Jedro

Sodišče ugotavlja, da je tožnik v predmetnem postopku podaje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite organu predložil nov dokaz - to je izkaznico svojega članstva v politični stranki IPOB, ki se v Nigeriji zavzema za osamosvojitev Biafre. S tem v zvezi je pri podaji predmetnega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka tudi prvič navedel, da je član te politične stranke od približno leta 2014. To pomeni, da gre v tem primeru za nov dokaz (člansko izkaznico v politični stranki IPOB) in novo dejstvo (da je tožnik član politične stranke IPOB ob približno leta 2014), ki sta že obstajala v času prvega postopka.Tožnik niti v tožbi ni navedel, zakaj članstva v politični stranki IPOB v vsem času svojega bivanja v Sloveniji (od podaje prve prošnje za mednarodno zaščito 4. 10. 2016 dalje), to je v času obravnave njegove prošnje za mednarodno zaščito in prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite, ni nikoli omenil. Iz tega izhaja, da ni podal navedb, zakaj tega (novega) dejstva, ki je obstajalo že v času prvega postopka, takrat ni mogel uveljaviti, kar pa je glede na prej citirano določbo tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 bistveno za odločitev v tej zadevi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz obrazložitve izhaja, je tožnik 3. 1. 2019 na zapisnik podal drugi - v tej zadevi obravnavani - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Ugotavlja, da se tožnikove izjave, podane v obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, nanašajo na dogodke, ko je bival v Nigeriji ter da v času bivanja v Sloveniji in času obravnave njegove prošnje za mednarodno zaščito ni nikoli omenil članstva v politični stranki IPOB, ki se je prej imenovala MASSOB WAZURIKE, niti ni nakazal težav, ki naj bi jih imel zaradi članstva v tej politični stranki. Ker omenjenega članstva v postopku ni omenjal, se zdijo toženki njegove navedbe malo verjetne. Meni, da če ne takoj, pa bi le-te lahko podal kasneje v postopku ali ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, pa tega ni storil. Tako zaključuje, da so tožnikove izjave v zvezi z gornjimi razlogi precej pavšalne, saj jih je opisal skopo in ugotavlja, da ni predložil nobenih dokazil za svoje trditve, upoštevajoč, da članska izkaznica politične stranke, ki mu jo je posredovala mati in jo je predložil k obravnavanemu zahtevku, še ne pomeni obstoja ogroženosti in preganjanja s strani nigerijskih oblasti. Poudarja še, da je v skladu z določili Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) glede zahtevka za uvedbo ponovnega postopka trditveno in dokazno breme v celoti na tožniku.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je na zapisnik ob ustnem sprejemu drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito navedel, da je član stranke IPOB, in sicer da se je stranki pridružil leta 2014 ter v dokaz svojih navedb predložil člansko izkaznico stranke IPOB. Navedel je tudi, da je izkaznico pridobil od mame šele prejšnji mesec, in sicer preko Nigerijca, ki živi v Sloveniji. Ko je člansko izkaznico pridobil, je nemudoma podal ponovno prošnjo za mednarodno zaščito. Posledično tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji zaproša zaradi političnih razlogov, saj je član gibanja za samostojnost in neodvisnost pokrajine v Nigeriji po imenu Biafra, zaradi česar je preganjan s strani varnostnih organov Nigerije. Poudarja tudi, da s svojimi domačimi v zadnjih dveh letih ni bil v stiku, posledično pa je do kontakta z materjo, da bi ji lahko povedal, kje najti izkaznico, prišel s težavo in z dolgotrajnim postopkom. To je razlog, zakaj tožnik izkaznice, ki izkazuje njegovo politično pripadnost, ni predložil niti v prvem postopku niti pri prvem zahtevku za ponovni postopek. Meni, da je podal nove navedbe o njegovi politični pripadnosti in predložil nov dokaz - člansko izkaznico navedene politične stranke. To je po mnenju tožnika v tem primeru bistveno za uvedbo ponovnega postopka, saj bi takšna nova dejstva in predloženi novi dokaz bistveno povečal verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Opozarja tudi na temeljno načelo materialne resnice po 8. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki ga ZMZ-1 ne ureja drugače. Meni, da je v okviru postopka za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite potrebno preverjati zgolj obstoj novih dejstev in dokazov in ali taka dejstva in dokazi posamezniku povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ne pa, ali je posameznik dejansko upravičen do mednarodne zaščite. To presojo bo lahko organ napravil v ponovljenem postopku. Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov (poleg listinske dokumentacije predlaga tudi svoje zaslišanje) tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

3. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter na uveljavljeno sodno prakso in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, da se zavrže tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ni pa spora o tem, da je bila tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite, vložena 4. 10. 2016, zavrnjena z odločbo z dne 20. 2. 2017 št. 2142-1205/2016/9 (1312-15), ki je s sodbo tega sodišča I U 480/2017 z dne 8. 11. 2017 postala pravnomočna ter da je nato tožnik 12. 6. 2018 podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ki je bil s sklepom z dne 27. 6. 2018 zavržen, to sodišče pa je s sodbo I U 1559/2018 z dne 19. 7. 2018 tožnikovo tožbo zavrnilo. To pomeni, da je bila tako tožnikova prošnja za mednarodno zaščito kot zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite pravnomočno zavrnjena pred vložitvijo obravnavanega zahtevka. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je toženka svojo odločitev oprla na 64. in 65. člen ZMZ-1. 6. V 64. členu ZMZ-1 je v delu, ki je relevanten za obravnavo predmetne zadeve, določeno, da mora državljan tretje države, ki mu je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek te določbe). Po 65. členu ZMZ-1 oseba (med drugim iz prvega odstavka prejšnjega člena) vloži pri pristojnemu organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek). O prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek).

7. Ureditev pogojev in postopka za vložitev ponovne prošnje izhaja iz podmene, da je bilo o prosilčevi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno (negativno) odločeno, zato lahko oseba, ki želi vložiti ponovno prošnjo, to stori po predhodnem preizkusu, katerega namen je ugotoviti, da v ponovni prošnji ne uveljavlja okoliščin, ki so že bile predmet pravnomočne odločitve. To izhaja tudi iz 40. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 60), ki je z ZMZ-1 prenesena v slovenski pravni red.

8. Navedeno izhodišče je podlaga za zakonsko ureditev (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1), ki trditveno in dokazno breme za obstoje dejstev in dokazov o okoliščinah, ki utemeljujejo vložitev nove prošnje, v celoti nalaga vlagatelju. Tako je vlagatelj tisti, ki mora predložiti nov dokaz oziroma navesti novo dejstvo, hkrati pa mora po mnenju sodišča vlagatelj, kolikor gre za dokaz oziroma dejstvo, ki je že obstajalo v času prvega postopka, navesti tudi razloge, zakaj tega dokaza oziroma dejstva brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati. Teža novih dokazov ali novih dejstev pa mora biti takšna, da pomembno povečuje verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito.

9. Glede na navedeno je toženka pravilno izhajala iz podmene, da je celotno trditveno in dokazno breme na tožniku ter se je v zvezi s tem pravilno sklicevala na sodno prakso Vrhovnega sodišča. Pri tem sodišče ugotavlja, da je bil tožnik pred izdajo izpodbijanega sklepa opozorjen na navedeno breme, saj iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 3. 1. 2019 izhaja, da je uradna oseba to storila. Zato je tožbeni ugovor s tem v zvezi neutemeljen.

10. Sodišče dalje ugotavlja, da je tožnik v predmetnem postopku podaje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite organu predložil nov dokaz - to je izkaznico svojega članstva v politični stranki IPOB, ki se v Nigeriji zavzema za osamosvojitev Biafre. S tem v zvezi je pri podaji predmetnega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka tudi prvič navedel, da je član te politične stranke od približno leta 2014. To pomeni, da gre v tem primeru za nov dokaz (člansko izkaznico v politični stranki IPOB) in novo dejstvo (da je tožnik član politične stranke IPOB ob približno leta 2014), ki sta že obstajala v času prvega postopka. V zvezi z ne predložitvijo tega dokaza v prvem postopku je tožnik pri podaji predmetnega zahtevka povedal, da mu je to izkaznico prejšnji mesec poslala mama preko Nigerijca, ki živi v Sloveniji ter da je šele po tem, ko mu je uradna oseba povedala, da pridobi izkaznico o članstvu, mami rekel, da mu jo poišče. V zvezi z ne navedbo novega dejstva (da je član politične stranke IPOB od približno leta 2014) v prvem postopku, pa pri podaji obravnavanega zahtevka ni podal nobenih navedb, kljub temu da ga je uradna oseba izrecno vprašala, ali je razloge, zaradi katerih podaja zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, že navedel pri podaji prve prošnje in prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, v zvezi s čimer je tožnik povedal, da je bilo zavrženo, ker ni imel dokazil in da je zato od mame uspel pridobiti člansko izkaznico ter da so razlogi isti kot na prošnji in pri prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. Tožnik pa niti v tožbi ni navedel, zakaj članstva v politični stranki IPOB v vsem času svojega bivanja v Sloveniji (od podaje prve prošnje za mednarodno zaščito 4. 10. 2016 dalje), to je v času obravnave njegove prošnje za mednarodno zaščito in prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite, ni nikoli omenil. Iz tega izhaja, da ni podal navedb, zakaj tega (novega) dejstva, ki je obstajalo že v času prvega postopka, takrat ni mogel uveljaviti, kar pa je glede na prej citirano določbo tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 bistveno za odločitev v tej zadevi.

11. Že toženka je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da tožnik v času bivanja v Sloveniji in v času obravnave njegove prošnje za mednarodno zaščito ni nikoli omenil članstva v tej politični stranki niti ni nakazal težav, ki naj bi jih imel zaradi članstva1. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da tožnik takšni ugotovitvi toženke v tožbi ne ugovarja, niti ne navede, zakaj teh navedb ni podal že v predhodnem postopku.

12. Po presoji sodišča je torej za odločitev, ali predloženi novi dokaz (original tožnikove izkaznice, da je član politične stranke IPOB) pomembno povečuje verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, bistvena ugotovitev, da novega dejstva, to je članstva v omenjeni politični stranki, v času obravnave njegove prošnje za mednarodno zaščito in prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito ni niti omenil. Prav tako niti v obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka niti v tožbi ni navedel, zakaj tega dejstva (svojega članstva v politični strani IPOB) ni mogel navesti že v prejšnjih postopkih. Ne nazadnje pa pri podaji obravnavanega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito tudi ni navedel, da bi imel zaradi članstva v tej politični stranki v Nigeriji kakršnekoli težave, niti tega ne navaja v tožbi. Tako sodišče zaključuje, da je odločitev toženke v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita. Za svojo odločitev je tudi navedla bistvene razloge. Dejstva, ki jih tožnik navaja v tožbi, pa ob odsotnosti navedenih relevantnih navedb ter ob upoštevanju citiranih določb prvega in tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 niso relevantna za ta postopek, torej ne morejo pomembno povečati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ob pomanjkanju pravno pomembnih navedb pa tudi nov dokaz (original izkaznice o tožnikovem članstvu v stranki IPOB) ne more privesti do drugačne odločitve.

13. Po vsem povedanem je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnika, saj brez ustrezne trditvene podlage njegovo zaslišanje v tem upravnem sporu ne more pripeljati do drugačne odločitve v zadevi. S predlaganim dokazom (zaslišanjem tožnika) lahko namreč zgolj dokazuje že podane navedbe, ne more pa predlagani dokaz nadomestiti manjkajočih trditev. Tako je sodišče ob upoštevanju 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave. Dejansko stanje je med strankama sicer sporno, vendar predlagana nova dejstva in dokazi glede na prej navedeno niso pomembni za odločitev.

14. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

1 Glej tretji odstavek na 2. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa.