Jedro

Prvostopno sodišče je dejansko stanje pravilno ugotovilo, zmotno pa ugotovilo materialno pravo. Po 24. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list SRS, št. 54/72 s spremembami) tožnik v spornem obdobju od 1.1.1973 do 30.6.1979 ni imel statusa zavarovanca in zato tudi ne izpolnjuje predpisanega pogoja, da bi lahko pri tožencu uveljavil pokojnino na temelju 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek glasi: "Zahtevek tožnika, da se razveljavita odločbi toženca št. 4.021.003 z dne 24.8.1993 in št. P-4.021.003 z dne 12.5.1994 in da se mu prizna pravica do starostne pokojnine glede na zadnjo zaposlitev v R Sloveniji, se zavrne kot neutemeljen."

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo tožniku priznalo pravico vštetja v pokojninsko dobo, kot zavarovalna doba, čas zaposlitve pri podjetju XY od 1.1.1973 do 30.6.1979 in odločilo, da starostno pokojnino odmeri in izplačuje toženec s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe ter da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačane uporabe materialnega prava. Meni, da odločitev prvostopnega sodišča ni pravilna, ker tožnik ne izpolnjuje predpisanega pogoja iz 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da se pravice iz tega zavarovanja uveljavljajo v skupnosti, v kateri je zavarovanec nazadnje zavarovan. V pokojninsko dobo, kot zavarovalno dobo, mu ni mogoče priznati časa zatrjevane zaposlitve pri XY od 1.1.1973 do 30.6.1979 oz. lastnosti zavarovanca (z uvedbo matične evidence od 1.1.1965), saj je bilo ob reviziji podatkov o zavarovalni dobi in osebnih dohodkih pri XY v L. 25.4.1994 ugotovljeno, da v spornem obdobju ni bil prijavljen v zavarovanje in za ta čas tudi ni bil izpolnjen predpisan obrazec M-4 o osebnih dohodkih in zavarovalni dobi po zakonu o matični evidenci ter tako tudi v datoteki ZPIZ-a tožnikov OD za obdobje od 1.1.1973 do leta 1979 ni evidentiran.

Nadalje je bilo ugotovljeno, da je v matični knjigi zaposlenih pod tekočo št. 596 vpisan s pripombo: upokojen - dela po pogodbi.

Podjetje je sicer na tožnikovo željo vpisalo podatek o zaposlitvi v njegovo delovno knjižico, vendar je bilo to storjeno v nasprotju s predpisi o delovni knjižici, kajti v dopisu z dne 30.9.1990 je samo potrdilo, da je delo opravljal po pogodbi kot upokojenec in da zaslužek ni bil nikoli sporočen tožencu. Ker tožniku ni uspelo dokazati, da bi bil v spornem obdobju v rednem delovnem razmerju in tako njegova zadnja zaposlitev ni bila v Sloveniji, predlaga, da se izpodbijana sodba kot nezakonita odpravi.

V odgovoru na pritožbo tožnik po pooblaščencu navaja, da je pritožba povsem neutemeljena, saj toženec le ponavlja vse svoje dosedanje navedbe, za utemeljenost pa ne predlaga nikakršnih novih dokazov in dejstev ter se neupravičeno sklicuje na določbe Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožnik je tekom postopka z listinami dokazal, da je bil pri firmi XY v Ljubljani v rednem delovnem razmerju, zato je povsem nepomembno, ali je bil prijavljen v zavarovanje ali ne, ali je bil izpolnjen obrazec M-4 itd. Pritožnikovo sklicevanje na to, da naj bi bil podatek o zaposlitvi v tožnikovi delovni knjižici vpisan v nasprotju s predpisi o delovni knjižici, je povem irelevanten in milo rečeno neresen.

Tožnik je res delal po pogodbi, vendar po 30.6.1979, za kar pa ne uveljavlja pravic iz pokojninskega zavarovanja. Predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa uporabilo materialno pravo in je zato, v skladu z določbo 373. člena ZPP, izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka.

Pritožba utemeljeno opozarja na določbo 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. list SFRJ, št. 23/82, 77/82, 75/85, 8/87, 65/87, 87/89 in 44/90), ki je prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92 s spremembami), to je s 1.4.1992. Po določbi 293. člena sedaj veljavnega zakona se v postopku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oz. za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel do 31.3.1992, uporabljajo predpisi, ki so veljali do navedenega dne. Ker med strankama ni sporno, da je tožnik zahtevek vložil 17.3.1992, je pravna podlaga za odločitev v konkretnem sporu podana v 75. členu zveznega zakona, ne pa v 254. členu sedaj veljavnega republiškega zakona, na katerega je prvostopno sodišče oprlo svojo odločitev.

Po določbi 1. odstavka 75. člena zveznega zakona se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavljajo v skupnosti, v kateri je bil zavarovanec nazadnje zavarovan. Tudi po določbi 254. člena veljavnega zakona lahko te pravice uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana, in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih pogodb. Po določbi 2. odstavka omenjenega člena pa lahko pravico do starostne, invalidske ali družinske pokojnine uveljavi pri zavodu tudi državljan R Slovenije, ki je pretežni del svoje zavarovalne dobe prebil na območju zavoda razen, če je drugače določeno z mednarodno pogodbo.

Prav ima pritožba, da je bil tožnik do upokojitve v aktivni vojaški službi in da mu je bila z odločbo Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje Beograd št. 132.256 z dne 18.12.1969 priznana pravica do starostne pokojnine od 1.1.1970 dalje na podlagi polne pokojninske dobe. Iz obrazložitve odločbe je namreč razvidno, da znaša zavarovalna doba, vključno z beneficiranim stažem, 36 let, 1 mesec in 17 dni, posebna doba (tožnik ima status borca) pa 4 leta, 4 mesece in 2 dni. Ni pa sprejemljivo pritožbeno stališče, da na podlagi listinskih dokazov, ki so bili predloženi in ki se nahajajo tudi v upravnem spisu, ni dokazano, da je bil tožnik v spornem obdobju, od 1.1.1973 do 30.6.1979, ko je bil zaposlen kot pilot pri XY, v delovnem razmerju. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče listinske dokaze pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da je bil v delovnem, ne pa v pogodbenem razmerju, v katerem je bil šele od 1.7.1979 dalje. Svoj zaključek je sprejemljivo obrazložilo in se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na ta del obrazložitve. Tudi na podlagi dejstev, ki jih je toženec ugotovil ob reviziji podatkov v podjetju in na katere posebej opozarja v pritožbi, ni možno zaključiti, da je bil tožnik v pogodbenem, ne pa v delovnem razmerju.

Pri oceni teh dejstev je toženec očitno prezrl tedaj veljavno pravno ureditev glede zaposlovanja upokojencev in njihovega socialnega zavarovanja na tem temelju.

Sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja so tedaj urejali: Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. list SFRJ, št. 35/72, 18/76, 58/76 in 22/78), Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list SRS, št. 54/72, 26/73, 34/74, 28/76 in 16/77 oz. 19/77 - prečiščeno besedilo - in 30/78) ter Statut Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (Ur. list SRS, št. 14/73). Do konca leta 1972 je vprašanje uživanja pokojnine med ponovno zaposlitvijo urejal Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju (Ur. list SFRJ, št. 51/64), enotno za vso Jugoslavijo. Z uveljavitvijo novega sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, s 1.1.1973, vprašanje uživanja pokojnine med ponovno zaposlitvijo v merilu bivše Jugoslavije ni bilo več enotno urejeno. Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je vseboval le splošno načelo in sicer, da se uživanje pravic, pridobljenih po tem zakonu, lahko omeji, te pravice pa morajo prenehati le v primerih in ob pogojih, ki jih določa zakon. Z republiškim zakonom je bila uveljavljena ureditev, da se določeni kategoriji upokojencev med ponovno zaposlitvijo ustavi izplačevanje pokojnine, drugi pa je zagotovljeno uživanje pokojnine in sicer nezmanjšane, če celotni dohodki upokojenca (pokojnina in nekateri drugi dohodki) ne presegajo predpisani limit, oz. zmanjšane, če ta limit presegajo. Po določbi 22. člena republiškega zakona (prečiščeno besedilo) se upokojencu, ki je uveljavil starostno pokojnino pred dopolnitvijo pokojninske dobe 40 let (moški) oz. 35 let (ženska) in je znova stopil v delovno razmerje, v katerem je delal polovico ali več kot polovico polnega delovnega časa, ali je začel opravljati dejavnost, na podlagi katere je bil zavarovan, za ta čas ni izplačevala pokojnina; ta čas zavarovanja pa se mu je štel za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine ali za novo odmero pokojnine. Po določbi 24. člena zakona pa starostnemu upokojencu, ki je uveljavil pokojnino s pokojninsko dobo 40 let (moški) oz. 35 let (ženska) in se je ponovno zaposlil ali začel opravljati samostojno dejavnost, ni oživelo svojstvo zavarovanca iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, razen za nesrečo pri delu in poklicno bolezen. Po določbi 2. odstavka 24. člena omenjenega zakona se je določba 1. odstavka uporabljala tudi za upokojenca, ki je kot borec NOV pred 9.9. oz. do 13.10.1943 uveljavil starostno pokojnino s pokojninsko dobo 35 oz. 30 let. Z novelo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list SRS, št. 16/77) je bil dodan nov 3. odstavek 24. člena, ki je začel veljati 28.7.1977. Le-ta je določal, da borcem NOV pred 9.9.1943 oz. do 13.10.1943, ki je uveljavil starostno pokojnino s pokojninsko dobo 35 oz. 30 let, in se je ponovno zaposlil ali začel opravljati samostojno dejavnost, na njegovo zahtevo oživi svojstvo zavarovanca iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, medtem pa se mu pokojnina ne izplačuje, in da se ta čas zavarovanja upokojencu šteje za odstotno povečanje že uveljavljane pokojnine ali za novo odmero pokojnine. Novo odmero pokojnine je lahko zahteval zavarovanec, ki je bil po uveljavitvi tega zakona v delovnem razmerju ali je opravljal samostojno dejavnost najmanj eno leto. Z novelo republiškega zakona (Ur. list SRS, št. 30/78), ki je začela veljati 6.1.1979, pa so bile glede zaposlovanja upokojencev uveljavljene bistvene spremembe. S 3. členom novele je bil spremenjen 22. člen zakona tako, da je upokojenec, ki je ponovno sklenil delovno razmerje ali se obvezno zavaroval po 7. členu zveznega zakona ali začel opravljati samostojno dejavnost, na podlagi katere je bil zavarovan, za ta čas izgubil svojstvo upokojenca in se mu pokojnina ni izplačevala. S 6. členom novele zakona pa je bil črtan 1. in 2. odstavek omenjenega 24. člena zakona. Po določbi 10. člena novele zakona so morala biti obstoječa razmerja zaposlenih upokojencev usklajena z novelo zakona v 6 mesecih po njeni uveljavitvi. Sočasno je bila sprejeta tudi novela Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list SRS, št. 30/78). Le-ta je v 2. členu določila, da, ne glede na določbe 213., 214. in 215. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 24/77), delavci v temeljni organizaciji določijo v samoupravnem splošnem aktu dela, ki jih lahko opravljajo upokojenci po pogodbi o delu in da lahko tako delo traja največ 20 ur na teden. Po 4. členu omenjene novele pa so morali delavci v temeljni organizaciji delovna razmerja oz. pogodbe o delu, sklenjene z upokojenci, urediti v skladu z določbami tega zakona v 6 mesecih po njegovi uveljavitvi, to je do 6.7.1979. Glede na takšno pravno ureditev je povsem razumljivo, zakaj se je tožnik v zvezi z dopisom podjetja, odločil, da s 1.7.1979 nadaljuje z delom po pogodbi o delu, saj bi v nasprotnem primeru izgubil svojstvo upokojenca.

Ker tožnik na podlagi omenjene pravne ureditve v spornem obdobju ni imel status zavarovanca iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, temveč še vedno status vojaškega upokojenca in se mu je pokojnina tudi izplačevala, ne izpolnjuje predpisanega pogoja iz 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da je bil nazadnje zavarovan pri tožencu oz. njegovem pravnem predhodniku. Zato ne more uveljaviti pravice pri tožencu in je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka.