Jedro

Zemljiško pismo lahko predstavlja sredstvo za izpolnitev upnikove terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da je darilna pogodba sklenjena dne 26. 10. 2009, s katero je M.F. kot zunajzakonski partner toženke le tej podaril nepremičnino parc. št. 500/14 k.o. B., brez učinka do terjatve tožeče stranke v znesku 35.935,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2009 dalje do plačila in izvršilnih stroškov v višini 41,00 EUR (točka I izreka). Toženka je dolžna za poplačilo terjatve tožeče stranke v višini 35.935,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2009 dalje dovoliti izvršbo na nepremičnini parc. št. 500/14 k.o. B.. V odločbi o pravdnih stroških je toženo stranko zavezalo k plačilu pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.143,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude (točka III izreka).

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo, da obstaja objektivni pogoj izpodbojnosti po določbi drugega odstavka 255. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), in sicer da dolžnikovo premoženje ne zadošča za izpolnitev upnikove terjatve. V teoriji in sodni praksi velja stališče, da do izpodbijanja pravnih dejanj lahko pride samo, če dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika. V danem primeru pa prvostopno sodišče neplačevitost dolžnika ugotavlja z neuspelimi izvršbami zoper dolžnika ter z ugotovitvijo, da je brez zaposlitve in nima nobenih sredstev za poplačilo terjatve upniku (tožeči stranki). Takšna presoja prvostopnega sodišča je zmotna, ker tožnikov dolžnik M.F. razpolaga z zemljiškim pismom, ki ga je za znesek 30.000,00 EUR dne 13. 7. 2010 izdalo Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu. Na podlagi navedenega zemljiškega pisma je zakoniti imetnik tega pisma upravičen od vsakokratnega lastnika nepremičnine (poslovni prostor v Dravogradu) zahtevati poplačilo denarnega zneska v višini 30.000,00 EUR. Tožeča stranka pa z izvršbo na navedeno zemljiško pismo ni posegla ter tako ni prišlo do poplačila dolžnikove terjatve. Glede na takšno postopanje tožeče stranke niso izpolnjeni pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po določbi drugega odstavka 255. člena OZ. Dolžnik je imel in ima premoženje (zemljiško pismo), na podlagi katerega bi tožeča stranka lahko poplačala svojo terjatev. Zraven tega se sodišče glede zemljiškega pisma ni ustrezno opredelilo in tudi nima razlogov o plačevitosti dolžnika kot imetnika zemljiškega pisma, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje tožeča stranka v pritožbi oporeka višini terjatve, ker glavnica ne znaša 35.935,09 EUR, temveč le 24.843,25 EUR. Nepravilna je tudi odmera pravdnih stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne.

3. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev prvostopne sodbe in navaja, da v kolikor bi zemljiško pismo dolžnika dejansko predstavljalo aktivno premoženje dolžnika, bi ta z vnovčitvijo le tega poplačal izterjevano terjatev, ki pa je še vedno nepoplačana.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Splošne objektivne pogoje za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj določa 255. člen (1) Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zraven splošnih objektivnih pogojev (ti morajo biti izpolnjeni kumulativno) mora za uspešno izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj biti izpolnjen tudi eden izmed subjektivnih pogojev, določen v 256. členu OZ. Po tretjem odstavku 256. člena OZ se tako pri neodplačnih razpolaganjih šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano, ali da bi mu moralo biti znano.

6. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da tožeča stranka v izvršilnem postopku zoper dolžnika M.F. (nadalje dolžnik) izterjuje terjatev v znesku 35.935,00 EUR, in da je dolžnik z darilno pogodbo z dne 26. 10. 2009 na toženko kot zunajzakonsko partnerko prenesel 1/2 solastninske pravice na nepremičnini parc. št. 500/14 k.o. B., katero je dolžnik na navedeni nepremičnini izvirno (originarno) pridobil iz naslova skupnega premoženja ustvarjenega s toženko.

7. Obstoj subjektivnega pogoja izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po tretjem odstavku 256. člena OZ v pritožbenem postopku ni sporen. Osrednji pritožbeni ugovor se nanaša na obstoj po sodišču prve stopnje ugotovljeno neplačevitost dolžnika, ki je zraven oškodovanja upnikov bistven objektivni pogoj izpodbijanja. Plačevitost dolžnika tožena stranka uveljavlja z zatrjevanjem, da dolžnik razpolaga z zemljiškim pismom za znesek 30.000,00 EUR, s katerim bi tožeča stranka lahko poplačala izterjevano terjatev neposredno od dolžnika.

8. Ni sporno, da je dolžnik na podlagi indosamenta zakoniti imetnik zemljiškega pisma, na podlagi katerega ima poplačilno pravico iz vrednosti nepremičnine (stanovanje z ID znakom ..., v naravi poslovni prostor v I. nadstropju K. cesta v D., v izmeri 40,20 m2) za znesek 30.000,00 EUR. Zemljiški dolg je zapadel v plačilo z izdajo zemljiškega pisma, to je dne 13. 7. 2010, na dolžnika pa je bil prenos z indosamentom opravljen dne 29. 9. 2010 (priloga B6).

9. Zemljiško pismo je stvarnopravni vrednostni papir po odredbi (drugi odstavek 196. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ) ter predstavlja izvršilni naslov (drugi odstavek 199. člena SPZ), na podlagi katerega mora lastnik obremenjene nepremičnine plačati zemljiški dolg ob njegovi zapadlosti upravičenemu imetniku iz zemljiškega pisma (prvi odstavek 199. člena OZ). Zemljiški dolg je pravica zahtevati poplačilo določenega denarnega zneska iz vrednosti nepremičnine pred drugimi upniki s slabšim vrstnim redom (prvi odstavek 192. člena OZ). To pomeni, da ob zapadlosti zemljiškega dolga lastnik obremenjene nepremičnine imetniku zemljiškega pisma plača zemljiški dolg in s tem razbremeni nepremičnino zemljiškega dolga, oziroma v primeru neplačila lahko upravičeni imetnik zemljiškega pisma predlaga izvršbo na nepremičnino zaradi plačila zemljiškega dolga. Imetnik zemljiškega pisma lahko zoper vsakokratnega lastnika nepremičnine terja poplačilo dolga in kot tako zemljiško pismo predstavlja obliko premoženja (terjatev do nepremičnine) njegovega zakonitega imetnika. Zemljiško pismo tako lahko predstavlja sredstvo za izpolnitev upnikove terjatve.

10. V obravnavanem primeru zemljiško pismo ne predstavlja sredstva za izpolnitev upnikove terjatve. Dejstvo je, da je dolžnik z indosamentom prevzel zemljiško pismo dne 29. 9. 2010, to je po že izvedeni neuspešni izvršbi denarne terjatve na dolžnikovo premoženje (nepremičnine, premičnine, denarna sredstva) in po vložitvi obravnavane tožbe, ki je bila vložena dne 21. 9. 2010. To pa pomeni, da dolžnik vse do vložitve tožbe ni bil imetnik zemljiškega pisma ter s tem povezanega zatrjevanega premoženja (terjatve) iz naslova zemljiškega pisma. Zraven tega navedena pridobitev zemljiškega pisma po vložitvi tožbe in samo postopanje dolžnika kaže na izigravanje dolžnika pri poplačilu terjatve. Sam dolžnik namreč ni zahteval poplačila zemljiškega dolga iz naslova zemljiškega pisma, na podlagi katerega bi lahko pridobil sredstva (denar za poplačilo dolžnikove terjatve). S pridobitvijo denarnih sredstev iz naslova zemljiškega pisma bi namreč dolžnik lahko odpravil plačilno negotovost in izpolnil upniku, kar mu je dolžan. S tem pa bi tudi ugasnila upnikova izpodbojna pravica. Tega pa dolžnik ni storil. S ponujanjem zemljiškega pisma v prenos upniku pa dolžnik tudi ni odpravil negotovosti izpolnitve terjatve, ker upnik zemljiškega pisma ni želel prevzeti ravno iz razloga negotovosti poplačila izterjevane terjatve. Dejstvo je, da je izterjevana terjatev po izvršilnem sklepu že po sami glavnici višja od vrednosti poslovnega prostora po cenitvi GURS-a (glavnična terjatev znaša 35.935,09 EUR, stanovanje je po GURS-u ocenjeno na 30.213,00 EUR), pri čemer se v izvršbi poslovni prostori na javni dražbi praviloma prodajajo znatno pod tržno ceno. Zemljiško pismo tako tudi iz navedenega razloga ne izkazuje plačevitosti dolžnika.

11. Pri tem velja še dodati, da je obravnavani zemljiški dolg ustanovil lastnik poslovnega prostora, to je gospodarska družba M. T. d.o.o. (direktor le te je bil v času ustanovitve zemljiškoknjižnega dolga dolžnik), ki je bila kmalu po ustanovitvi zemljiškega dolga izbrisana iz sodnega registra, v zemljiški knjigi pa se kljub temu še vedno vodi kot lastnica poslovnega prostora. Tudi tako postopanje (zemljiški dolg ustanovi gospodarska družba, ki je kmalu zatem izbrisana iz sodnega registra, pravne posle in ostale listine za ustanovitev zemljiškega dolga podpisuje direktor, ki je upnikov dolžnik in na katerega je z zemljiškim pismom prenesen zemljiški dolg kmalu po njegovi ustanovitvi, v zemljiški knjigi pa je kot lastnik poslovnih prostorov še vedno vknjižena iz sodnega registra izbrisana gospodarska družba) kaže na izigravanje upnika pri poplačilu izterjevane terjatve in kot tako zemljiško pismo v danem primeru ne predstavlja sredstva za poplačilo dolžnikove terjatve. Prvostopno sodišče ima tako prav, da je kljub dejstvu, da je dolžnik imetnik zemljiškega pisma, izkazana neplačevitost dolžnika kot osnovna objektivna predpostavka za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po določbi drugega odstavka 255. člena OZ. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

12. Pritrditi tudi ni pritožbenim izvajanjem, da je prvostopno sodišče v izreku sodbe določilo nepravilno višino terjatve. Takim pritožbenim izvajanjem ni pritrditi, ker je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo določilo, da je že navedena darilna pogodba, predmet katere je nepremičnina parc. št. 500/14 k.o. B., brez učinka do tožeče stranke v znesku 35.935,09 EUR. Navedeni znesek predstavlja zapadlo terjatev iz pravnomočne sodne odločbe - sklepa o izvršbi, pri čemer je namen tožbe na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (actio pauliana) zagotovitev poplačila zapadle terjatve upnika (prvi odstavek 255. člena OZ). Zapadlo terjatev pa v obravnavanem primeru predstavlja glavnica v znesku 35.935,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2009 dalje, kot je razvidno iz pravnomočnega sklepa o izvršbi. Morebitna že izvedena delna plačila navedene terjatve v izvršilnem postopku zoper dolžnika pa so upoštevna v morebitnem nadaljnjem izvršilnem postopku na podlagi te sodbe. Tako tudi ni pritrditi pritožbenem izvajanjem, da je prvostopno sodišče v izrek izpodbijane sodbe vneslo nepravilno višino glavnice, ker ta zaradi že izvedenih delnih poplačil po dolžniku ne znaša 35.935,09 EUR, temveč 24.843,25 EUR.

13. Prvostopno sodišče je v odločbi o pravdnih stroških tudi pravilno ugotovilo pravdni uspeh pravdnih strank ter toženo stranko pravilno zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov v znesku 1.143,84 EUR, kot je razvidno iz odločbe o pravdnih stroških. Odločbo o pravdnih stroških je tudi ustrezno obrazložilo.

14. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka ni priglasila stroškov za odgovor na pritožbo.

Op. št. (1) : Prvi in drugi odstavek 255. člena OZ določata: Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če je zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve.