Jedro

Če je obdolžena pravna oseba prenehala pred pravnomočno končanim postopkom, ji ni dopustno izreči sankcije za prekršek.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v delu, ki se nanaša na pravno osebo, razveljavi glede odločbe o posamični globi v znesku 1.669,17 evrov, določeni za prekršek pod točko 1/b. II. Odločba o enotni globi se spremeni tako, da se pravni osebi izreče enotna globa v znesku 8.345,84 evrov.

Obrazložitev

A. 1.

Prekrškovni organ Veterinarska uprava RS, Območni urad Koper, je z odločbo o prekršku, št. ODL 12004-04-680/2010 z dne 16. 12. 2010, pravno osebo K. d. o. o. in njeno odgovorno osebo I. F. spoznal za odgovorni storitve prekrškov po 3. točki 2. člena, 1. točki 3. člena, 1., 3. in 5. točki 5. člena Uredbe o določitvi prekrškov za kršitve določb uredb Skupnosti s področja zakona o veterinarskih merilih skladnosti (v nadaljevanju Uredba) ter jima določil posamezne globe za vsak prekršek, nato pa izrekel pravni osebi enotno globo 10.015,01 evrov, odgovorni osebi pa enotno globo 5.424,81 evrov. Storilki sta vložili zahtevo za sodno varstvo zoper tisti del odločbe, ki se nanaša na prekršek, opisan pod točkama 1/b za pravno osebo oziroma 2/b za odgovorno osebo. Okrajno sodišče v Kopru je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo s sodbo ZSV 470/2010 z dne 19. 6. 2012. 2.

Vrhovna državna tožilka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo v delu, ki se nanaša na pravno osebo glede prekrška pod točko 1/b. Navaja, da je iz izpisa iz sodnega/poslovnega registra razvidno, da je pravna oseba pred izdajo sodbe prenehala. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka o prekršku (drugi odstavek 155. (pravilno 156.) člena Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1), ker tega dejstva ni upoštevalo, saj bi moralo ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo na podlagi določbe 14. b člena ZP-1 odločbo o prekršku v izpodbijanem delu spremeniti tako, da se pravni osebi ne izreče sankcija za prekršek.

3.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena zagovorniku in odgovorni osebi, ki nanjo nista odgovorila.

B.

4. Iz odločbe o prekršku z dne 16. 12. 2010 izhaja, da so bili vsi prekrški, zaradi katerih sta bili pravna in odgovorna oseba spoznani za odgovorni, storjeni 4. 11. 2010. Pravna in odgovorna oseba sta zahtevo za sodno varstvo vložili samo zoper tisti del odločbe, ki se je nanašal na prekršek po 1. točki 3. člena Uredbe, opisan v točkah 1/b (za pravno osebo) oziroma 2/b (za odgovorno osebo) izreka odločbe. Glede ostalih štirih prekrškov je odločba o prekršku torej postala pravnomočna po izteku časa za vložitev zahteve za sodno varstvo. Iz podatkov poslovnega registra Agencije RS za javnopravne evidence in storitve (AJPES) izhaja, da je bila 29. 9. 2011 pravna oseba K. d. o. o. na podlagi sklepa o prenehanju po skrajšanem postopku Okrožnega sodišča v Kopru Srg 2011/33308 z dne 8. 9. 2011 izbrisana iz registra. Sodišče je sodbo, s katero je zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, izdalo 19. 6. 2012, torej po tem, ko je pravna oseba že prenehala.

5. V skladu z določbo drugega odstavka 6. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) v zvezi s 14. členom ZP-1, veljavno v času storitve prekrškov, pravni osebi ni dopustno izreči sankcije za prekršek, če je obdolžena pravna oseba prenehala pred pravnomočno končanim postopkom. Sodišče mora ob preizkusu zahteve za sodno varstvo vselej po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je podana materialna kršitev določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek (druga alineja prvega odstavka 62. a člena ZP-1, veljavnega v času izdaje sodbe), in skladno z ugotovitvijo spremeniti odločbo prekrškovnega organa (tretji odstavek 65. člena ZP-1).

6. Ker sodišče ob preizkusu odločbe o prekršku ni po uradni dolžnosti ugotovilo, da obdolženi pravni osebi, ki je prenehala pred pravnomočno končanim postopkom, ki se je vodil zoper njo zaradi prekrška po 1. točki 3. člena Uredbe, ni dopustno izreči sankcije za ta prekršek, je kršilo določbo drugega odstavka 6. člena ZOPOKD v zvezi s 14. členom ZP-1. Vrhovno sodišče v tem delu ni sledilo vrhovni državni tožilki, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bila z izpodbijano sodbo kršena določba 14. b člena ZP-1 (ta določba velja od 13. 3. 2011), saj se glede odgovornosti storilcev za prekršek in glede sankcij zanj (t. im. materialno-pravni predpisi) uporabljajo določbe, veljavne v času storitve prekrška.

C.

7. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 sodbo Okrajnega sodišča v Kopru ZSV 470/2010 z dne 19. 6. 2012 v zvezi z odločbo o prekršku Veterinarske uprave Republike Slovenije, Območni urad Koper, št. ODL 12004-04-680/2010 z dne 16. 12. 2010, glede pravne osebe razveljavilo v odločbi o globi, določeni za prekršek pod točko 1/b ter izreklo enotno globo v znesku, ki ustreza seštevku glob, določenih s pravnomočno odločbo o prekršku za prekrške pod točkami 1/a, 1/c, 1/d in 1/e.