Jedro

Tožniki v svojih prošnjah za azil niso navajali konkretnih preganjanj, pač pa so navajali le žaljivke in zaničevanja, kar pa ne moremo šteti za preganjanje v takem smislu, kot se je izoblikovalo v upravnosodni praksi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 31.5.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003-UPB1) zavrnila kot očitno neutemeljene prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji in določila rok treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka, v katerem morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo. Tožena stranka je prošnje tožnikov zavrnila, ker je menila, da že iz njihovih prošenj izhaja, da jim v njihovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da tožnikom v izvorni državi ne grozi preganjanje. V prošnji niti ne zatrjujejo, da bi bili preganjani zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, kar ne navajajo niti v tožbi. Nadalje se je sodišče prve stopnje strinjalo z razlago tožene stranke o pojmu preganjanja. Tožena stranka se je pri tej razlagi oprla na knjigo Zakon o statusu begunca avtorja J. C. Hathawaya in na Direktivo EU, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 in pri tem sledila uveljavljenemu standardu upravnosodne prakse. Groženj in nadlegovanj, ki so jih tožniki opisali in ki lahko predstavljajo blažje primere diskriminacije, po stališču sodišča prve stopnje ne moremo šteti kot preganjanje. Tudi na podlagi poročil, ki jih je tožena stranka zbrala o položaju Romov, kar so tožniki po narodnosti, izhaja, da so se v Bosni in Hercegovini razmere na splošno izboljšale, ker leta 2003 mednarodne organizacije v svojih poročilih grdega ravnanja policije do Romov skoraj ne omenjajo več, izboljšale pa so se razmere v zvezi s povračilom premoženja Romom. Sodišče je zavrnilo tudi tožbeni ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj tožniki v tožbi ne navajajo prav nobenih okoliščin, dejstev ali podatkov, kot tudi ne razlogov, zakaj zatrjujejo, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Tudi očitek, da bi tožniki morali biti zaslišani, je sodišče prve stopnje zavrnilo iz razloga, ker je tožena stranka odločila o prošnjah tožnikov na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, na podlagi katere organ lahko odloči tudi brez zaslišanja prosilca in zato niso kršena določila ZAzil niti Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožniki v pritožbi, v kateri uvodoma preklicujejo pooblastilo dosedanji pravni zastopnici odvetnici M.K.T., smiselno uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njihovi prošnji za azil ugodi. Menijo, da ugotovitve sodišča prve stopnje niso skladne s podatki in dokazi v spisu. V svoji tožbi so natančno obrazložili, kakšne težave so kot Romi imeli v Bosni in Hercegovini, kjer so jih Muslimani sistematično preganjali. V vojni je bila njihova hiša zasedena z drugo družino, nato pa tudi porušena. Od leta 1992 so zaradi stalnega preganjanja in groženj bežali po različnih krajih Bosne in Hercegovine, saj so jih Muslimani stalno napadali, žalili in jim grozili, da jih bodo ubili. V šoli so mladoletne tožnike žalili njihovi sošolci in učitelji. Grožnje so večkrat prijavili policiji, ki pa jih ni zaščitila, ker jih je obravnavala kot drugorazredne državljane. Iz poročil, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev, izhaja, da policija ne preganja Romov, ne izhaja pa iz teh poročil, da bi policija Rome v Bosni tudi zaščitila pred nasiljem Muslimanov. Njihove prošnje in tožba temeljijo prav na tem, da so preganjani zaradi narodnosti oziroma pripadnosti določeni družbeni skupini, ker so Romi. Sodišče tudi ni razpisalo glavne obravnave in zaslišalo tožnikov, ki bi lahko izpovedali, da so izpostavljeni sistematičnemu preganjanju s strani Muslimanov v BIH in da jih policija ni zaščitila. Zato je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka in tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje.

V pritožbi, ki jo je v imenu tožnikov še pred preklicem pooblastila vložila odvetnica M.K.T., tožniki uveljavljajo vse pritožbene ugovore iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Menijo, da niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje tožene stranke v pospešenem postopku, niso bili zaslišani in zato ugovarjajo napačno uporabo materialnega prava. V izvorni državi so bili preganjani, zlasti prvi tožnik, ki je bil tudi pretepen. Grožnje in napade so prijavili policiji, ki pa ni ukrepala. Napačno so bila interpretirana poročila mednarodnih organizacij, iz katerih izhaja, da napadi na Rome obstajajo. Preganjani so zaradi romskega porekla in so torej preganjani zaradi svoje narodnosti.

Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno sledilo odločitvi in razlogom tožene stranke, ki je prošnje tožnikov zavrnila kot očitno neutemeljene iz razloga, da tožnikom v izvorni državi Bosni in Hercegovini ne grozi preganjanje. Tudi po stališču pritožbenega sodišča že iz prošenj tožnikov za azil očitno izhaja, da tožniki v izvorni državi niso bili preganjani v takem smislu preganjanja, kot se je izoblikoval v upravnosodni praksi. Ta se je izoblikovala na podlagi Ženevske konvencije, Direktive Sveta Evropske unije št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004, pa tudi na podlagi knjige Zakon o statusu beguncev avtorja Jamesa Hathawaya. To preganjanje mora biti trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic (preganjanje zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini), ki ga izvajajo državni ali paradržavni organi ali pa zaradi pomanjkanja zaščite države. Tožniki v svojih prošnjah za azil, kot tudi v tožbi, niso navajali konkretnih preganjanj, pač pa so navajali le žaljivke in zaničevanja, kar pa ne moremo šteti za preganjanje v smislu navedenega pojma.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je že iz izjav tožnikov, da so se v zadnjih 10 letih nekajkrat preselili znotraj BiH, in dejstva, da je v BiH varovana pravica do gibanja, razvidno, da je v BiH možno reševati probleme, kot je domnevni problem tožnikov, na podlagi instituta notranje razselitve v izvorni državi.

Pritožbeno sodišče zavrača ugovora bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnikov, pač pa je odločilo na seji ter materialnega prava, češ da niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje tožene stranke v pospešenem postopku. Tožniki niso predlagali oprave glavne obravnave, v tožbi pa tudi niso predlagali konkretnih dokazov, ki bi kazali na nepravilno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zlasti glede obstoja zakonskih pogojev za odločanje v pospešenem postopku. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno odločalo na seji, skladno z 2. odstavkom 50. člena ZUS. Sodišče prve stopnje pa je tudi presodilo, da v obravnavani zadevi obstajajo zakonski pogoji, na podlagi katerih je tožena stranka lahko na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil odločala v tako imenovanem pospešenem postopku, v katerem pa ni treba zaslišati vlagatelja prošnje za azil. Zaradi pravilne presoje glede očitne neutemeljenosti tožnikove prošnje pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene ugovore, ki se nanašajo na dejansko stanje.

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeni pritožbi na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.