Jedro

Tožeče stranke ne izkazujejo pravne koristi, da sodelujejo v upravnem postopku, v zvezi z ukinitvijo nivojskega železniškega prehoda, upoštevajoč določbe ZVZelP in Pravilnika o nivojskih prehodih ceste preko železniške proge.Dejanski interes za priznanje lastnosti stranke namreč ne zadošča. Stranski udeleženec je lahko le oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka, ki je bil uveden na zahtevo drugega ali po uradni dolžnosti. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Tožeče stranke so sprožile upravni spor zaradi molka upravnega organa, ker le ta ni izdal odločbe v zvezi z njihovo zahtevo za dodelitev pravice do udeležbe v upravnem postopku, ob zaključku katerega je bil ukinjen nivojski železniški prehod A. V času trajanja upravnega spora pa je tožena stranka sprejela sklep št. 3752-18/2009/276-0006104 z dne 3.5.2011, s katerim je vlogo tožečih strank za dodelitev pravice do udeležbe v upravnem postopku v zadevi „pregled obstoječega nivojskega prehoda ceste ... preko regionalne železniške proge št. ..., v km 87+362,26 (B.) in nivojskega prehoda ceste ... preko iste železniške proge, v km 87+509,52 (A.)“, zavrglo. Zato so tožeče stranke tožbo, v skladu z 2. odstavkom 39. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) razširile na zgoraj navedeni sklep Ministrstva za promet. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da ni pravne podlage za priznanje lastnosti stranke v postopku izdaje dopolnilne odločbe opr. št. 3752-18/2009/192-0006307 z dne 22.9.2010. Zakon o varnosti v železniškem prometu (Uradni list RS, št. 11/11 – ZVZeIP) v 116. členu določa kdo ima določeno pravico oziroma komu se nalaga določena obveznost. Po določbi 7. odstavka 116. člena ZVZeIP, skladnost obstoječega načina zavarovanja s Pravilnikom o nivojskih prehodih ceste preko železniške proge (Uradni list RS, št. 85/08) ugotavlja komisija, ki jo imenuje minister. Ker v odločbi o imenovanju komisije za nivojske prehode št. 3752-18/2009/7-0006104, ki jo je izdal minister, tožečih strank ni na seznamu članov komisije, jim s tem tudi ni bila naložena nobena obveznost. Na seznamu članov komisije pa je predstavnik lokalne skupnosti, ki se je s predlaganim načinom ureditve nivojskega prehoda strinjal. Glede na navedeno tožeče stranke v vlogi za priznanje statusa lastnosti stranke v postopku oziroma predlogu za obnovitev postopka v zvezi z dopolnilno odločbo Ministrstva za promet, uveljavljajo samo dejanski interes, ki pa za priznanje lastnosti stranke v upravnem postopku ne zadošča. Zato jim ni mogoče priznati lastnosti stranke v navedenem postopku.

Tožeče stranke v razširitvi tožbe na izpodbijani sklep Ministrstva za promet RS navajajo, da so prebivalci območja v neposredni bližini spornega nivojskega prehoda, oziroma lastniki in obdelovalci kmetijskih zemljišč, ki ležijo zahodno od prehoda A. Navedeni prehod je zanje predstavljal daleč najkrajšo pot in pešpot do trgovine, pošte, ustanov varstva predšolskih otrok, itd., ki so vzhodno od prehoda A. Svoj pravni interes utemeljujejo s 3. členom Pravilnika o nivojskih prehodih ceste preko železniške proge, ki določa število in najmanjše razdalje med sosednimi nivojskimi prehodi. Dopolnilna odločba Ministrstva za promet RS z dne 22.9.2010, ob upoštevanju citiranega pravilnika, več kot očitno posega v njihovo pravico oziroma pravno korist, saj je prav ta odločba prehod A. dokončno ukinila, čeprav je razdalja med prehodoma (A. in B.) večja kot to dovoljuje pravilnik. To izhaja tudi iz zapisnika Komisije za nivojske prehode z dne 22.6.2006 oziroma 27.8.2008 iz katerih izhaja, da komisija dovoljuje ukinitev prehod A. šele po ureditvi nadomestne dostopne poti. V 9. odstavku 116. člen ZVZeIP je sicer določeno, da lahko minister zaradi ogrožene varnosti železniškega ali cestnega prometa na podlagi mnenja komisije iz 7. odstavka istega člena, z odredbo prepove uporabo obstoječega nivojskega prehoda, če je v oddaljenosti največ 1000 m ustrezen nivojski ali izven nivojski prehod, vendar pa navedena odločba ni odredba v smislu 9. odstavka 116. člena citiranega zakona, poleg tega pa se tudi sicer ne sklicuje na navedeno določbo Zakona o varnosti v železniškem prometu. Pred izdajo odločbe z dne 22.9.2010 tudi ni bilo pridobljeno mnenje komisije za nivojske prehode v zvezi s prepovedjo uporabe prehoda A. zaradi razlogov navedenih v 9. odstavku 116. člena ZVZeIP. Glede na vse navedeno predlagajo, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Generalni sekretar Ministrstva za promet je v skladu s pooblastilom Ministra za promet št. 021-20/2008/15-0021383 z dne 17.8.2009, na podlagi 7. odstavka 116. člena Zakona o varnosti v železniškem prometu, izdal dopolnilno odločbo številka 3752-18/2009/192-0006307 z dne 22.9.2010, s katero je bilo besedilo 2. točke odločbe Ministrstva za promet številka 3752-9/2009/2-000614 z dne 26.2.2009, nadomeščeno z novim besedilom, ki se glasi: „Mestna občina Nova Gorica in Slovenske železnice d.o.o. Ljubljana morata nivojski prehod ..., v km 87+509,52 (A.) regionalne železniške proge št. ... pred izgradnjo dovozne ceste na zahodni strani železniške proge med nivojskim železniškim prehodom A. in B. brezpogojno ukiniti“. Ostalo besedilo odločbe z dne 26.2.2009 pa je ostalo nespremenjeno.

V zvezi s citirano dopolnilno odločbo so tožeče stranke vložile zahtevo za pravico do udeležbe v navedenem upravnem postopku. Z izpodbijanim sklepom je bila ta zahteva tožečih strank zavržena.

Ministrstvo za promet se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno sklicuje na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 119/05, 24/06, 126/07, 65/08 in 8/10 – ZUP), ki določa, da je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katero zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek (1. odstavek). Stranke so lahko tudi druge (skupina oseb itd.), če so lahko nosilci pravic in obveznosti o katerih se odloča v upravnem postopku (2. odstavek). V 43. členu ZUP pa je še določeno, da ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. V 3. odstavku 43. člena ZUP je določeno, da ima stranski udeleženec v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka. V skladu s 1. odstavkom 43. člena ima položaj stranskega udeleženca oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže, če izkaže (in ne zgolj zatrjuje, kot dobesedno izhaja iz besedila 1. odstavka tega člena), da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, ki pa je v skladu z 2. odstavkom 43. člena ZUP definirana kot neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Dejanski interes za priznanje lastnosti stranke namreč ne zadošča. Iz navedenega torej sledi, da je stranski udeleženec le oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka, ki je bil uveden na zahtevo drugega ali po uradni dolžnosti. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje ureja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima kdo oziroma kdo ima lahko kakšno pravico ali pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku.

Glede na navedene določbe Zakona o splošnem upravnem postopku je treba pri ugotavljanju upravičenosti zahteve tožečih strank, da sodelujejo v upravnem postopku, v zvezi z ukinitvijo nivojskega železniškega prehoda A., upoštevati določbe Zakona o varnosti v železniškem prometu in Pravilnika o nivojskih prehodih ceste preko železniške proge. Tako je v 7. odstavku 116. člena ZVZeIP določeno, da skladnost obstoječega načina zavarovanja s predpisom iz 51. člena zakona ugotavlja komisija, ki jo imenuje minister. Komisijo sestavljajo predstavniki ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, ministrstva, pristojnega za promet, upravljalca, upravljalca ceste in lokalne skupnosti. Pri ugotovljeni neskladnosti komisija predlaga rešitve, o katerih odloči minister z upravnim aktom. V 8. odstavku istega člena pa je še določeno, da se mora število nivojskih prehodov zmanjšati na najnujnejši obseg, in sicer tako, da se dve ali več cest usmeri na skupen nivojski ali izvennivojski prehod.

Iz upravnih spisov, izpodbijanega sklepa in dopolnilne odločbe izhaja, da je komisija za nivojske prehode, ki jo je z odločbo št. 012-16/2006/10-006755 z dne 17.7.2007 imenoval minister za promet, po opravljeni korespondenčni seji v času od 10. do 15.9.2010, na pobudo Mestne občine Nova Gorica, ker je prehod A. za udeležence v prometu nevaren, in po predhodnem mnenju Policijske uprave Nova Gorica, predlagala spremembo 2. točke odločbe Ministra za promet z dne 26.2.2009, kar je minister za promet sprejel in izdal dopolnilno odločbo z dne 22.9.2010. Iz odločbe izhaja, da se nivojski prehod ..., v km 87+509,52 (A.) regionalne železniške proge številka ... pred izgradnjo dovozne ceste na zahodni strani železniške proge med nivojskim železniškim prehodom A. in B. brezpogojno ukine. Iz navedenih določb Zakona o varnosti v železniškem prometu torej izhaja, da tožeče stranke v tej upravni stvari ne izkazujejo pravne koristi, ki bi bila na zakon oprta osebna korist. Pravnega interesa, ki bi bil skladen z 42. in 43. členom ZUP, pa tudi ne morejo izkazati z uveljavljanjem določb Pravilnika o nivojskih prehodih. V 3. členu navedenega Pravilnika je tako določeno, da mora biti število nivojskih prehodov omejeno na najnujnejši obseg, pri čemer se število obstoječih nivojskih prehodov zmanjšuje z izgradnjo izvennivojskih križanj, ureditvijo povezovalnih cest med nivojskimi prehodi in preusmeritvami cestnega prometa na en nivojski prehod, drugega ali druge pa ukiniti. Ista določba Pravilnika govori tudi o tem, da razdalja med dvema nivojskima prehodoma ali nivojskim prehodom in izvennivojskim križanjem ne sme biti manjša od 2000 m. Razdalja je lahko manjša, če je dolžina povezovalne poti, ki bi preusmerjala promet z enega nivojskega prometa, ki se ukinja na drugi prehod, daljša od 4000 m, merjeno od prehoda od ene do druge strani proge. Gre torej za tehnične normative, ki jih mora Komisija za nivojske prehode oziroma minister za promet ob izdaji upravnega akta upoštevati. Iz upravnih spisov pa izhaja, da so bili standardi določeni v 3. členu Pravilnika upoštevani, če pa je prišlo pri izvedbi dopolnilne odločbe do odstopanj, pa imajo tožeče stranke možnost zahtevati ukrepanje pristojnih inšpekcij.

Glede na vse povedano je sodišče tožbo, v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, sklep pa pravilen in na zakonu utemeljen.

Sodišče je o stroških tega postopka odločilo skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, ki določa, da kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.