Jedro

Nezgodno zavarovanje nima odškodninske narave, zato se tudi znesek zavarovalnine ne ravna po nastali škodi (ne predstavlja povrnitve škode), ampak se ravna po zavarovalnini, ki je določena v pogodbi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba, kolikor se nanaša na prvo toženko, razveljavi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da sta prva toženka in drugi toženec v celoti odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici v škodnem dogodku dne 28.1.2008 (pravilno 28.1.2000).

Zoper izpodbijano vmesno sodbo se je pravočasno pritožila prva toženka. V pritožbi v bistvenem navaja, da vmesno sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, s stroškovno posledico, podrejeno, da izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče za ugotovitev, da je škodni dogodek nastal 28.1.2008 nima opore v ugotovljenem dejanskem stanju, ker se je tožnica poškodovala v letu 2000. Meni, da pasivna legitimacija prve toženke ni podana. Glede njene odgovornosti iz naslova zavarovanja civilne odgovornosti po polici št. 3968966 ni mogoče slediti (neobrazloženim) zaključkom sodišča prve stopnje, da se med gostinsko turistično dejavnost lahko všteje tudi rekreativno smučanje; če bi sodišče vpogledalo v zgodovinski izpisek za družbo G. t. d.o.o. (sodišče s tem, ko dokaza z vpogledom v ta izpisek ni opravilo, česar tudi ni obrazložilo, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka), bi lahko ugotovilo, za opravljanje katerih dejavnosti je bila navedena družba sploh registrirana ter, da sta dejavnost upravljanja smučišč in gostinsko turistična dejavnost dve povsem različni dejavnosti; gostinsko turistične dejavnosti in dejavnosti upravljanja smučišč ni mogoče enačiti; upravljanje smučišč po navedeni polici ni bilo predmet zavarovanja. Glede odgovornosti prve toženke iz naslova sklenjenega nezgodnega zavarovanja po polici št. 0144003 in 0144004 pa navaja, da so bila njena izplačila po teh dveh policah opravljena pomotoma. Do poškodbe tožnice ni prišlo pri uporabi vlečnice niti zaradi obratovanja vlečnice, zato o obstoju kritja po omenjenih policah ne moremo govoriti. Kritje bi bilo podano samo v primeru, da bi do tožničine poškodbe prišlo ob uporabi žičnice. Priglasila je doslej nastale pravdne in pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka v predmetnem postopku od tožene stranke vtožuje plačilo škode, ki jo je utrpela v posledici škodnega dogodka dne 28.1.2000, in sicer od drugega toženca kot pravnega naslednika družbe (G. T. d.o.o.), ki je bila upraviteljica smučišča in povzročiteljica škodnega dogodka; od prve toženke pa na podlagi zavarovalne pogodbe po polici št. 3968966, s katero je drugi toženec oziroma njegova pravna prednica imela zavarovano svojo civilno odgovornost pri prvi toženki (1. in 2. točka tožbenega zahtevka); od prve toženke pa nadalje zahteva tudi plačilo zavarovalnine iz naslova nezgodnega zavarovanja po policah št. 0144003 in 0144004 (3. točka tožbenega zahtevka).

Tožnica tako v obravnavani zadevi uveljavlja škodo z odškodninskim zahtevkom (iz deliktnega razmerja) od odgovorne osebe in njene zavarovalnice na podlagi zavarovanja odgovornosti, od prve toženke pa vtožuje tudi zahtevek na podlagi zavarovalne pogodbe nezgodnega zavarovanja (na podlagi pogodbenega razmerja). Nezgodno zavarovanje nima odškodninske narave, zato se tudi znesek zavarovalnine ne ravna po nastali škodi (ne predstavlja povrnitve škode), ampak se ravna po zavarovalnini, ki je določena v pogodbi. V obravnavani zadevi gre torej za dva pravna naslova, ki se obravnavata vsak zase. Pomembna pa je tudi sama vrsta zavarovanja (primerjaj npr. 13. člen Zakona o obveznem zavarovanju v prometu).

Preizkus sodbe je mogoč le, če se lahko primerja izrek sodbe z razlogi (prim. 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Glede na to, da je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane vmesne sodbe navedlo, da sta toženi stranki v celoti odgovorni tožnici za škodo, v obrazložitvi pa rešuje tudi vprašanje odgovornosti prve toženke na podlagi navedenih dveh polic nezgodnega zavarovanja, je očitno, da sodišče prve stopnje meša pojma dveh pravnih institutov (zavarovalnine in odškodnine), zato preizkus sodbe ni mogoč, izrek sam pa je nerazumljiv, s čimer je storjena, po uradni dolžnosti upoštevana (2. odstavek 350. člena ZPP), absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ker je že kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP zadosten razlog za razveljavitev vmesne sodbe sodišča prve stopnje, se sodišču druge stopnje ni bilo potrebno ukvarjati še z obstojem pritožbenih razlogov.

Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, vmesno sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na pritožnico, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevaje zgoraj navedena izhodišča, odpraviti kršitev, ugotoviti vsa pravnorelavantna dejstva in nato o tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.