Jedro

Kriterij nevarnosti je pri ocenjevanju vojaških vaj višji kot pri presoji podobnih dejavnosti v civilnem življenju. Vojaško usposabljanje je namreč specifično glede namena in načrta urjenja udeležencev in drugih okoliščin. Urjenje zato obsega tudi fizično zahtevnejše in glede varnosti bolj tvegane vaje. Vaja, ki bi bila za povprečno osebo lahko nevarna, je lahko za vojaškega obveznika glede na stopnjo izurjenosti in telesne pripravljenosti povsem primerna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Tožnik od tožene stranke zahteva plačilo 4.473,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2002 naprej kot odškodnino za nepremoženjsko škodo iz škodnega dogodka z dne 6.12.2000, ko si je kot vojaški obveznik pri padcu poškodoval desno zapestje na služenju vojaškega roka v Slovenski vojski pri izvajanju vojaške vaje na poligonu Črešnjevec.

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in mu naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 280,91 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom je v točki 1. izreka ustavilo postopek za 300,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2002 in dovolilo spremembo tožbe v obrestnem delu (točka 2. izreka).

Tako je odločilo po ugotovitvi, da tožnik ni dokazal, da je padel v zaklonilnik, kot je trdil, oziroma da vzrok za njegov padec ni bil nezasipan zaklonilnik, temveč zdrs na mokri travi. Upoštevaje ugotovljene dejanske okoliščine: - o značilnostih in načinu izvajanja vaje (vaja napada v popolni vojaški opremi s krajšim tekom, zaleganjem na tla in ponovnim tekom na povelje, in sicer v neravni liniji zaradi izogibanja nasprotnikovemu ognju in napredovanja proti nasprotnim obrambnim položajem), - o terenskih, vremenskih in časovnih okoliščinah, v katerih se je izvajala (tema, neosvetljen, razgiban, moker in spolzek, delno blaten, vendar ne leden travnat teren brez zaklonilnikov ali večjih lukenj in vdolbin) in - okoliščine na strani tožnika (usposobljenost za vajo po poldrugem mesecu vojaškega usposabljanja, primerna pripravljenost, seznanjenost s terenom, pravilnim izvajanjem vaje in varnostnimi ukrepi) ni našlo podlage ne za objektivno (2. odstavek 154. člena v zvezi s 174. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR; uporaba na podlagi člena 1060 Obligacijskega zakonika - OZ) ne za krivdno odgovornost tožene stranke (1. odstavek 154. člena ZOR).

Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja o vseh relevantnih dejstvih (cilj vaje, način izvajanja, predhodno izvajanje, opozorila na previdnost in varnostne ukrepe, način padca, lastnosti terena). Verjeti bi bilo treba tožniku in ne pričam tožene stranke, ki so kot zaposlene pri njej neverodostojne. Glede na ugotovljene okoliščine (tema, travnat, spolzek in moker teren, vojaška oprema, obveznost sodelovanja) je napačno interpretiran 2. odstavek 154. člena ZOR in zaključek, da nevarnost ni bila večja od povprečne nevarnosti za povprečnega obveznika na služenju vojaškega roka. Ugotovljenih okoliščin ne gre enačiti s športnimi dejavnostmi v okviru služenja vojaškega roka (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 551/2007 z dne 11.7.2008). Zaradi okoliščin, v katerih je bila izvedena, je bila obravnavana vojaška vaja nevarna dejavnost, za katero tožena stranka objektivno odgovarja. Sklicuje se na sodno prakso, konkretno na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 811/2007 z dne 1.19.2008. Tožniku ni mogoče očitati nikakršnega soprispevka, kaj šele izključne odgovornosti.

Tožena stranka je na vročeno pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvega, da tožnik v prvi vrsti ni dokazal, da je padel v nezasipan zaklonilnik (večja jama, namenjena obrambi vojakov), kot je trdil, ampak da je padel zato, ker mu je pri teku v popolni vojaški opremi spodrsnilo na mokrem in spolzkem in neosvetljenem razgibanem, vendar ne luknjastem travnatem terenu. Osnovo za tako oceno je imelo v izpovedbah prič (ne le tožene stranke, kot skuša prikazati pritožnik, ampak tudi ob upoštevanju izpovedbe vojaškega obveznika D. P., ki ga je predlagal tožnik) in tožnika samega. Ta je o samem dogodku različno izpovedoval in ga pred nezgodo skromneje oziroma drugače opisoval kot v pravdi. Ob skrbni oceni vseh dokazov (tudi pisnih prijav nezgode, sestavljenih in podanih neposredno po dogodku) je prepričljivo pojasnilo, zakaj tožniku ni verjelo glede padca v zaklonilnik. Jasnim, logičnim in popolnim razlogom na listovni številki 94 do 95 sodbe ni treba ničesar dodati.

Že iz tega razloga, ker tožniku ni uspelo dokazati, da je padel na zatrjevani način (torej škodnega dogodka samega), je zahtevek pravilno zavrnjen.

Glede na nadaljnjo trditveno in dokazno podlago, ko je tožnik zaradi okoliščin, v katerih se je izvajala vaja, zatrjeval objektivno odgovornost tožene stranke in ji zaradi zatrjevanih opustitev pri organizaciji in izvedbi nočne vaje očital še krivdno odgovornost, je pravilno in popolno ugotovilo vse pravnorelevantne okoliščine v zvezi z obema uveljavljanima pravnima podlagama za odgovornost tožene stranke (154. člen ZOR).

Pritožba ne graja odločite prvega sodišča, da ni krivdne odgovornosti tožene stranke po 1. odstavku 154. člena ZOR. Kot pravilno v dejanskem in pravnem pogledu jo skupaj z razlogi na listovni številki 99 do 100 sodbe sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno naziranje tožeče stranke, da ugotovljene dejanske okoliščine o konkretni vaji daje osnovo za zaključek, da je šlo za nevarno dejavnost in posledično za objektivno odgovornost tožene stranke po 2. odstavku 154. člena ZOR, pa je zmotno.

Že prvo sodišče je pravilno pojasnilo, da je kriterij nevarnosti pri ocenjevanju vojaških vaj višji kot pri presoji podobnih dejavnosti v civilnem življenju. Vojaško usposabljanje je namreč specifično glede namena in načrta urjenja udeležencev in drugih okoliščin. Njegov namen je usposobiti vojaške obveznike za ustrezno ravnanje v vojnih in podobnih izrednih dogodkih, ki zahtevajo premagovanje najrazličnejših nevarnosti, sposobnost prilagajanja raznovrstnim nevarnim razmeram in izboljševanje telesne zmogljivosti. Urjenje zato obsega tudi fizično zahtevnejše in glede varnosti bolj tvegane vaje. Vaja, ki bi bila za povprečno osebo lahko nevarna, je lahko za vojaškega obveznika glede na stopnjo izurjenosti in telesne pripravljenosti povsem primerna.

Pritožbeno sodišče se strinja s prvim, da aktivnosti, pri katerih se je poškodoval tožnik, niso dosegale praga pravnega standarda dejavnosti, iz katere bi izvirala večja škodna nevarnost za povprečnega vojaškega obveznika na služenju vojaškega roka. Izvajanje vaje, ki je obsegala kratke teke v neravni liniji z vmesnim umikom (postankom) na tla, pri čemer je bila po ugotovitvah prvega sodišča, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, odločilna varnost (izogibanje nasprotnikovemu ognju) in ne hitrost, je bilo samo po sebi enostavno in nezahtevno. Tudi razmere, v katerih so jo morali vojaški obvezniki opraviti, niso odstopale od povprečnih razmer, v katerih se sicer izvaja vojaško urjenje. Kot je bilo že povedano, je zanj povsem običajno, da se izvaja v težjih in nepredvidljivih pogojih. Taki so bili tudi konkretno ugotovljeni pogoji: moker in spolzek, delno blaten, razgiban in v nočnem času neosvetljen travnat teren, ki pa je bil brez večjih lukenj, vdolbin, kamnov in ledu, kar pomeni, da v ničemer ni odstopal od običajnih pogojev za vojaško urjenje. Tudi v pritožbi izpostavljena in v sodbi ugotovljena dejstva, da so bili vojaški obvezniki pri izvajanju v popolni vojaški opremi, da urjenja glede na tedaj še obvezni vojaški rok niso smeli odkloniti in da se je vaja v nočnem času prav zaradi njenega namena (preveriti izurjenost vojaških obveznikov za izvajanje vaje v nočnem času) izvajala prvič, ne morejo omajati pravilne ocene prvega sodišča, da glede na poostreni kriterij za vojaško usposabljanje ni šlo za nevarno dejavnost. Pritožnik se pri utemeljevanju drugačnega stališča sklicuje na primer iz sodne prakse, ki ni primerljiv z obravnavanim škodnim dogodkom. Tam je šlo namreč za telesno napornejšo vajo, ki se je izvajala v terensko in izvedbeno zahtevnejših okoliščinah kot v tem primeru.

Na podlagi zaslišanja vseh prič (tudi D. P.) je prvo sodišče zanesljivo ugotovilo, da je bil teren, na katerem se je izvajala vaja, tožniku znan iz dnevnega usposabljanja. V pritožbi tožnik pritrjuje nadaljnji dejanski ugotovitvi prvega sodišča, da je bil pred nezgodo na služenju vojaškega roka že en mesec in pol. Ne more biti torej dvoma v pravilnost dokazne ocene prvega sodišča, da je bil za vajo že usposobljen, telesno ustrezno pripravljen in izurjen, pa tudi, da je bil že iz tega razloga dovolj seznanjen z vsemi sicer za vojaško urjenje v nočnem in zimskem času običajnimi tveganji. Z njimi bi moral računati in se gibati z ustrezno previdnostjo. Tudi te okoliščine pa zanj kot za vojaškega obveznika niso predstavljale tako velikega dejavnika tveganja, zaradi katerih bi sicer običajna vojaška vaja postala nevarna dejavnost. Odločitev prvega sodišča, da mu tožena stranka ni dolžna plačati odškodnine, ker ni podana njena objektivna odgovornost, kar pritožnik s pritožbo izpodbija, je torej materialno pravno pravilna.

Na pravilno in popolno ugotovljen dejansko stanje je prvo sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. V sodbi ni zagrešilo procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, drugih pa pritožnik ne konkretizira. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. istega zakona za pritožnika in v zvezi s 155. členom ZPP za toženo stranko. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k hitrejši rešitvi zadeve na drugi stopnji, morata trpeti vsak svoje pritožbene stroške.