Jedro

Pač pa pritožnik oporeka učinku Začasnega dovoljenja. Meni, da bi moralo biti Začasno dovoljenje objavljeno v Uradnem listu RS. Takšna objava naj bi bila namreč konstitutivna. Pritožbeno sodišče tega stališča ne sprejema, ker ZASP tovrstne objave začasnega dovoljenja, izdanega na podlagi 3. odst. 189. čl. ZASP, niti ne predpisuje.

Tožena stranka je po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah uvoznica praznih nosilcev zvoka in slike ter avdiovizualnih naprav. Zato je po

1. odst. 38. čl. ZASP zavezanka za plačilo nadomestila iz 1. odst. 37. čl. ZASP, ki ga vtožuje tožeča stranka. Po 3. odst. 38. čl. ZASP pa obstoji za toženo stranko dolžnost posredovanja podatkov, potrebnih za izračun nadomestila, "kolektivnim organizacijam". V obravnavanem primeru je "kolektivna organizacija" tožeča stranka.

Tudi zato se tožena stranka ne more v razmerju do tožeče stranke uspešno sklicevati na kršitev poslovne skrivnosti (prim. 3. odst. 39. čl. ZGD). Iz istega razloga tudi ne more biti uspešen njen očitek, češ da tržni inšpektor tožeči stranki ne bi smel posredovati spornega pregleda podatkov, ki se tiče prav kršitve zakonite dolžnosti tožene stranke o posredovanju podatkov (prim. 3.odst. 39. čl. ZGD).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Res je sodišče prve stopnje opravilo prvi narok za glavno obravnavo pred sodnico posameznico. Vendar iz podatkov spisa sledi, da je s sklepom z dne 11.7.2003 zaključeno glavno obravnavo začelo znova, novi narok za glavno obravnavo, na katerem so bili izvedeni vsi dokazi, pa je opravil senat. Že zato ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev postopka iz 1. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Pritožnik pavšalno omenja še eno "bistveno kršitev postopka": "Narok dne 26.2.2004, pa je bil že drugi narok za glavno obravnavo, na katerem novih dokaznih predlogov ni bilo več možno podajati." Te trditve pritožbeno sodišče razume kot očitek kršitve 2. odst. 286. čl. ZPP, to je kot relativno bistveno kršitev postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP. Ker pa je vlagatelj pritožbe ni konkretiziral in ni opredelil, kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, pritožbeno sodišče na ta očitek ne more konkretno odgovoriti.

Iz razlogov izpodbijane sodbe sledi, da je sodišče prve stopnje utemeljilo ugovarjano aktivno legitimacijo z začasnim dovoljenjem Urada RS za intelektualno lastnino z dne 3.10.1997, ki je bilo izdano tožeči stranki (v prilogi A 4; v nadaljevanju Začasno dovoljenje) na podlagi 3. odst. 189. čl. ZASP. Dejstvo obstoja Začasnega dovoljenja pritožnik v pritožbi smiselno priznava. Pritožbeno sodišče je zato vezano na to dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje (2. odst. 350. čl. ZPP). Pač pa pritožnik oporeka učinku Začasnega dovoljenja. Meni, da bi moralo biti Začasno dovoljenje objavljeno v Uradnem listu RS.

Takšna objava naj bi bila namreč konstitutivna. Pritožbeno sodišče tega stališča ne sprejema, ker ZASP tovrstne objave začasnega dovoljenja, izdanega na podlagi 3. odst. 189. čl. ZASP, niti ne predpisuje.

Prav tako pritožbeno sodišče ne sprejema očitka, češ da tožeča stranka ni podala nobenih trditev v zvezi z višino tožbenega zahtevka. Iz pravočasne pripravljalne vloge tožeče stranke z dne

18.6.2003 je razvidno, s čim je tožeča stranka utemeljila višino tožbenega zahtevka. Če pri tem v vlogi ni povzela izračuna, razvidnega iz predloženega dokaza (v prilogi A 14), ji po prepričanju pritožbenega sodišča ni moč očitati pomanjkljive trditvene podlage za uveljavljani zahtevek. Tožena stranka je bila po vročitvi omenjene pripravljalne vloge s prilogami (povratnica speta k l. št. 16) seznanjena s predmetom obravnavanega gospodarskega spora, kar ji je omogočalo obrambo tudi glede višine vtoževanega zneska. Zato pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek obravnavalo kot sklepčen.

Sodišče prve stopnje višine tožbenega zahtevka ni utemeljilo s priznanjem dejstev pred sodiščem (prim. 1. odst. 214. čl. ZPP), pač pa je višino ugotovilo po izvedenem dokaznem postopku. V tem je sodišče prve stopnje pripisalo odločilen pomen, kot sledi iz razlogov izpodbijane sodbe, pregledu podatkov, razvidnem iz listine, na kateri je štampiljka tožene stranke (v prilogi A 14; v nadaljevanju pregled podatkov).

Res je tožena stranka tej listini v postopku pred sodiščem prve stopnje oporekala. Navajala je (med drugim), da je obračun napačen zaradi napake v strokovnh službah in da si je podatke izmislila za potrebe inšpekcijskega pregleda. Zatrjevano napako v pregledu podatkov pa bi morala tožena stranka dokazati z nasprotnim dokazom (212. čl. ZPP). Enako velja za trditve o neverodostojnosti podatkov.

Ker ji to po neizpodbijani dokazni oceni sodišča prve stopnje ni uspelo (sodišče prve stopnje je izpovedbo direktorja tožene stranke ocenilo kot neprepričljivo), je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo pregled podatkov, ki ga je sestavila tožena stranka, za zadosten dokaz v prid trditvam o višini vtoževanega zneska. Pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v katerem ponavlja trditve o neresničnosti podatkov, navedenih v pregledu podatkov, zato ni utemeljen.

Pritožnik ne konkretizira pritožbenih trditev, da je tožeča stranka pregled podatkov pridobila nezakonito. Ker pa je v postopku pred sodiščem prve stopnje s tem v zvezi navajala, češ da gre pri teh podatkih za poslovno skrivnost tožene stranke, do katere tožeča stranka nima dostopa, in da je pridobitev podatkov pri tržnem inšpektorju nezakonita, je pritožbeno sodišče omenjene pavšalne pritožbene trditve razumelo kot ponovitev teh trditev. Obenem je te trditve razumelo kot očitek izvedbe dokaza, pridobljenega s kršitvijo ustavno zajamčene pravice do zasebne lastnine (33. čl. Ustave) in pravice do svobodne gospodarske pobude (1. odst. 74. čl. Ustave; v zvezi s problemom izvedbe dokaza, pridobljenega s kršitvijo temeljne pravice prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-472/02-12, Ur.l. RS 114/04). Smisel varstva poslovne skrivnosti je namreč v varstvu konkurenčnih prednosti podjetja (Bojan Zabel v Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, 2. izdaja, 1. knjiga, stran 193).

Pojem poslovne skrivnosti opredeljuje 39. čl. ZGD. Po 1. odst. 39. čl. se štejejo za poslovno skrivnost podatki, za katere družba tako določi s pisnim sklepom, v 2. odst. istega določila pa zakon opredeljuje objektivni kriterij: to so podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba.

Tožena stranka v tem gospodarskem sporu ni zatrjevala ničesar, kar bi po 1. in 2. odst. 39. čl. ZGD omogočalo (in terjalo) presojo, da gre pri podatkih, na podlagi katerih je izračunano vtoževano nadomestilo, za poslovno skrivnost. Pritožbeno sodišče dodaja še naslednje. Tožena stranka je po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah uvoznica praznih nosilcev zvoka in slike ter avdiovizualnih naprav. Zato je po 1. odst. 38. čl. ZASP zavezanka za plačilo nadomestila iz 1. odst. 37. čl. ZASP, ki ga vtožuje tožeča stranka. Po 3. odst. 38. čl. ZASP pa obstoji za toženo stranko dolžnost posredovanja podatkov, potrebnih za izračun nadomestila, "kolektivnim organizacijam". V obravnavanem primeru je "kolektivna organizacija" tožeča stranka. Tudi zato se tožena stranka ne more v razmerju do tožeče stranke uspešno sklicevati na kršitev poslovne skrivnosti (prim. 3. odst. 39. čl. ZGD). Iz istega razloga tudi ne more biti uspešen njen očitek, češ da tržni inšpektor tožeči stranki ne bi smel posredovati spornega pregleda podatkov, ki se tiče prav kršitve zakonite dolžnosti tožene stranke o posredovanju podatkov (prim. 3.odst. 39. čl. ZGD).

Oseba, ki sama s svojim (negativnim) ravnanjem (opustitvijo) onemogoči ugotavljanje višine nadomestila na predpisani način, po prepričanju pritožbenega sodišča ne more biti uspešna v sklicevanju na prav ta predpisani način ugotavljanja višine nadomestila kot edini pravilen. Sicer pa 3. odst. 38. čl. ZASP tudi ne gre razumeti tako, da predpisuje edini možni postopek ugotavljanja višine nadomestila.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri tem ni zagrešilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. člen ZPP).