Jedro

Pravni pouk pri umiku tožbe (tj. da mu toženec lahko nasprotuje in o pravnih posledicah umika tožbe), če toženca zastopa pooblaščenec, ni potreben. Ker toženec v roku 15 dni po vročitvi umika tožbe umiku ni nasprotoval, je nastopila fikcija, da soglaša z umikom tožbe, posledica pa je ustavitev postopka, zajeta z izpodbijanim sklepom. Naknadno (dodatno in nepotrebno) pozivanje sodišča ne more podaljšati zakonsko določenega roka za podajo soglasja k umiku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe še v preostalem delu (nad 23.479,24 EUR) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, z dne 24. 6. 2008, opr. št. VL 38829/2008, in ustavilo postopek. Tožencu je naložilo, naj tožeči stranki povrne 4.920,29 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno štelo, da je privolil v umik tožbe, ker v roku 15 dni nanj ni odgovoril. Pripravljalne vloge tožeče stranke (ki jo je prejel 3. 9. 2014) mu sodišče namreč ni posredovalo s pozivom, da mora na to vlogo odgovoriti v roku 15 dni. Sodišče je tožencu tak poziv posredovalo šele kasneje (prejel ga je 23. 9. 2014) in mu v njem dodelilo rok 5 dni za odgovor, pri čemer ga je sodišče tudi poučilo po določbah 286. a člena ZPP. Toženec je potem v roku sodišču posredoval pripravljalno vlogo, v kateri je prerekal navedbe tožeče stranke, da ji je plačal 12.956,00 EUR, ne da bi navedel namen plačila. Zmotno je stališče sodišča, da tožencu ni bilo dolžno dati pravnega pouka po 188. členu ZPP. Slednji namreč ne razlikuje med strankami, ki nimajo pooblaščenca, in tistimi, ki ga imajo. Ne glede na to, bi moralo sodišče presoditi, da tožeča stranka ni umaknila tožbe zaradi plačila. S plačilom 12.956,00 EUR je namreč kot dolžnik poravnal svojo obveznost do tožeče stranke kot upnika v postopku In 20/2014. To je tudi izrecno navedel kot namen plačila (navedel je namreč: plačilo izvršba – delno plačilo), zaradi česar bi tožeča stranka morala skladno s prvim odstavkom 287. člena OZ ta znesek upoštevati kot plačilo v izvršilnem postopku. Tožeča stranka je torej očitno tožbo umaknila zaradi lastne odločitve, ne zaradi toženčeve izpolnitve, kar ima vpliv na odločitev o stroških postopka. Umaknjeni del predstavlja skoraj 30 % celotnega zahtevka, zato mora tožeča stranka tožencu povrniti ustrezen del stroškov. Predlaga razveljavitev sklepa, podrejeno spremembo odločitve o stroških.

3. Tožeča stranka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 26. 8. 2014 umaknila tožbo. To vlogo je sodišče vročilo tožencu 3. 9. 2014. V roku 15 dni, ki je potekel 18. 9. 2014, toženec ni izjavil, da umiku tožbe nasprotuje (to za pritožnika niti ni sporno). Sodišče prve stopnje je nato 19. 9. 2014 tožencu poslalo poziv (ki ga je prejel 23. 9. 2014), da naj v 5 dneh poda odgovor na pripravljalno vlogo tožeče stranke, sicer kasnejših navedb skladno z 286 a. členom ZPP ne bo upoštevalo. Toženec je na poziv dne 29. 9. 2014 odgovoril s pripravljalno vlogo, v kateri je prerekal navedbe tožeče stranke glede tega, katero obveznost je toženec dejansko izpolnil, in s tem nasprotoval umiku.

6. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje toženca ob tem, ko mu je posredovalo/vročilo umik tožbe, pozvati, da mora v 15 dneh na ta umik odgovoriti, sicer se bo štelo, da z umikom tožbe soglaša, ni utemeljen. Pravna teorija zastopa stališče, da pravni pouk pri umiku tožbe (tj. da mu toženec lahko nasprotuje in o pravnih posledicah umika tožbe), če toženca zastopa pooblaščenec, ni potreben.(1) Temu stališču sledi sodišče prve stopnje, z njim pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj ZPP take dolžnosti sodišča, kot jo izpostavlja pritožba, ne predvideva.

7. Kasnejši poziv sodišča je bil nepotreben, a tako ravnanje sodišče ne more sanirati toženčeve dolžnosti, da se ob vročitvi umika tožbe v roku 15 dni izjasni, da mu nasprotuje, in podaljšati roka za izjavo o umiku. Ključno je namreč, da je zakonsko predvidena sankcija zaradi molka toženega po vročitvi umika tožbe (tj. soglasje z umikom) nastopila prej (18. 9. 2014), preden je sodišče tožencu poslalo še dodaten poziv (19. 9. 2014). Ker gre za zakonski rok, ga sodišče s svojim pozivom niti ne bi moglo podaljšati.(2)

8. Toženec je zamudil rok, da bi nasprotoval umiku tožbe, in je bil postopek iz tega razloga tudi ustavljen, zato je izgubil možnost, da bi (glede povrnitve stroškov) uveljavljal razlog, da umik tožbe ni posledica izpolnitve tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je tožbo umaknila takoj, ko je prejela nakazilo toženca, in navedla, da gre za izpolnitev zahtevka. Toženec bi se moral tem navedbam upreti v roku 15 dni. Ker tega ni storil, je umik posledica izpolnitve zahtevka, zato mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške (prvi odstavke 158. člena ZPP), kot je pravilno odločilo prvostopenjsko sodišče. 9. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške. Drugi odstavek 366. člena ZPP za sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe ne predpisuje uporabe določb o odgovoru na pritožbo, zato pritožbene stroške tožeča stranka krije sama.

Op. št. (1): Tako Galič, A. v: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2005, str. 219. Op. št. (2): Tako Galič, A. v: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 454.