Jedro

Tožena stranka ni sprejela programa po določbi 35. člena ZDR in 266. člena podjetniške kolektivne pogodbe, zato tožnici ni zakonito prenehalo delovno razmerje na tej pravni podlagi. Program razreševanja trajno presežnih delavcev mora biti pripravljen in sprejet tako, da upošteva konkretno situacijo in določi konkretne ukrepe, s katerimi se prepreči ali čim bolj omeji prenehanje delovnega razmerja delavcev oz., s katerim se v največji možni meri omili škodljive posledice prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke št. 5/00 z dne 3.4.2000 o prenehanju delovnega razmerja in v zvezi z njim sklep direktorice tožene stranke z dne 5.5.2000, s katerim je bil zavrnjen ugovor tožnice. Ugotovilo je, da je tožnici na podlagi navedenih sklepov delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajočo nadomestilo plače tako, kot če bi delala, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 104.117,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa tako, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sporna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v postopku reševanja trajno presežnih delavcev ni bilo pravega programa razreševanja trajno presežnih delavcev, ker je v identičnem individualnem delovnem sporu isto sodišče ugotovilo, da je bil program trajno presežnih delavcev sprejet in da vsebuje vse bistvene elemente. Ne drži tudi navedba sodišča prve stopnje, da program reševanja trajno presežnih delavcev ni bil finančno ovrednoten, saj je finančno ovrednotenje tožena stranka sprejela v Poslovnem načrtu 2000. Ocena delovne uspešnosti je bila podana v skladu s PKP in ne drži, da ocenjevalec ni vedel pojasniti kako, saj mu sodišče v zvezi s tem ni postavljalo vprašanj. Sodišče se v sodbi tudi ni opredelilo do dejstva, da je tožnica v postopku reševanja trajno presežnih delavcev odklonila delo pri drugem delodajalcu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev pravil postopka, niti bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je popolno ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da pri toženi stranki ni bil sprejet program razreševanja trajno presežnih delavcev. Pregledica kriterijev za ugotavljanje trajno presežnih delavcev ne predstavlja programa trajno presežnih delavcev, prav tako pa se pritožbeno sodišče tudi ne strinja, da naj bi kriteriji za ugotavljanje trajno presežnih delavcev po podjetniški kolektivni pogodbi in navedena preglednica lahko sestavljali poenostavljen program razreševanja trajno presežnih delavcev. Postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev je namreč določen v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 101/99) v poglavju o prenehanju potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov. Po določbi 35. člena navedenega zakona organ upravljanja sprejme program razreševanja delavcev, v katerem določi ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev, seznam nepotrebnih delavcev ter ukrepe ter kriterije za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja (ponudba zaposlitve v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu, zagotovitev denarne pomoči, zagotovitev pomoči za začetek samostojne dejavnosti, dokup zavarovalne dobe, delo s skrajšanim delovnim časom, ipd.). Navedeni program pri toženi stranki ni bil sprejet. Zmotno je mnenje tožene stranke, da je sam program razreševanja trajno presežnih delavcev določen že v podjetniški kolektivni pogodbi. Podjetniška kolektivna pogodba namreč ne more določiti programa razreševanja trajno presežnih delavcev, temveč določa le postopek sprejema programa in kriterije za ugotavljanje trajno presežnih delavcev. V vsakem primeru pa mora biti posebej sprejet tudi program razreševanja trajno presežnih delavcev, tako kot je tudi določeno v 266. členu PKP. Poleg nevedenega iz dokumentacije v spisu izhaja, da je bil pri toženi stranki pred odpuščanjem trajno presežnih delavcev zaposlenih 101 delavec, po novi sistemizaciji pa naj bi ostalo zaposlenih še 70 delavcev. Tako je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje večjemu številu delavcev, zaradi česar bi po določbi 32. člena ZDR in 2. odst. 34. člena ZDR ter 267. člena PKP moral pri pripravi programa trajno presežnih delavcev sodelovati tudi zavod za zaposlovanje. Po določbi 4. odst. 24. člena PKP pa mora biti program reševanja presežnih delavcev finančno ovrednoten. Sklicevanje pritožbe, da finančno ovrednotenje programa izhaja iz Poslovnega načrta 2000, je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP). Tudi če bi lahko, pa na razrešitev spora finančno ovrednotenje programa ne bi vplivalo, saj kot je bilo že navedeno program trajno presežnih delavcev sploh ni bil sestavljen niti sprejet. Program razreševanja trajno presežnih delavcev se sprejme po tem, ko na podlagi 34. člena ZDR poslovodni organ oz. delodajalec ugotovi obstoj trajnega prenehanja potreb po delu delavcev. Program mora biti torej pripravljen in sprejet tako, da upošteva konkretno situacijo in določi konkretne ukrepe, s katerimi se prepreči ali čim bolj omeji prenehanje delovnega razmerja delavcev oz., s katerim se v največji možni meri omili škodljive posledice prenehanja delovnega razmerja. Program je namreč namenjen predvsem zaščiti delavcev in zagotavljanju njihove socialne varnosti z različnimi ukrepi, ki morajo biti v programu točno opredeljeni. Takega programa tožena stranka ni pripravila niti sprejela. Pripravljeni so bili le določeni elementi, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko pripravila program trajno presežnih delavcev. Programa po določbi 35. člena ZDR in 266. člena PKP tožena stranka ni sprejela in zato tožnici tudi ni moglo zakonito prenehati delovno razmerje na tej pravni podlagi. Drugačno stališče sodišča prve stopnje v drugem individualnem delovnem sporu glede programa razreševanja trajno presežnih delavcev, ki tudi ni bilo potrjeno na sodišču druge stopnje, pritožbenega sodišča ne veže. Zato so iz tega razloga sklepi tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici kot trajno presežni delavki nezakoniti.

Glede na to, da program reševanja trajno presežnih delavcev ni bil sprejet, tožeča stranka ni mogla biti zakonito spoznana za trajno presežno delavko po posameznih kriterijih določenih po PKP, zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe v zvezi z samim ocenjevanjem in uporabo kriterijev pri toženi stranki ne odgovarja, ker to za razrešitev tega individualnega delovnega spora pravno ni pomembno. Sodišče prve stopnje se ni bilo dolžno opredeljevati do zatrjevane ponudbe zaposlitve tožnici pri drugem delodajalcu, saj tožnici ni prenehalo delovno razmerje iz navedenega razloga (11. tč. 1. odst. 100. člena ZDR), temveč na podlagi določbe 36. e člena ZDR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, kot to določa 353. člen ZPP.