Jedro

Glede terjatev upravnika večstanovanjske hiše tudi v primeru, ko gre za povračilo stroškov, ki jih je upravnik za etažne lastnike poravnal iz lastnih sredstev, je po uveljavitvi OZ potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok, kolikor gre za terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.

Ni res, da bi moral biti sklep o porabi sredstev rezervnega sklada sprejet na zboru lastnikov, saj določbe SZ-1 ne vsebujejo kogentnih določb o obliki odločanja etažnih lastnikov. Tudi 1. odst. 34. čl. SZ-1 določa, da lahko o poslih upravljanja večstanovanjske stavbe etažni lastniki odločajo s podpisovanjem listine, na kateri je zapisan predlog sklepov, ali na zboru lastnikov.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 0009 I 2005/12581 z dne 28. 11. 2005 v 1. in 3. tč. izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 159,94 EUR.

2.Zoper to odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni, podrejeno pa zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. Navaja, da je materialnopravno napačen zaključek sodišča, da je del glavnice v znesku 26,29 EUR zastaral, saj bi bilo treba uporabiti določbe o neupravičeni obogatitvi. Terjatev upravnika za povračilo založenih sredstev od etažnega lastnika ima pravno naravo verzijskega zahtevka, taka terjatev pa ne zapade v plačilo v trimesečnih ali krajših rokih, zato ni možno uporabiti enoletnega zastaralnega roka. Če bi imel zakonodajalec namen, da vse upravnikove terjatve zastarajo v roku enega leta, bi v 6. tč. 355. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) izpustil besedilo „ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.“ Materialnopravno napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral biti znesek 37,43 EUR pokrit iz sredstev rezervnega sklada. Sredstva rezervnega sklada se lahko uporabijo zgolj za kritje vzdrževalnih del na skupnih delih stavbe, kot so na primer streha, fasada in toplotna postaja. Sklep o porabi sredstev rezervnega sklada mora biti sprejet na zboru lastnikov, česar v konkretnem primeru ni bilo. Zato ni bilo pravne podlage, da bi tožeča stranka ta strošek krila iz sredstev rezervnega sklada.

3.Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in opredelila svoje pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja in da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve, razen če je bilo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (2. odst. 458. čl. ZPP).

6.V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno odločalo na podlagi OZ, ki je zastaranje terjatev upravnika za stroške, ki jih je poravnal za etažnega lastnika, uredil drugače. Specialna določba 6. tč. 1. odst. 355. čl. OZ določa, da terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v roku enega leta, pri čemer zastaranje prične teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo. OZ je s takim specialnim določilom prekinil uporabo splošnega zastaralnega roka petih let, ki se je sicer v enakih primerih uporabljal v skladu z določili Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

7.Vtoževana terjatev v znesku 26,29 EUR (6.301,07 SIT) po razdelilniku št. 10972-3060197 z dne 8. 9. 2003 (A27) predstavlja terjatev upravnika večstanovanjske hiše, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (in kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno). Gre za storitve upravljanja in druge terjatve upravnika, za katere je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da jih tožeča stranka etažnim lastnikom zaračunava mesečno. Zato vtoževana terjatev v celoti ustreza pojmu terjatev, za katere je zakonodajalec predvidel krajši zastaralni rok enega leta. Že ZOR je določal, da terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva, zastarajo v roku enega leta (prvi odstavek 378. člena ZOR). Ker so terjatve upravnikov za te storitve in dobave v celoti primerljive, ni smiselno, da bi bili etažni lastniki v slabšem položaju, ko bi dolgovali plačilo storitev in dobav upravniku, za kar bi veljal zastaralni rok petih let, kot takrat, ko bi plačilo dolgovali neposredno dobavitelju (tako dr. Vesna Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2003, druga knjiga, stran 488). Glede terjatev upravnika večstanovanjske hiše tudi v primeru, ko gre za povračilo stroškov, ki jih je upravnik za etažne lastnike poravnal iz lastnih sredstev, je torej po uveljavitvi OZ potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok, kolikor gre za terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.

8.Sodišče prve stopnje je tudi pravilno izračunalo potek zastaralnega roka. Vtoževani znesek 26,29 EUR je dospel v plačilo v letu 2003, zato je v skladu z 2. odst. 355. čl. OZ zastaranje začelo teči po poteku leta, v katerem je ta terjatev dospela v plačilo. Enoletni zastaralni rok je začel teči 1. 1. 2004, iztekel se je 1. 1. 2005, tožeča stranka pa je predlog za izvršbo vložila 16. 11. 2005, kar je po tem, ko je njena pravica zahtevati izpolnitev te obveznosti že prenehala. V skladu s tem je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen.

9.Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi glede vtoževane terjatve v znesku 37,43 EUR (8.969,00 SIT) po razdelilniku št. 10972-4060650 z dne 10. 1. 2005 (A28). Terjatev predstavlja strošek popravila ključavnice po vlomu v kletne prostore, skupaj z DDV. Temeljno vprašanje postopka je, ali se lahko ta terjatev krije iz rezervnega sklada.

10.V skladu z 3. odst. 119. čl. SPZ je sredstva rezervnega sklada možno uporabiti samo za poravnavo stroškov vzdrževanja in rednih izboljšav ter za odplačevanje v te namene najetih posojil. Tudi Stanovanjski zakon (SZ-1) v 1. odst. 44. čl. smiselno podobno določa. Sredstva rezervnega sklada je po tej določbi mogoče uporabiti samo za poravnavo stroškov vzdrževanja in potrebnih izboljšav, ki so predvidene v sprejetem načrtu vzdrževanja, ter za nujna vzdrževalna dela in za odplačevanje v te namene najetih posojil. Nujna vzdrževalna dela so opredeljena v 2. odst. 44. čl. SZ-1 kot dela, ki niso predvidena v načrtu vzdrževanja in s katerimi bi bilo nerazumno odlašati, ker bi njihova neizvedba pomenila znatno poslabšanje pogojev bivanja za vse ali nekatere posamezne ali skupne dele večstanovanjske stavbe ali pa bi zaradi njihove neizvedbe lahko nastala večja škoda na posameznih ali skupnih delih večstanovanjske stavbe oziroma tretjim osebam. Navedeni odstavek tudi določa, da se za nujna vzdrževalna dela štejejo tudi vzdrževalna dela, ki so določena v 28. in 125. čl. SZ-1. 11.Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je popravilo ključavnice štelo kot nujno vzdrževalno delo, saj je to pojasnilo v skladu z zgoraj citiranimi določbami. Na pritožbeno navedbo, da bi moral biti sklep o porabi sredstev rezervnega sklada sprejet na zboru lastnikov, pa je treba odvrniti, da določbe SZ-1 ne vsebujejo kogentnih določb o obliki odločanja etažnih lastnikov. Tudi 1. odst. 34. čl. SZ-1 določa, da lahko o poslih upravljanja večstanovanjske stavbe etažni lastniki odločajo s podpisovanjem listine, na kateri je zapisan predlog sklepov, ali na zboru lastnikov. Nenazadnje pa je 15. 2. 2005 nadzorni odbor etažnih lastnikov poslal tožeči stranki dopis (B5), naj strošek za zamenjavo ključavnice pokrije iz rezervnega sklada, enako pa izhaja tudi iz zapisnika sestanka nadzornega odbora z dne 9. 2. 2005 (B6).

12.V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP je v tem sporu odločalo po sodnici posameznici.

13.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožeča stranka mora sama trpeti stroške svoje neuspešne pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Tudi tožena stranka sama krije svoje stroške nepotrebnega odgovora na pritožbo (155. čl. ZPP).