Jedro

Kot je že obrazložilo sodišče prve stopnje, namreč negativnega dejstva ni mogoče dokazovati. Zato je sodišče prve stopnje pravilno napotilo na pot pravde tiste dediče, ki trdijo, da je oporoka obstajala. Ti bodo morali zato v pravdnem postopku dokazovati, da ima oporoka, ki je bila po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena bodisi po oporočiteljevi smrti bodisi pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti, učinek veljavne oporoke, in da je bila sestavljena v obliki, ki jo predpisuje zakon, ter dokazati vsebino tistega njenega dela, na katerega se sklicujejo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek in dediča A. C. P., M. P., A. B. in A. P. napotilo na pravdo zoper dediče M. P., J. P., M. P., Š. P. in B. P. zaradi obstoja oporoke pred pričami v korist zapustnikovega sina A. P.. Naložilo jim je, da tožbo vložijo v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa in jih poučilo, da bo sicer sodišče postopek nadaljevalo, ne da bi upoštevalo navedbe dedičev napotenih na pravdo. Ugotovilo je, da dediči z oporoko zapustnika ne razpolagajo in je zato verjetnejša okoliščina, da oporoka ne obstaja. Poleg tega sodišče v primeru, kadar so sporna dejstva o obstoju oporoke, napoti na pravdo tiste dediče, ki se na obstoj veljavne oporoke sklicujejo. Trditev ostalih dedičev, da oporoka ne obstaja, namreč predstavlja negativno dejstvo, ki ga ni mogoče dokazovati.

Zoper sklep sta se poleg dediča A.. P, pritožili tudi dedinji A. B. in M. P. O pritožbi dediča A. P. je naslovno sodišče odločilo s sklepom s 4.2.2009 in pritožbo zavrnilo, ni pa odločilo o pritožbi prej navedenih dedinj in zato o tej pritožbi sodišče dodatno odloča s predmetnim sklepom (325. člen, v zvezi s 332. členom ZPP).

Dedinji sklep izpodbijata iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi ali pa spremeni. Trdita, da o obstoju oporoke ni bilo nikoli spora, to sta priznala tudi oba zapustnikova otroka na sodni zapisnik 5.4.1950. Tudi otroci M. P. so soglašali z veljavnostjo oporoke. Za manj verjetno je treba šteti pravico na podlagi zakona v primerjavi s pravico na podlagi oporoke. Razlog tudi ne sme biti, da se napoti na pravdo tistega, ki ima manj verjetno pravico, ker bi sicer drugi moral dokazovati negativno dejstvo. Oporoka fizično res ne obstaja, ker je izgubljena, vendar je odločilno, da je obstajala. Poleg tega je bila M. M.P. že dedno odpravljena. Vsebina oporoke in dedno odpravljenost dokazujeta tudi oporoka zapustnikovega sina A. P. z 21.11.1951 in 7.1.1976. Poleg tega pa dediči po M. P. tudi niso vložili zahteve za denacionalizacijo. V pravdi po napotitvenem sklepu morajo sodelovati vsi dediči, pri čemer trdita, da M. P. ni vnuk zapustnika in ni sin M. M. P.. Glede B. P. in M. P. pa trdita, da sta pokojna. Poleg tega je izpodbijani sklep z izrekom o napotitvi v nasprotju s podatki spisa glede oblike oporoke.

Pritožba ni utemeljena.

Zapuščinsko sodišče je ugotovilo, da zapustnikovi vnuki M. P., J. P. in M. P. ne priznavajo obstoja zapustnikove oporoke. To pa pomeni, da je med dediči spor o samem obstoju oporoke. Zato pogojev za rekonstrukcijo oporoke ni, ker se ta institut uporabi le v primeru, ko med dediči ni spornih dejstev. Med prizadetimi torej ne sme biti spora o tem, da je oporoka obstajala, v kateri obliki je bila sestavljen, o načinu kako je izginila ali bila uničena in tudi ne o njeni vsebini (197. člen Zakona o dedovanju - ZD), sicer pogojev za rekonstrukcijo ni.

Glede na dejstvo, da dediči z oporoko zapustnika ne razpolagajo, pa je tudi verjetnejša okoliščina, da oporoka ne obstaja. S tem posledično pa je tudi pravica dedičev, ki se na oporoko sklicujejo, manj verjetna. Ne glede na obstoj zapisnika zapuščinske obravnave v zadevi Z 439/46, se na pot pravde napoti tiste dediče, ki se na obstoj veljavne oporoke sklicujejo, kadar so sporna dejstva o obstoju oporoke. Kot je že obrazložilo sodišče prve stopnje, namreč negativnega dejstva ni mogoče dokazovati. Zato je sodišče prve stopnje pravilno napotilo na pot pravde tiste dediče, ki trdijo, da je oporoka obstajala. Ti bodo morali zato v pravdnem postopku dokazovati, da ima oporoka, ki je bila po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena, bodisi po oporočiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti, učinek veljavne oporoke, in da je bila sestavljena v obliki, ki jo predpisuje zakon ter dokazati vsebino tistega njenega dela, na katerega se sklicujejo (77. člen ZD). Sicer pa napoteni dediči niso vezani na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča v smislu, da poleg zahtevka iz napotitvenega sklepa ne uveljavljajo še dodatnih zahtevkov. Pritožnici tudi ne predložita dokaza, da je M. P. pokojen, in da dediči po B. P. niso znani, oziroma da sklep teh podatkov nima, oziroma da so delno napačni. Napotitev mora res zajeti vse dediče, zato v tem primeru ni pomembno ali je M. P. vnuk pokojnega ali potomec pokojnega vnuka pokojnega.

Ker razlogi, iz katerih dedinji izpodbijata sklep sodišča prve stopnje niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP, v zvezi s 163. členom ZD), je treba pritožbo dedinj zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena, v zvezi s 366. in 353. členom ZPP ter 163. členom ZD).