščite v ostalih delih izvorne države. Tožnik in vsa družina so se 6 mesecev pred njegovim odhodom iz izvorne države preselili v Kabul. Odšli so k teti, ki živi v Kabulu in si po nekaj dneh poiskali in najeli svoje stanovanje. Po nekaj dneh so se ponovno začele grožnje po telefonu. Toženi stranki pa ni jasno, zakaj bi jih talibani iskali tudi v Kabulu. Ni našla informacije o tem, da bi talibani ali drugi uporniki še naprej nadlegovali družinske člane osebe, ki so jo zaradi njenega dela ubili. Kljub temu je tožena stranka sprejela, da obstajajo primeri, ko prenehanje z delom za državne varnostne sile za talibane ni dovolj in da v takih primerih družine še naprej prejemajo njihove grožnje. Glede na to, da tožnikova družina ni imela nobene vidnejše politične vloge, po smrti očeta ni nadaljevala njegovega dela in ni imela niti kakšnih drugih vezi z afganistanskimi varnostnimi silami, tožena stranka meni, da ni verjetno, da bi bili zaradi očetovega dela ogroženi tudi po njegovi smrti in to v kraju njihove preselitve. Tožena stranka ocenjuje, da je bil tožnik s preselitvijo v drug kraj varen pred preganjanjem.

2. Glede subsidiarne oblike zaščite pa tožena stranka meni, da tožnik niti izrecno niti po smislu svojih navedb v postopku ne uveljavlja, da bi mu v primeru vrnitve v Kabul grozila resna škoda v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožnik ne uveljavlja, da bi mu v primeru vrnitve v Kabul grozila resna škoda v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Kljub temu je tožena stranka zaradi splošno znane varnostne situacije v Afganistanu preverila, ali so razmere v Kabulu takšne, da bi vrnitev predstavljala resno individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista. Po povzetku različnih virov tožena stranka ugotavlja, da varnostna situacija v Kabulu še zdaleč ni takšna, da bi predstavljala resno grožnjo za posameznega civilista. Še vedno je Kabul večinoma izoliran pred najhujšim nasiljem zadnjih 10 let in sorazmerno miren. Tožena stranka ne zanika, da v Kabulu ne bi prihajalo do posamičnih varnostnih incidentov, vendar na podlagi zbranih informacij ocenjuje, da stopnja nasilja ni takšna, da bi dosegla prag resne škode, kakor ga opredeljuje Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tudi iz informacij, ki jih je predložil pooblaščenec, je mogoče zaključiti, da nasilje v Kabulu samo po sebi ni usmerjeno zoper civiliste, zato ne moremo govoriti o resni in individualni grožnji za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja. Situacija v Kabulu ni takšna, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Tožnik je bil sin osebe, ki je delala za policijo in kot tak sam povsem neznana oseba, za katero je tudi UNHCR izjavil, da lahko išče zaščito v Kabulu, kjer talibani napadajo le znane, pomembne ali vplivne ljudi. Različne mednarodnega organizacije so podale ugotovitev, da je malo verjetno, da bi talibani v Kabulu iskali osebo, ki se je doma sprla s talibani, ker so njihove dejavnosti osredotočene v napade na znane osebnosti. Tožena stranka je dodatno preučila možnosti življenja v Kabulu po vrnitvi tožnika v izvorno državo. V skladu z informacijami sta tradicionalna številna družina in plemenska skupnost v družbeni strukturi glavni zaščiti mehanizma za preživetje notranje razseljenih oseb. Afganistanci se zanašajo na te mreže za svojo varnost in ekonomsko preživetje, vključujoč nastanitev in ustrezna sredstva za preživljanje. V konkretnem primeru tožnika se je njegova družina že preselila v Kabul, kjer so živeli 6 mesecev in sicer so najprej bili nekaj dni pri teti, nato pa so si iskali in najeli lastno stanovanje. Izvorno državo je tožnik zapustil skupaj z mamo, brati in sestro, ter med potjo izgubil stik z njimi. Tožena stranka ugotavlja, da ima tožnik v izvorni državi, točneje v Kabulu, še vedno teto in njenega moža, ki sta enkrat že sprejela tožnikovo družino ter tožniku pomagala pri pridobivanju dokumentov. Tetin mož je odšel v tožnikovo provinco in od tamkajšnjega policijskega komandirja pridobil potrdilo o delu tožnikovega očeta. Glede na samoiniciativno ravnanje tožnikovega strica je mogoče zaključiti, da tožnik v primeru vrnitve v Kabul ne bi bil prepuščen sam sebi, ampak upravičeno lahko računa na pomoč širše družine in primerno skrb s strani sorodnikov. Poleg tega je tožnik že pred odhodom iz države sam skrbel zase in za svojo družino. Čeprav je tožnik še mladoleten, pa bo čez dober mesec postal polnoleten, po njegovih navedbah pa je mogoče zaključiti, da je izredno zrel in odgovoren. V tožnikovem primeru ne gre za klasični primer notranje razselitve, saj v Kabulu še vedno živi njegova razširjena družina. Lahko bo nastanjen pri teti, ki živi v Kabulu, torej bi bil del njene razširjene družine in ne eden izmed notranje razseljenih oseb. Čeprav je tožnik mlajši od 18 let in ga je treba obravnavati kot otroka, pa je po mnenju tožene stranke preuranjeno trditi, da je popolnoma nebogljen in da se ob vrnitvi v Kabul ne bi znašel. Glede na vse navedeno je tožena stranka ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, zato je njegovo prošnjo zavrnila.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je tožeča stranka v postopku ugotovila splošno verodostojnost tožnika glede preganjanja v njegovem domačem kraju in ugotovila, da bi ob vrnitvi v domači kraj lahko bil ponovna tarča preganjanja s strani talibanov zaradi političnega prepričanja. Nato je presojala, ali je mogoča notranja razselitev v Kabul. Ta presoja pa je pomanjkljiva v treh delih in sicer obstoja nevarnosti preganjanja v Kabulu, premalo je bilo upoštevano dejstvo, da je tožnik mladoletnik brez spremstva in tretjič, glede presoje splošne varnostne situacije ter življenjskih razmer v Kabulu. Nadalje tožnik podrobneje pojasnjuje, zakaj je napačen zaključek, da ne bi bilo verjetno, da bi tožniku talibani grozili tudi v Kabulu. Nadaljevanje maščevanja talibanov tožniku in njegovi družini kljub uboju njegovega očeta predstavljajo posebne individualne okoliščine, zaradi katerih je še vedno ogrožen tudi v Kabulu. Zatrjevano preganjanje ni povezano zgolj s tožnikovim domačim krajem. Neutemeljeno je sklepanje, da so tožnikove izjave glede groženj v Kabulu neverjetne. Tožnik je bil v preteklosti že žrtev preganjanja. Tožena stranka ni v zadostni meri izkazala, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje v Kabulu ne bo ponovilo. Tožnik je namreč družinski član pripadnika afganistanske policije, kar pomeni, da je v Kabulu še vedno v nevarnosti. Tožnik vztraja pri tem, da zaradi nevarnosti pred talibani v Kabulu ne bi bil varen. Tožena stranka je sprejela, da je tožnik star 17 let. Pri tem je v odločbi Centra za socialno delo naveden datum rojstva tožnika 31. 12. 1999 in ne 1. 1. 1999, kot v odločbi navaja tožena stranka. Tožena stranka pri presoji, ali je Kabul primerna notranja razselitvena možnost, ni ravnala v skladu z načelom največje koristi otroka, ki ga uzakonja 15. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Pri vračanju mladoletne osebe je treba preveriti, ali mu bo ob vrnitvi zagotovljen primeren sprejem in nega. Upravno sodišče je enkrat že razsodilo, da bi morala tožena stranka že v postopku odločanja o mednarodni zaščiti začeti postopek iskanja staršev in ne šele v postopku odstranitve iz države. Pri tem se sklicuje na 16. člen ZMZ-1. Tožena stranka je navedla, da bi za tožnika v Kabulu lahko poskrbela stric in teta. To je zaključila na podlagi podatka, da je tožnik z družino nekaj dni preživel pri teti, po preselitvi v Kabul, in da je stric pomagal priskrbeti pismo načelnika policijske postaje. Tožnik tekom postopka ni bil nikoli vprašan o tem, ali bi teta in stric zanj lahko poskrbela in ali ima kakšne zadržke v zvezi z nastanitvijo pri njiju. Brez pridobitve mnenja mladoletnika pa tožena stranka ne more presojati, ali je vrnitev k sorodnikom dejansko v njegovem najboljšem interesu. Četrta alineja drugega odstavka 15. člena ZMZ-1 jasno določa, da se pri ocenjevanju najboljše otrokove koristi ustrezno upošteva mnenje mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo. Samo dejstvo, da je tožnik nekaj dni preživel pri teti, in to, da stric pomaga pri pridobivanju dokazov, ne zadostuje za zaključek, da bi ob vrnitvi v Kabul dejansko lahko dlje časa živel pri sorodnikih, ki bi mu lahko nudili hrano in zanj skrbeli. Tožnik je mnenja, da teta in stric ne bi mogla zanj poskrbeti, ker nimata dovolj denarja niti lastnega stanovanja. Tožena stranka pa tekom postopka tega ni preverila, ali bi bili sorodniki pripravljeni sprejeti tožnika. Iz smernic UNHCR izhaja, da je treba poleg pogoja o smiselni podpori s strani otrokove lastne razširjene družine ugotoviti, ali je preselitev v otrokovem najboljšem interesu. Iz številnih poročil tudi izhaja, kako težak je dostop do izobrazbe za otroke v Afganistanu. Tožnik pa v Sloveniji obiskuje šolo in bi moral biti to tudi pomemben faktor pri presoji, ali je vrnitev v Afganistan v otrokovem najboljšem interesu. Tožeča stranka pa se tudi ne strinja z oceno splošne varnostne situacije ter življenjskih razmer v Kabulu. Tožnik je lahko podvržen še dodatnim nevarnostim, ki zadevajo otroke. Dejstvo, da ima v Kabulu strica in teto, ne pomeni, da se mu ne bi bilo treba soočati s težavami pri iskanju zaposlitve in podobno. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel prebivališče oziroma našel delo. Treba je ugotoviti, ali je omogočena ekonomska in socialna eksistenca vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Dejstvo je, da v Kabulu in nasploh v Afganistanu poteka notranji oborožen spopad ter da se je število napadov upornikov v zadnjem času povečalo in so zahtevali večje število žrtev kot doslej. Zaradi vseh navedenih razlogov notranja razselitev tožnika ne more priti v poštev. Tožeča stranka predlaga, da naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s sodbo, s katero tožniku prizna status begunca, podrejeno pa, naj zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vsa obstoječa poročila omenjajo preganjanje pripadnikov afganistanskih varnostnih sil s strani talibanov. Te pripadnike lahko talibani iščejo tudi po preselitvi v drug kraj. V konkretnem primeru pa je ključnega pomena, da je bil pripadnik varnostnih sil tožnikov oče. Nadlegovanje družine pripadnikov varnostnih sil se nanaša na čas, ko so ti pripadniki še aktivni. Tudi informacije o preganjanju v Kabulu se nanašajo na pripadnike afganistanskih varnostnih sil in njihovih družin, vendar ne, ko se preganjanje izvrši do te mere, da talibani osebo ubijejo. Glede datuma rojstva tožena stranka navaja, da je na prošnji za mednarodno zaščito najprej zapisan datum 1. 1. 1998, nato pa popravljen na 1. 1. 1999. Tožena stranka je v postopku odločanja o mednarodni zaščiti začela postopek iskanja tožnikove mame in ne šele v postopku odstranitve iz države. Pri ocenjevanju največje otrokove koristi se upošteva tudi mnenje mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo, vendar mora tožena stranka opozoriti, da le v okviru zakonskih določb ter presoje upravičenosti do mednarodne zaščite. Njegovo mnenje ne more prevladati nad zakonskimi določbami sploh ob dejstvu, da tožnik nikjer ni navedel niti omenil, da bi imel s sorodniki kakšne slabe izkušnje. Glede na to, da iz smernic UNHCR izhaja, da sta v Afganistanu tradicionalna številna družina in plemenska skupnost v družbeni strukturi glavni zaščiti in mehanizma za preživetje, je tožena stranka lahko zaključila, da tožnik v Kabulu ima sorodnike, ki mu bodo lahko pomagali pri ponovni nastanitvi v okolje, v katerem je živel. Tožena stranka se tudi ne strinja, da je njena ocena stopnje nevarnosti v Kabulu neutemeljena. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožena stranka pravilno zaključila, da bi tožnik ob morebitni vrnitvi v domači kraj lahko bil ponovno tarča preganjanja s strani talibanov. Sporna pa je ocena tožene stranke, ali bi bila za tožnika mogoča notranja razselitev v Kabul. Med strankama je sporno med drugim tudi to, ali bi za tožnika prišla v poštev notranja zaščita, pri čemer je tožena stranka vztrajala pri stališču, da bi lahko tožnik, ki je sicer mladoletna oseba brez spremstva, živel v Kabulu pri sorodnikih, kjer je s svojo družino že živel nekaj dni. Tožena stranka pa tožnika s tem svojim stališčem, da bi lahko živel pri teti in stricu, na kar je sama sklepala, ni seznanila pred izdajo odločbe, da bi se lahko do tega opredelil, zaradi česar je prišlo po mnenju sodišča do kršitve načela zaslišanja stranke, saj je treba skladno s prvim odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločba. Tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Tretja točka 2. odstavka 237. člena ZUP določa, da se šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. To, da bi tožnik ob vrnitvi v Kabul lahko živel pri sorodnikih, je ena od bistvenih okoliščin, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, zato bi toniku morala dati možnost, da se o tem izjasni.

7. Tožnik je imel šele v upravnem sporu možnost navajati, zakaj pri teti in stricu ne bi mogel živeti. Šele v upravnem sporu je imel možnost zatrjevati, da zanj ne bi mogla ustrezno poskrbeti, ker nimata niti dovolj denarja niti lastnega stanovanja. Tožena stranka bi morala dati možnost tožniku o tem, da se izjasni, ali lahko res živi pri teti in stricu, že v postopku do izdaje upravnega akta in se do njegovih navedb opredeliti. Po mnenju sodišča tožena stranka ne more sklepati, da bi lahko tožnik živel pri teti in stricu le na podlagi tega, ker iz smernic UNHCR izhaja, da sta v Afganistanu tradicionalna številna družina in plemenska skupnost v družbeni strukturi glavni zaščiti in mehanizma za preživetje in ker je tožnikova družina krajši čas že živela pri njiju. Treba je namreč upoštevati, da je tožnikova družina živela pri teti in stricu zgolj nekaj dni, zaradi česar tožena stranka, ne da bi dala tožniku možnost, da se o tem izjasni, ne more sklepati, da bi lahko za tožnika poskrbela daljši čas. Razen tega je potrebno upoštevati tudi določilo 15. člena ZMZ-1, ki govori o načelu otrokove največje koristi. V drugem odstavku 15. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se pri ocenjevanju največje otrokove koristi ustrezno upošteva tudi mnenje mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo (četrta alineja drugega odstavka 15. člena ZMZ-1). Tožena stranka bi že zaradi tega morala tožnika v postopku izdaje upravnega akta vprašati, kakšno je njegovo mnenje o tem, ali ima možnost živeti pri teti in stricu v Kabulu. Iz navedenega razloga je tožena stranka tudi ravnala v nasprotju s 15. členom ZMZ-1, ker ga tega ni vprašala.

8. Iz vseh zgoraj opisanih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek iz razloga po tretji in četrti točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev določb postopka in kršitve materialnega prava, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Tožena stranka je pri ponovnem odločanju vezana na stališča sodišča, ki zadevajo vodenje postopka in uporabo materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).