Jedro

Tožena stranka sicer pravilno opozarja na novejšo sodno prakso glede obračunavanja pravdnih stroškov, ki ni naklonjena ločenemu vrednotenju uspeha glede temelja in višine tožbenega zahtevka. A vendar tudi novejša sodna praksa takšnega načina obračunavanja ne izključuje, kar je tudi skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP, ki v primeru delnega uspeha v pravdi nalaga sodišču da o plačilu stroškov odloča ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Te so tisto merilo, ki narekuje izbor metode oziroma načina vrednotenja uspeha stranke v konkretni pravdi, ki je lahko tudi ločen glede na temelj in višino. Taka metoda je razumna zlasti tedaj, če bi ob nizki odškodnini (in pretiranem zahtevku) delni uspeh tožeče stranke zaradi matematične odločitve o stroških glede na končni uspeh ob približno enaki višini potrebnih stroškov na obeh straneh prisojena odškodnina izgubila svoj pomen, saj bi jo izničila stroškovna odločitev. V obravnavani zadevi gre ravno za takšno situacijo, ko bi zaradi nekoliko pretiranega tožbenega zahtevka (ki pa ga je tožeča stranka po prejemu izvedeniških mnenj tudi delno umaknila) golo matematično preračunavanje uspeha pripeljalo do situacije, da bi prisojena odškodnina izgubila svoj pomen. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je uspeh strank cepilo na temelj in višino.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba spremeni: - v IV. točki tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna plačati tožena stranka na račun Okrožnega sodišča v Krškem, zviša za 54,70 EUR (na 3.717,82 EUR), - v V. točki pa tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna plačati tožeča stranka toženi, zniža za 46,37 EUR (na 1.442,57 EUR) V ostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije ssvoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (I.) zaradi delnega umika za 3.600 EUR ustavilo pravdni postopek, (II.) naložilo toženi stranki, da tožnici v 15 dneh plača 2.330,88 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2019, (III.) v presežku do zahtevanih 4.730,88 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo, (IV.) toženi stranki je naložilo, da v 15 dneh v proračun plača 3.663,12 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in (V.) tožnici je naložilo, da v 15 dneh plača toženi stranki 1.488,94 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Obe stranki sta pravočasno vložili pritožbo: tožnica zoper zavrnilni del sodbe (III. točka) in stroškovno odločitev (IV. in V. točka), tožena stranka pa le zoper stroškovno odločitev (IV. in V. točka). Tožnica predlaga spremembo sodbe, da se ji prisodi še nadaljnja odškodnina 2.400 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in višji pravdni stroški glede na večji uspeh v pravdi. Tožena stranka pa predlaga, da se stroškovna odločitev spremeni tako, da se upošteva pravilen uspeh strank v postopku. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagata, da jo pritožbeno sodišče zavrne, obe sta priglasili tudi stroške pritožbe in odgovora na pritožbo. Pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, skupaj z odgovori nanje.

3. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

4. Tožnica meni, da bi ji sodišče iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem moralo priznati več kot le 300 EUR: po nesreči je bila odpeljana z reševalnim vozilom v ZD X., kjer so jo pregledali, devetkrat je bila obravnavana pri psihologu v ZD Y., kar vse je bilo neprijetno in zamudno. Pri odmeri odškodnine bi sodišče moralo upoštevati tudi starost tožnice in pomen nevšečnosti zanjo. V nadaljevanju pritožbe tožnica povzema ugotovitve izvedenke klinične psihologije, ki je ugotovila, da je možno, da je tožnica 2. 8. 2017 utrpela primaren strah blage do srednje intenzivnosti in da so bili pri njej prepoznani posamezni simptomi posttravmatske stresne motnje. Opozarja, da ji je pediater neposredno po dogodku izdal delovni nalog s stopnjo nujnosti zaradi ponavljanja mor in strahov, ki so se pojavljali tožnici neposredno po škodnem dogodku. Povzročitelj škode se ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, katere nastanek oz. (večji) obseg sta pogojena z osebnimi lastnostmi v smislu posebne občutljivosti, predispozicije, prejšnje bolezni ter drugih fizičnih in psihičnih lastnosti oškodovanca. Oškodovanca je treba vzeti takšnega kot je in mu plačati odškodnino tudi za tisto večjo ali drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel posebnih osebnostnih lastnosti. Zato tožnica meni, da je upravičena iz naslova strahu ter telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v celotni vtoževani višini 4.700 EUR. Iz sodne prakse izhaja, da sodišče oškodovancem primerljive starosti priznavajo odškodnino med 4 in 5 povprečnih plač, tožnici pa je bilo priznanih le 1,55 povprečne plače. Pri tem se sklicuje tožnica na primere iz sodne prakse: VS001803, VS001718, VS002015, VS001780 in VS002017. 5. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse okoliščine (tudi tožničine osebne, na katere opozarja pritožba) obravnavane zadeve in odmerilo odškodnino v ustrezni višini (2.300 EUR, oz. 1,55 povprečne plače), s čimer bo tožnica prišla do ustreznega zadoščenja, upoštevajoč pri tem vsa merila iz drugega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika1 (v nadaljevanju: OZ). Glede na specifike obravnavane zadeve (ko je bilo ugotovljeno, da oškodovanka ni trpela telesnih bolečin, ampak le nevšečnosti med zdravljenjem2) je ustrezno ovrednotilo ugotovljene nevšečnosti, ki jih je prestajala tožnica, prav tako tudi primarni strah, katerega posledica je bila posttravmatska stresna motnja, ki je izzvenela v treh mesecih po nezgodi. V zvezi s primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje pritožba je mogoče ugotoviti, da nekateri niso primerljivi z obravnavano zadevo,3 v drugih, ki so primerljivi, pa je bila odškodnina, ki je bila priznana kot posledica posttravmatske stresne motnje, priznana v podobnem (ali celo nižjem) znesku, kot v obravnavani zadevi.4 Pritožbeno sodišče zato pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, ki je odškodnino za nepremoženjsko škodo priznalo v povsem ustrezni in z drugimi primeri iz sodne prakse primerljivi višini. V delu, ki se nanaša na priznano odškodnino, je torej pritožba tožnice neutemeljena.

6. Nadaljnje tožničine pritožbene navedbe se nanašajo na stroškovno odločitev. Tožnica glede tega meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je po prejemu izvedeniškega mnenja umaknila tožbo za 3.600 EUR in uspeh računati glede na zadnji vtoževani znesek, zaradi predhodno višjega uveljavljanega zneska tudi niso nastali posebni stroški.

7. Iz obrazložitve stroškovne odločitve je razvidno, da je sodišče prve stopnje kot uspeh za celotno obdobje primerjalo priznano odškodnino s prvotno vtoževanim zneskom, kar pomeni, da ni upoštevalo delnega umika tožbe. Če je to v prvem obdobju, do delnega umika tožbe (2. 9. 2022) pravilno, pa bi v obdobju po delnem umiku tožbe uspeh morali presojati glede na (po delnem umiku tožbe) preostali del tožbenega zahtevka. V obdobju do umika tožbe se uspeh tožnice računa v primerjavi z 8.330,88 EUR, od 2. 9. 2022 dalje pa v primerjavi z zneskom 4.730,88 EUR. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je tožničina pritožba v tem delu utemeljena.

8. Na tem mestu velja povzeti še pritožbene navedbe tožene stranke, ki prav tako napada le stroškovni del sodbe, zlasti to, da je sodišče prve stopnje ločeno vrednotilo uspeh po temelju in po višini. Opozarja, da novejša sodna praksa tako postopanje zavrača (VSL I Cpg 175/2022, II Ips 196/2016, VSL I Cpg 96/2019). Nadalje tožena stranka opozarja, da je tožnica tožbo delno umaknila, za umik tožbe so stroški urejeni v 158. členu Zakona o pravdnem postopku,5 (v nadaljevanju: ZPP). Ker umik ni bil posledica izpolnitve tožbenega zahtevka, bi vse stroške tožene stranke (tudi glede temelja) moralo sodišče naložiti v plačilo tožnici. Umaknjeni del predstavlja 43 % celotnega zahtevka. Upoštevaje delni umik in delno zavrnitev tožbenega zahtevka je tožnica uspela le v slabih 28 %, tožena stranka pa 72 %.

9. Tožena stranka pravilno opozarja, da se v primeru delnega umika tožbe šteje, da tožeča stranka v umaknjenem delu ni uspela, stroški pa se v tem (umaknjenem) delu obračunajo po 158. členu ZPP. In kot je že bilo pojasnjeno v 7. točki obrazložitve, je sodišče prve stopnje to upoštevalo - skozi celotno obdobje, tudi za čas po delnem umiku tožbe. Tožena stranka sicer pravilno opozarja na novejšo sodno prakso glede obračunavanja pravdnih stroškov, ki ni naklonjena ločenemu vrednotenju uspeha glede temelja in višine tožbenega zahtevka. A vendar tudi novejša sodna praksa takšnega načina obračunavanja ne izključuje, kar je tudi skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP, ki v primeru delnega uspeha v pravdi nalaga sodišču da o plačilu stroškov odloča ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Te so tisto merilo, ki narekuje izbor metode oziroma načina vrednotenja uspeha stranke v konkretni pravdi, ki je lahko tudi ločen glede na temelj in višino. Taka metoda je razumna zlasti tedaj, če bi ob nizki odškodnini (in pretiranem zahtevku) delni uspeh tožeče stranke zaradi matematične odločitve o stroških glede na končni uspeh ob približno enaki višini potrebnih stroškov na obeh straneh prisojena odškodnina izgubila svoj pomen, saj bi jo izničila stroškovna odločitev.6 V obravnavani zadevi gre ravno za takšno situacijo, ko bi zaradi nekoliko pretiranega tožbenega zahtevka (ki pa ga je tožeča stranka po prejemu izvedeniških mnenj tudi delno umaknila) golo matematično preračunavanje uspeha pripeljalo do situacije, da bi prisojena odškodnina izgubila svoj pomen. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je uspeh strank cepilo na temelj in višino.

10. Če sedaj strnemo. Uspeh tožnice do delnega umika tožbe je 64 %, uspeh tožene stranke v enakem obdobju pa 36 %. Od delnega umika tožbe (od 2. 9. 2022) dalje je uspeh tožnice 75 %, uspeh tožene stranke pa 25 %. Pritožba tožnice je tako delno utemeljena za čas od delnega umika tožbe dalje, saj je sodišče prve stopnje tudi za to obdobje upoštevalo uspeh tožnice 64 % namesto pravilnih 75 %, zato je pritožbeno sodišče temu ustrezno spremenilo IV. in V. točko izpodbijane sodbe (prvi odstavek 351. člena ZPP).

11. Glede na to, da stranki ne izpodbijata posameznih stroškovnih postavk, je pritožbeno sodišče izhajalo iz s strani sodišča prve stopnje priznanih in preračunanih stroškov,7 pri tem pa je le za obdobje od 2. 9. 2022 dalje upoštevalo drugačen uspeh pravdnih strank. Od delnega umika tožbe dalje so bili tožnici priznani stroški zastopanja na naroku za glavno obravnavo 14. 11. 2022 150 točk in 40 točk za odsotnost iz pisarne za čas potovanja pooblaščenca na narok, skupno 190 točk (oz. ½ od tega glede na 17. člen Zakona o odvetništvu) in 40,08 EUR kilometrine pooblaščenca, kar znaša 97,08 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 118,44 EUR, k čemur je treba prišteti še izvedenino 378,81 EUR, tako da stroški tožnice po delnem umiku tožbe znašajo skupno 497,25 EUR, 75 % od tega pa 372,94 EUR. Če odštejemo navedene stroške od celotnih priznanih stroškov, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje (5.723,63 EUR), dobimo stroške prvega obdobja, za čas do delnega umika tožbe. Ti znašajo 5.226,38 EUR, 64 % od tega pa 3.344,88 EUR. Seštevek tožničin stroškov za obe obdobji znaša 3.717,82 EUR oz. za 54,70 EUR več od priznanih s strani sodišča prve stopnje.

12. Toženi stranki pa so po delnem umiku tožbe nastali stroški vloge z dne 12. 10. 2022, zastopanja na glavni obravnavi 14. 11. 2022 150 točk, končnega poročila stranki 50 točk in 80 točk za odsotnost iz pisarne za čas potovanja pooblaščenke na narok, skupno 480 točk in 57,62 EUR kilometrine pooblaščenke, kar znaša 345,62 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 421,66 EUR, 25 % od tega znaša 105,42 EUR, kolikor so stroški tožene stranke po delnem umiku tožbe. Če odštejemo navedene stroške od celotnih priznanih stroškov tožene stranke, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje (4.135,97 EUR), dobimo stroške prvega obdobja, za čas do delnega umika tožbe. Ti znašajo 3.714,31 EUR, 36 % od tega pa 1.337,15 EUR. Seštevek stroškov tožene stranke za obe obdobji znaša 1.442,57 EUR oz. za 46,37 EUR manj od priznanih s strani sodišča prve stopnje.

13. Tožnica je uspela z zelo majhnim delom pritožbe, tožena stranka pa s pritožbo sploh ni uspela, zato stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Ker z odgovoroma na pritožbo nasprotne stranke v ničemer nista pomagali pri odločitvi pritožbenega sodišča, stroški teh vlog niso potrebni za postopek in jih prav tako krijeta sami (prvi odstavek 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP) 1 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami. 2 Kljub temu, da ni bilo ugotovljenih telesnih bolečin, je prepričljivo ugotovljeno, da je bila takoj po škodnim dogodku z reševalnim vozilom odpeljana v ZD X. in bila tam pregledana, nato pa je bila še devetkrat pregledana pri psihologu v ZD Y., kar je vsekakor neprijetno in oboje tudi neposredno povezano s škodnim dogodkom. 3 V VS001803 je bil oškodovanec star 1 leto, končno je iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti (kamor je všteta posttravmatska stresna motnja) priznana odškodnina le 0,86 plače, karje manj od priznane v obravnavani zadevi; v VS001718 gre za precej hujši primer, saj ni šlo le za oplazenje drugega avta, ampak je avto, v katerem je bil oškodovanec, trčil v avto spredaj, potem pa je od zadaj vanj trčil še en avto, oškodovanec je bil star 2 leti in je zaradi posledic škodnega dogodka telesno nazadoval, nazadoval je tudi v govoru, izločanju urina; v VS002015 je oškodovanec zaradi posledic škodnega dogodka za nekaj časa opustil hojo, 1 leto je imel motnje spanja, povečano odvisnost od matere in v prvem letu po nezgodi zelo intenzivno nesamostojnost; v VS001780 je bilo za strah priznano 1,54 plače, vendar pa je oškodovanec trpel tudi 1 dan hude bolečine, 10 dni srednje bolečine, blažje bolečine kumulativno 1 teden, občasno pa se bolečine še pojavljajo (iz naslova telesnih bolečin je bilo tako priznano 2,46 povprečne plače. 4 Poleg že v prejšnji opombi navedene VS001803, je taka še VS002017, kjer je bila zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kamor so uvrstili posttravmatsko stresno motnjo, priznana odškodnina v višini 1,48 povprečne plače. 5 Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami. 6 Tako npr. VSL Sklep II Cp 1171/2020. 7 Posamezne priznane postavke so pojasnjene v 32. do 38. točka obrazložitve sobe sodišča prve stopnje.