Jedro

Sodišče prve stopnje je toženki priznalo stroške kilometrine, potem, ko je ugotovilo, da je prevoz z avtomobilom najkrajša pot in najcenejše prevozno sredstvo. Kot dodaten razlog je prvostopenjsko sodišče pravilno navedlo tudi okoliščino, da ima toženka pet let staro hčerko in da je tudi zato upravičeno opustila uporabo prevoznega sredstva, ki bi pogojeval bistveno daljše potovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v znesku 1.674,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

2. Zoper takšno odločitev je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da je že v prejšnji pritožbi zatrjeval, da so stroški toženke za prihod na sodišče močno pretirani. Sodišče ni pravilno upoštevalo določil Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Toženka ni predložila nobenega računa ne za gorivo ne za plačilo cestnine, prav tako pa tudi ni predložila računa za prenočišče. Ne drži, da bi bil v spisu račun za nočitev z dne 6.7.2011. Tudi za nadaljnje naroke toženka ni predložila nikakršnih računov. Navaja, da dvomi v pristnost računov, ki jih je izdalo podjetje T. Toženka tudi ni predložila nobenih računov za cestnino. Sama višina cestnine ne dokazuje, da jo je toženka dejansko tudi plačala, saj bi lahko uporabila regionalno cesto, ali pa se v tistem času sploh ni nahajala v Švici. Toženkin pooblaščenec je bil o preklicu naroka za glavno obravnavo z dne 6.7.2011 obveščen dan prej ob 10.15 uri. Če je bila toženka o preklicu obveščena šele zvečer, je to posledica njene malomarnosti in malomarnosti njenega pooblaščenca. Toženka bi lahko iz kraja svojega prebivališča v Slovenijo prišla s pomočjo avtobusa ali vlaka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je pri odločitvi o povrnitvi potnih stroškov ter stroškov prenočišča pravilno uporabilo določila 6., 9. in 10. člena v zvezi z 19. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 15/2003). Toženka je zahtevala povrnitev stroškov iz 560 km oddaljenega kraja V. v Švici na pet narokov za glavno obravnavo. Prvostopenjsko sodišče je toženki priznalo stroške za prevožene kilometre za prihod na navedene naroke, vsakokrat za 1.120 km, v skladu z določilom četrtega odstavka 9. člena Pravilnika v višini 15 % cene 95-oktanskega bencina, vsakokrat po ceni na dan naroka. Priznalo ji je tudi stroške cestnine v znesku 60,00 EUR, pri čemer je višino cestnine ugotovilo z vpogledom na spletno stran AMZS, ter strošek prenočišča v višini 56,00 EUR. V skladu z drugim odstavkom 10. člena v zvezi z 19. členom omenjenega Pravilnika, ima stranka pravico do povrnitve stroškov za prenočišče, če je morala zaradi vabila na narok ostati zunaj svojega stalnega oziroma začasnega prebivališča več kot osem ur.

5. Sodišče prve stopnje je toženki priznalo stroške kilometrine, potem, ko je ugotovilo, da je prevoz z avtomobilom najkrajša pot in najcenejše prevozno sredstvo. Dražji bi bil tako letalski prevoz, kot tudi prevoz z vlakom in avtobusom, ki bi trajal dlje in bi zaradi svoje dolžine pogojeval višje stroške (dodaten strošek prenočevanja). Kot dodaten razlog za neuporabo teh prevoznih sredstev je prvostopenjsko sodišče pravilo navedlo tudi okoliščino, da ima toženka pet let staro hčerko in da je tudi zato upravičeno opustila uporabo prevoznega sredstva, ki bi pogojeval bistveno daljše potovanje.

6. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno verjelo, da je bila toženka o preklicu naroka z dne 6.7.2011 prepozno obveščena, sicer ne bi prišla v Ljubljano. Da pa je zares prišla v Ljubljano izkazuje okoliščina, da je navedenega dne v Ljubljani prenočevala, kar je izkazala z računom v znesku 56,00 EUR.

7. Toženka je sicer uveljavljala plačilo stroškov taksija, saj naj bi razen na preklicani narok z dne 6.7.2011 na ostale naroke prišla s taksijem. Kot je bilo navedeno, ji sodišče teh stroškov ni priznalo, potem ko je ugotovilo, da predstavlja strošek kilometrine skupaj s cestnino in prenočiščem (sodišče je upoštevalo strošek prenočišča v višini 56,00 EUR), manjši kot strošek taksija.

8. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo določbe omenjenega Pravilnika, zato je tožnikova pritožba neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP).