Jedro

Sodišče lahko sklepa oziroma domneva, da je tožena stranka v konkretnem primeru uporabila določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP v delu, ki se nanaša na situacijo, ko je bila stranki na isti dejanski in pravni podlagi predhodno že izdana zavrnilna odločba. Vendar pa sklepanje sodišča ne zadošča za presojo zakonitosti izpodbijanega akta. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa namreč manjkajo dejstva, dokazi in argumentirana ugotovitev tožene stranke, da je tožnik identičen zahtevek kot v predmetnem upravnem postopku podal že v postopku, v katerem je bilo meritorno odločeno o zahtevi tožnika za obročno plačilo dolga in da je šlo v takratni zadevi za isto upravno zadevo z vidika dejstev in pravne podlage, kot teče v obravnavani zadevi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Kranj, št. DT 4291-507506/2015-12 (07-700-03) z dne 21. 12. 2015 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom, s sklicevanjem na 4. točko (prvega odstavka - opomba sodišča) 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zavrgel (ponovno) vlogo tožnika za obročno plačilo davčnih obveznosti, terjanih po sklepu o davčni izvršbi št. DT 4934-66428/2014- (07-3401-00).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik z vlogo z dne 21. 8. 2015, ki jo je davčni organ prejel 28. 9. 2015, zaprosil za obročno odplačevanje navedenega dolga, ter da je davčni organ o enaki vsebini, to je o vlogi tožnika, ki se je nanašala na isti davčni dolg in z enako vsebino že odločil, in sicer s sklepom št. DT 4291-501989/2015-1,2 z dne 15. 6. 2015. Z izpodbijanim sklepom je zato davčni organ tožnikovo vlogo za obročno plačilo davčnega dolga, na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, zavrgel. 3. Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep z odločbo št. DT 499-31-44/2016-2 z dne 6. 5. 2016 zavrnilo. V svojih razlogih navaja, da je skladno s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP mogoče (novo) zahtevo zavreči tudi v primeru, kadar je o njej že pravnomočno odločeno, če je bila izdana zavrnilna odloča in se dejansko in pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil, saj je ugotovil, da je tožnik ob vložitvi pritožbe na sklep št. DT 4291-507506/2015-2 (07-700-03) z dne 21. 8. 2015 (s tem sklepom je bila zavržena njegova zahteva za obročno plačilo davčnega dolga, terjanega po sklepu o davčni izvršbi št. DT 4934-66428/2014 (07-3401-00), kot že rešena zadeva), ponovno zahteval tudi odobritev obročnega plačevanja predmetne obveznosti, ki pa jo je prvostopenjski davčni organ ponovno pravilno zavrgel skladno s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Dejanska in pravna podlaga takšne odločitve se namreč ni spremenila, česar tožnik v pritožbi niti ni zatrjeval, in bi bila zato odločitev v novem postopku povsem enaka kot v predhodnem. Drugostopenjski davčni organ je izpodbijani sklep preveril tudi po uradni dolžnosti, pri tem pa kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovil. 4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga ustavitev davčne izvršbe (smiselno odpravo sklepa - opomba sodišča) ter povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi, da sodišče "opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena pravne osebe pri Ustavnem sodišču". Toži iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). V tožbi navaja, da je prosil za odlog plačila davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih dohodkov, in ker ima blokiran račun več let zaporedoma. Davčni organ je tudi opozoril, da bi mu plačilo dajatev povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Meni, da izpolnjuje vse kriterije iz 40. in 43. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, saj je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha. Z izvršitvijo odločb bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. S plačilom bi nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje družbe ne bi več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov nasproti upnikom.

5. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki jih v tožbi podaja tožnik, ampak iz razlogov, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti.

7. V obravnavanem primeru je predmet presoje sklep št. DT 4291-507506/2015-12 (07-700-03) z dne 21. 12. 2015, ki ima po presoji sodišča takšne bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

8. Tožena stranka je izpodbijani sklep oprla na določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki pravi, če je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene določene obveznosti, organ s sklepom zahtevo zavrže in enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba, pa se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek ni spremenila. Sodišče sicer lahko sklepa oziroma domneva, da je tožena stranka v konkretnem primeru uporabila določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP v delu, ki se nanaša na situacijo, ko je bila stranki na isti dejanski in pravni podlagi predhodno že izdana zavrnilna odločba. Vendar pa sklepanje sodišča ne zadošča za presojo zakonitosti izpodbijanega akta. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa namreč manjkajo dejstva, dokazi in argumentirana ugotovitev tožene stranke, da je tožnik identičen zahtevek kot v predmetnem upravnem postopku podal že v postopku, v katerem je bilo meritorno odločeno o zahtevi tožnika za obročno plačilo dolga in da je šlo v takratni zadevi za isto upravno zadevo z vidika dejstev in pravne podlage, kot teče v obravnavani zadevi. S sklepom št. DT 4291-501989/2015-1 z dne 15. 6. 2015, na katerega se sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, pa je bila vloga tožnika za obročno plačilo davčnega dolga le zavržena in z njo ni bilo vsebinsko odločeno o prošnji tožnika. Navedene pomanjkljivosti tudi ni odpravil drugostopenjski davčni organ.

9. Ker sodišče zaradi zgoraj navedenih pomanjkljivosti izpodbijanega akta ni moglo preizkusiti, je v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), da navedene pomanjkljivosti odpravi. Zaradi kršitev pravil postopka se sodišče tudi ni spuščalo v s strani tožnika podane tožbene razloge.

10. V konkretni zadevi je sodišče odločilo po sodnici posameznici v skladu s 3. in 4. točko drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 11. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožeča stranka pa v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika).