Jedro

Pri tehtanju krivdnih prispevkov obeh pravdnih strank za škodo zaradi smučarske nesreče je treba poznati celoto dogajanja. Upoštevanje krivdnega prispevka le enega udeleženca brez poznavanja odločilnih dejanskih okoliščin o krivdnem ravnanju drugega udeleženca predstavlja zmotno uporabo materialnega prava.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem zavrnilnem delu, vmesna sodba sodišča prve stopnje pa v ugodilnem delu glede 50 odstotkov odškodninske odgovornosti tožene stranke razveljavita in zadeva tudi v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Mladoletna tožnica je 23.1.1994 med smučanjem na Rogli na smučarski progi Ostruščica 2 padla in si zlomila levo podlakt. Od tožene stranke, pri kateri je imel upravljalec smučišča zavarovano svojo odgovornost, je zahtevala plačilo 2,000.001,00 SIT odškodnine.

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju z vmesno sodbo določilo, da je tožena stranka odgovorna za škodni dogodek 50 odstotkov, višjo odgovornost za nadaljnjih 50 odstotkov pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je o pritožbah obeh pravdnih strank odločilo tako, da je tožničini pritožbi ugodilo, vmesno sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo in v izpodbijanem prisodilnem delu potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je potrdilo vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o stanju smučišča v času škodnega dogodka.

Pritrdilo je tudi materialnopravni opredelitvi sodišča prve stopnje, da 25 m2 velika ledena ploskev (pravilno: plošča) na smučarski progi predstavlja drugo nevarno mesto v smislu prvega odstavka 9. člena Zakona o varnosti na javnih smučiščih (Ul. SRS, št. 16/77, 42/86; v nadaljevanju ZVJS), ki bi ga moral zavarovanec tožene stranke v skladu z nadaljnjimi odstavki istega člena (začasno) označiti z opozorilnimi znaki. Zaradi te opustitve je tožena stranka odgovorna vsaj do 50 odstotkov. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s tožničinim 50 odstotnim prispevkom temelje le na dejstvu, da je smučanje zvezano z določeno nevarnostjo in rizikom. Taki razlogi so pavšalni in preohlapni. Dejansko stanje je treba razčistiti še v smeri dolžnosti, ki jih smučarjem nalaga 21. člen ZVJS, da prilagodijo hitrost in način vožnje svojemu znanju in vremenskim razmeram in da ne smejo smučati s pomanjkljivo opremo.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih krišitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijana dela obeh sodb razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri utemeljevanju procesnih kršitev zaradi zatrjevanih nasprotij med izvedenimi dokazi in zaključki sodišča o stanju smučarske proge, o obstoju ledene ploskve in o drugih okoliščinah tožena stranka opozarja, da je tožnica tistega dne že vozila po isti progi, zato take ploskve ne bi mogla spregledati. Priča R. je povedal, da ni šlo za poledenelo progo. Sneg je bil le pomrznjen, ljudje pa umetnega snega ne ločijo od naravnega in zato smatrajo, da gre za poledenelost. Sodišči se nista opredelili do trditev o količini snega in vremenskih pogojih, ki niso omogočali taljenja snega in nastanka take ledene ploskve. Razloge sodišča prve stopnje o izpovedi P. bi se dalo razumeti, kot da gre za razbijanje ledene skorje na dan škodnega dogodka, vendar njegova izpoved ni bila taka. Sodišče prve stopnje ne bi smelo v zapisnik povzeti izjave zastopnice tožene stranke in nato to izjavo uporabiti, saj se ta izjava ne nanaša na obravnavano časovno obdobje, taka izjava pa tudi ni dokaz, saj zastopnica tožene stranke ni bila zaslišana. Sodišči sta zmotno uporabili 9. člen ZVJS. Umeten, trd in pomrznjen sneg, pa tudi če bi bil poledenel, sigurno ni tako nevarno mesto, ki bi ga bilo treba posebej označiti. Tudi tožničin oče, ki je smučal skupaj s tožnico, ni videl nobene ledene ploskve, pa bi jo moral, če je tam bila in to v velikosti kar 25 m2. Smučišče na Rogli je eno najbolj urejenih smučišč, ki se dnevno pregleduje in spremlja vse okoliščine, ki so pomembne za varnost smučarjev. Padec pri smučanju je povsem običajna stvar, s katero mora smučar računati in prevzeti riziko tega športa.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija je utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Revizijsko sodišče ugotavlja, da pravkar povzete revizijske opredelitve procesnih kršitev grajajo dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, da je bila v času škodnega dogodka na smučarski progi 25 m2 velika ledena ploskev oziroma plošča. Na to kažejo revizijska opozorila, da bi morala mladoletna tožnica tako veliko ploskev opaziti, ker se je tega dne tam že smučala, opozorilo na R. izpoved o stanju smučišča, sklicevanje na takratne vremenske pogoje, ki da niso omogočali nastanka take ploskve, trditve o tem, kako naj bi se dalo razumeti razloge sodišča prve stopnje o izpovedi P. in trditve v zvezi z izjavo pooblaščenke tožene stranke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da razlogov sodišča prve stopnje o izpovedi P. ni mogoče razumeti tako, kot skuša prikazati revizija. V preostalem pa revizijsko sodišče poudarja, da grajanje dokazne ocene, katere podlaga so ugotovljena dejstva, pomeni drugačno vrednotenje izvedenih dokazov in s tem tudi drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Prav to pa na revizijski stopnji ni mogoče, saj zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko uveljavljane procesne kršitve niso utemeljene. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev.

Po presoji revizijskega sodišča gredo tudi nekateri od razlogov revizije pri utemeljevanju zmotne uporabe materialnega prava v nedovoljeni smeri izpodbijanja pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. To velja za opredelitev, da umeten, trd in pomrznjen sneg, pa tudi če bi bil poledenel, ne predstavlja nevarnega mesta v smislu 9. člena ZVJS, saj taka opredelitev ne upošteva dejanske ugotovitve obeh sodišč o obstoju 25 m2 velike ledene plošče. Enako velja za trditev o tem, kaj bi moral vedeti tožničin oče. Revizijsko sodišče mora v okviru uradnega preizkusa izpodbijane odločbe na podlagi 386. člena ZPP/77 paziti tudi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem uradnem preizkusu je ugotovilo, da je bilo v obravnavani pravdni zadevi materialno pravno zmotno uporabljeno iz naslednjih razlogov.

Sodišče druge stopnje je s svojo odločitvijo o ugoditvi tožničini pritožbi, razveljavitvi dela vmesne sodbe sodišča prve stopnje o zavrnitvi odškodninske odgovornosti tožene stranke za 50 odstotkov in vrnitvi zadeve v tem obsegu v novo sojenje na eni strani, na drugi strani pa z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke in potrditvijo dela vmesne sodbe sodišča prve stopnje o (vsaj do) 50 odstotkov odgovornosti tožene stranke za obravnavani škodni dogodek, pravnomočno odločilo o polovici podlage v tej pravdni zadevi. Ali povedano drugače: odločilo je z delno vmesno sodbo. Odgovornost tožene stranke v obravnavanem škodnem dogodku je subjektivne narave, saj sta jo sodišči utemeljili z opustitvijo upravljalca smučišča, ki bi moral glede na ugotovljeno velikost ledene plošče označiti nevarno mesto z opozorilnim znakom. Tudi odgovornost smučarja je lahko le subjektivne narave, saj izvira iz nepravilne oziroma neprilagojene vožnje ali iz neustrezne opreme. Gre torej za konkurenco subjektivnih odgovornosti obeh pravdnih strank. V takem primeru je treba pri odločanju o odškodninski odgovornosti ene stranke upoštevati tudi ravnanje druge stranke ter vzročno zvezo med ravnanji in opustitvami ene in druge stranke. Poznati je zato treba celoto dogajanja.

Pravilno materialnopravno tehtanje krivdnih prispevkov pravdnih strank zahteva poznavanje vseh odločilnih dejanskih okoliščinah o vseh njunih ravnanjih in opustitvah. To se lahko materialnopravno pravilno oceni le ob sočasnem obravnavanju njunih prispevkov. Ali malo drugače: materialno pravo se lahko pravilno uporabi le ob sočasnem tehtanju ravnanj obeh krivdno odgovornih udeležencev škodnega dogodka.

Iz navedenih razlogov predstavlja upoštevanje krivdnega prispevka le enega udeleženca brez poznavanja odločilnih dejanskih okoliščin o krivdnem ravnanju drugega udeleženca zmotno uporabo materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče moralo na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP/77 odločiti kot v izreku tega sklepa. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških tožene stranke temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP/77.