Jedro

Sodišče lahko skladno z določbo tretjega odstavka 254. člen ZPP postavi drugega izvedenca le v primeru, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Iz vloge tožene stranke izhaja le, da se ne strinja z izvedeniškim mnenjem izvedenca. To pa ni razlog za angažiranje novega izvedenca. Sodišče prve stopnje bi pravilno postopalo tako, da bi zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja in izvedenca neposredno zaslišalo, ne pa, da je postavilo drugega izvedenca. S tem je storilo relativno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 254. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Sodišče prve stopnje vračunavanja delne izpolnitve ni izvedlo skladno z določbo 288. člena OZ. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, koliko zakonskih zamudnih obresti se je do dne delne izpolnitve nateklo od dosojenega zneska odškodnine in nato z zneskom delnega plačila najprej poplačati natekle obresti, s preostankom pa del glavnice odškodnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in v izpodbijanem delu (2. odstavek točke I in točka II izreka) razveljavi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.293,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2008 do plačila (1. odstavek točke I izreka), v presežku, za znesek 11.206,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2008 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odstavek točke I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 265,47 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila pritegnitev izvedenca A.A. nezakonita, na kar je tožnik opozoril že ob njegovem imenovanju. Drugega izvedenca sme sodišče na podlagi 3. odstavka 254. člena ZPP postaviti le, če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja in se te pomanjkljivosti oziroma dvom ne dajo odpraviti z zaslišanjem izvedenca. Izvedensko mnenje izvedenca B.B. je popolnoma preverljivo. Novega izvedenca seveda ni mogoče pritegniti samo zato, ker z obstoječim mnenjem ena od strank pravdnega postopka ni zadovoljna, kot je v danem primeru, še toliko manj, ko je toženka poskušala doseči, da bi izvedenec upošteval tudi njene trditve, ki jih je podala prepozno. Pravica do izjave, ki jo strankam v sodnih postopkih zagotavlja že URS in jo v pravdnem postopku konkretizira določilo 5. člena ZPP, sodišču nalaga, da se popolnoma in v celoti izjasni o pravnorelevantnih navedbah pravdnih strank. Če ni soglasja sodišča in pravdnih strank o kršitvah postopka, ki se zatrjujejo, je sodišče dolžno vsaj v odločbi določno pojasniti, zakaj šteje, da procesnih kršitev ni bilo. To je namreč odločilnega pomena zaradi ugotovitve ustavne pravice stranke v postopku do pravnega sredstva. Prvostopno sodišče tega ni storilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, dodatno tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, v vsakem primeru pa gre tudi za poseg v strankino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS in v njeno pravico do pravnega sredstva iz 23. člena URS. Prvostopno sodišče je svojo odločitev oprlo na dva dopisa zavarovalnice C. in sicer z dne 27. 11. 2011 (B20) in z dne 10. 4. 2013 (B23) ter na pisno izjavo priče D.D. z dne 30. 7. 2013. Sodišče sme glede na določila ZPP izvajati le dokaze, s katerimi naj se izkažejo kot točne trditve pravdnih strank, ki te dokaze predlagajo. Toženka pa do konca prve glavne obravnave ni trdila, da je imela za svoje delavce sklenjeni dve polici nezgodnega zavarovanja, in sicer prvo zaradi kritja dnevne odškodnine morebitnih poškodovanih in drugo zaradi kritja invalidnosti morebitnih poškodovanih. Toženka je do konca prve glavne obravnave trdila, da je imela pri zavarovalnici C. sklenjeno polico zavarovanja njene odgovornosti, iz katere je bila tožencu izplačana zavarovalnina. Svojo trditev bi toženka lahko dokazala, ko bi predložila dokaz o tem, da je imela sklenjeno polico zavarovanja njene odgovornosti, iz katere naj bi bila tožniku izplačana odškodnina. Tega pa seveda ni mogla, ko je že iz dopisa zavarovalnice C. z dne 12. 10. 2009, ki ga je pravočasno predložila, izhajalo, da je ta zavarovalnica tožniku priznala invalidnost, ki je nujno vezana na nezgodno zavarovanje in ne na zavarovanje odgovornosti. Pojem in stopnja invalidnosti je namreč relevantna le pri nezgodnem zavarovanju, pri zavarovanju odgovornosti pa se ugotavlja nepremoženjska škoda in seveda ne stopnja invalidnosti, izplačuje pa se odškodnina in ne zavarovalnina. Če bi torej prvostopno sodišče smelo vpogledati v dopis zavarovalnice C. z dne 27. 5. 2011, pa tega ni smelo (tega dopisa toženka niti ni posredovala s prvo vlogo z dne 26. 5. 2011 po prvi glavni obravnavi), bi lahko ugotovilo le, da ta zavarovalnica potrjuje, da je tožniku izplačala 9.180,44 EUR dne 28. 9. 2009 iz naslova toženkine zavarovalne police št. .... Dopis iste zavarovalnice z dne 10. 4. 2013 je toženka, upoštevaje procesno dogajanje po prvi glavni obravnavi, na kateri je napovedala njena pojasnila (od te napovedi do vloge z dne 17. 4. 2013 je sodišče opravilo več glavnih obravnav) prav tako brez dvoma predložila prepozno in odločanje na njegovi podlagi ni bilo dopustno. Toženka je zaslišanje delavke zavarovalnice C. D.D. prvič predlagala po prvi obravnavi z vlogo z dne 26. 5. 2011 in še to le z namenom dokazati, da je bil obravnavani znesek tožniku nakazan po njeni polici nezgodnega zavarovanja št. .... Glede na očitno prepoznost tega dokaza je tožnik ves čas nasprotoval njegovi izvedbi. Med pravdnima strankama ni nikakršnega dvoma o tem, da je tožnik prejel zavarovalnino po kolektivnem nezgodnem zavarovanju, za katerega je premije mesečno plačeval sam tako, da mu jih je delodajalec, tako kot vsem ostalim svojim delavcem, ki so se za tako zavarovanje odločili, odtegnil od plače in prenakazal zavarovalnici C.. Izvedbi tega dokaza pa je tožnik nasprotoval tudi v dokaznem predlogu z dne 18. 4. 2013 in na zadnji glavni obravnavi in pri tem opozarjal na nezakonitost izvedbe tega dokaza in na zagrešitev bistvene kršitve določb postopka z izvedbo tega dokaza. Prvostopno sodišče je v razlogih napadene sodbe tudi povedalo, da je v to listino (B20 in B23) in v izjavo priče D.D. (list. št. 232) vpogledalo po uradni dolžnosti in sicer na podlagi 34. člena ZDSS-1. Preiskovalno načelo, ki ga uvaja ta zakon, je potrebno uporabiti upoštevaje določbo 286. člena ZPP. Dokazov, ki bi jih stranka postopka lahko ponudila do konca prve glavne obravnave, ni dopustno izvajati po uradni dolžnosti (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 27/2006 z dne 7. 11. 2006), prav tako brez potrebne trditvene podlage ni mogoče ugotavljati dejstev, ki bi sicer bila teoretično oz. eventualno pomembna za odločanje o zahtevku. Toženka torej ni pravočasno trdila, da je zavarovalno premijo po polici, iz katere je bil tožniku plačan znesek 9.180,44 EUR, plačala sama. Čim pa toženka take trditve ni pravočasno postavila, je ugotavljanje tega dejstva, tudi po uradni dolžnosti, prepovedano. Sporna dopisa zavarovalnice C. sta naslovljena na toženko in ne na sodišče, sodišče samo ni opravilo poizvedb, ki naj bi bile potrebne zaradi ugotavljanja pravno pomembnih dejstev, niti tega ni napovedalo. Z vpogledom v ti listini in v pisno izjavo priče D.D. je prvostopno sodišče mimo zakonodajalčevega namena nedopustno in nezakonito saniralo toženkino procesno zamudo s predložitvijo teh listin, povrhu vsega pa se je ukvarjalo z vprašanjem obstoja dejstev, ki jih toženka ni zatrjevala pravočasno, in s tem tako zagrešilo nadaljnjo bistveno kršitev določb postopka, tokrat iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Iz razlogov napadene sodbe glede upoštevanja plačanega zneska 9.180,44 EUR izhaja, da je prvostopno sodišče zaključke, da naj bi imela toženka sklenjeni dve polici nezgodnega zavarovanja in sicer št. ..., po kateri naj bi bila tožniku dne 18. 2. 2008 plačana dnevna odškodnina 126,86 EUR ter št. ..., po kateri mu je bila dne 28. 9. 2009 izplačana zavarovalnina zaradi invalidnosti v višini 9.180,44 EUR in da je tožnik mesečno zavarovalno premijo plačeval le po prvi od njiju, toženka pa sama iz svojega premoženja po drugi od njiju, sprejelo na podlagi listin pod B20, B23 in pisne izjave priče D.D.. Nobena od navedenih listin, ki je bila vročena tožniku, ne govori niti o polici št. ... niti o tem, da naj bi bila tožniku po njej 18. 2. 2008 plačana dnevna odškodnina v višini 126,86 EUR, niti o tem, da naj bi bili zneski, mesečno odtegnjeni od tožnikove plače, namenjeni zavarovalni premiji po tej polici in ne zavarovalni premiji po polici .... Zagrešena je zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Če je torej v spisu listina, iz katere izhajajo dejstva, ki jih povzema prvostopno sodišče, je zagrešena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj tožniku ni bila dana možnost izjaviti se o njej, saj ta za njen obstoj sploh ne ve. Če bi toženka postavila pravočasno trditev, da je bil tožniku plačan znesek 9.180,44 EUR iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja njenih delavcev, za katero je zavarovalno premijo plačevala sama iz svojih sredstev, bi sodišče smelo izvajati le tiste dokaze, ki jih toženka ne bi mogla pravočasno ponuditi sama. Takšnih dokazov pa ni. Dejansko stanje je zato napačno ugotovljeno. Toženka je imela, tako kot je tožnik ves čas zatrjeval, pri zavarovalnici C. sklenjeno le eno kolektivno nezgodno zavarovanje za svoje delavce, katerega premije so plačevali prav njeni delavci sami, tako tudi tožnik, in sicer vsakomesečno z odtegljaji od njihovih plač. Tudi če temu ne bi bilo tako, je prvostopno sodišče valorizacijo plačanega zneska 9.180,44 EUR opravilo materialnopravno zmotno. Če je tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od pripadajoče mu odškodnine, bi moralo ugotoviti, koliko teh obresti se je nateklo do plačila 9.180,44 EUR. Pravilno uporabljajoč materialno pravo bi dejanski dolg toženke do tožnika na dan izdaje napadene sodbe, torej na dan 17. 9. 2013, znašal 6.187,44 EUR, po izpodbijani sodbi pa ta dolg na ta dan dejansko znaša 4.752,78 EUR.

Končno je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo tudi pri odmeri odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo. Ne drži prvostopna trditev, da je prisojena odškodnina iz tega naslova uvrščena v meje odškodnin za podobne poškodbe, kot je tožnikova, saj je, kot izhaja iz podatkovne baze Vrhovnega sodišča RS, najnižja odškodnina za podobne primere dosegla 15 povprečnih plač v RS, v tistem primeru pa niso bile predvidene trajne bolečine tudi po izdaji sodbe. V posledici ugriza je trajno in bistveno omejena gibljivost tožnikovega desnega palca, prav tako je trajno poškodovano živčevje desnega kazalca. Ob smrtnem strahu, ki ga je utrpel tožnik, številnih nevšečnostih med zdravljenjem, zlasti pa ob precejšnjih in pogostih bolečinah, ki ga spremljajo od poškodbe dalje in ga bodo spremljale do smrti, predstavlja vtoževana odškodnina 14.500,00 EUR minimum pravno priznane nepremoženjske škode. Tožnikova izpoved glede jakosti in permanentnosti telesnih bolečin v sedanjosti je v celoti podprta tudi z mnenjem izvedenca B.B.. Ta je v svojem mnenju tudi podrobno opisal stanje poškodovanosti in izgleda tožnikovega palca desne roke. Pravilno uporabljajoč materialno pravo bi tožniku iz teh dveh naslovov šla zneska, ki ju je iskal, v vsakem primeru pa odškodnina za nepremoženjsko škodo kot celoto v znesku 14.500,00 EUR, kot jo je vtoževal. Izrecno pritožba graja tudi stroškovno odločitev. Predpravdni odškodninski zahtevek brez dvoma sodi med pravno priznan strošek, saj je njegov namen z naslovnikom zahtevka doseči mirno rešitev spora in se tako izogniti pravdi. Končno poročilo stranki predstavlja nujno dejanje, ki izvira iz narave mandatnega razmerja pravdne stranke in njenega pooblaščenca. Prvostopno sodišče je napačno uporabilo materialno pravo tudi pri odmeri stroškov toženke, saj bi ji smelo za prisotnost na glavni obravnavi dne 31. 8. 2011 priznati le 200 točk OT, ko je ta obravnava trajala manj od 2 ur in pol. Nadalje je prvostopno sodišče napak uporabilo določila ZPP o uspehu v postopku. V predmetni zadevi ni bilo le spora o višini tožnikove terjatve, temveč zlasti o njenem temelju. Glede na navedeno tožnik predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani napadeni del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo njenih prvostopnih stroškov v 15 dneh od toženkinega prejema prvostopne sodbe in njegovih pritožbenih stroškov v 15 dneh od njenega prejema drugostopne sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V obravnavani zadevi je bila s pravnomočno vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. P 240/2008 z dne 31. 8. 2011 ugotovljena odgovornost tožene stranke za delovno nezgodo, zato je sodišče prve stopnje odločalo o višini tožbenega zahtevka. Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova odškodnine za nematerialno škodo izplačati znesek 3.293,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2008 do plačila, za 11.206,68 EUR višji znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo. Tožniku je iz naslova telesnih bolečin, za katere je tožnik vtoževal odškodnino v višini 5.000,00 EUR, dosodilo znesek 4.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti mu je dosodilo odškodnino v vtoževanem znesku 6.000,00 EUR, prav tako mu je v višini vtoževanega zneska 2.500,00 EUR dosodilo odškodnino za strah, medtem ko mu je za duševne bolečine iz naslova skaženosti dosodilo 800,00 EUR, tožnik pa je zahteval 1.000,00 EUR odškodnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, tudi na podlagi pisne izjave priče D.D. z dne 30. 7. 2013, da je bil tožnik kolektivno zavarovan po polici št. ..., po kateri je dne 18. 2. 2008 dobil izplačano dnevno zavarovalnino v znesku 126,86 EUR, mesečno premijo po tej polici pa je plačeval sam. Po drugi polici št. ..., ki jo je imela tožena stranka sklenjeno z zavarovalnico C. d.d. in je zanjo tudi plačevala zavarovalno premijo, pa je tožnik dne 28. 9. 2009 prejel izplačano zavarovalnino na podlagi trajne izgube splošne delovne zmožnosti (11 %) v znesku 9.180,44 EUR. Ta znesek je revaloriziralo na dan 17. 9. 2013 in dobljeni znesek 10.006,68 EUR odštelo od prisojenega zneska odškodnine za nematerialno škodo in toženi stranki naložilo plačilo zneska 3.293,32 EUR.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s 3. odstavkom 254. člena ZPP pritegnilo izvedenca A.A.. Sodišče namreč lahko skladno s to določbo postavi drugega izvedenca le v primeru, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Iz vloge tožene stranke z dne 3. 2. 2012 na l. št. 131 izhaja le, da se ne strinja z izvedeniškim mnenjem izvedenca za splošno kirurgijo in travmatologijo B.B., dr. med, spec. kirurg, na l. št. 119 - 123. Navaja, da je že predhodno predlagala zaslišanje tožnikovega nadrejenega E.E., ki bi vedel pojasniti, da mu tožnik po vrnitvi z misije leta 2006 ni nikoli dostavil zdravniškega potrdila, iz katerega bi izhajale omejitve vojaških nalog. Zaradi tega se tožena stranka ne strinja z izvedenčevo oceno izvedenca tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, trajnih posledic in duševnih bolečin zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje bi pravilno postopalo tako, da bi zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja in izvedenca neposredno zaslišalo, ne pa, da je postavilo drugega izvedenca. S tem je storilo relativno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 254. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v sodbi glede posameznih postavk škode povzelo obe izvedenski mnenji in nato določilo odškodnino, ne da bi se opredelilo do izvedenskih mnenj in do tega, na podlagi katerega izvedenskega mnenja je ugotovilo škodo, ki je tožniku nastala in mu prisodilo odškodnino. Tako ima sodba v tem delu takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, kar je kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Utemeljeno opozarja pritožba, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik odškodnino po zavarovalni polici št. ... prejel iz naslova zavarovanja odškodninske odgovornosti tožene stranke. Iz dopisa, ki ga je tožniku dne 12. 10. 2009 (B14) poslala zavarovalnica C., izhaja, da so mu po poškodbi z dne 12. 8. 2006 priznali 11 % invalidnost in mu zavarovalnino v znesku 9.180,44 EUR dne 28. 9. 2009 nakazali na njegov osebni račun. Ta dokaz je tožena stranka sodišču predložila pred prvim narokom za glavno obravnavo, ostale dokaze pa je predlagala po prvem naroku za glavno obravnavo, zato je s temi dokazi prekludirana. Listine (B20 in B23), na katere se opira sodba, je pridobila tožena stranka sama in jih sodišču predložila prepozno, zato ne gre za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v 1. odstavku 34. člena, kjer je opredeljeno preiskovalno načelo, določa, da v primeru, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze po uradni dolžnosti. Upoštevanje dokazov, s katerimi je bila stranka prekludirana, ni izvedba dokazov po uradni dolžnosti. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi iz teh dveh listin (B20 in B23) ni razvidno, da bi tožnik zavarovalnino prejel iz naslova zavarovanja odškodninske odgovornosti tožene stranke, kar tudi ne izhaja iz pisne izjave D.D. na l. št. 232. Sodišče prve stopnje bi zato skladno s 1. odstavkom 34. člena ZDSS-1 lahko po uradni dolžnosti pridobilo pogodbo o sklenjenem zavarovanju, na podlagi katere je bila tožniku izplačana zavarovalnina in šele potem odločalo o tem, ali bo tožniku izplačani znesek upoštevalo ali ne.

Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje vračunavanja delne izpolnitve (9.180,44 EUR dne 28. 9. 2008) ni izvedlo skladno z določbo 288. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, koliko zakonskih zamudnih obresti se je do dne delne izpolnitve nateklo od dosojenega zneska odškodnine in nato z zneskom delnega plačila najprej poplačati natekle obresti, s preostankom pa del glavnice odškodnine. Na preostali znesek odškodnine pa bi moralo tožniku priznati zakonske zamudne obresti od 29. 9. 2009 do plačila.

V zvezi s pritožbo zoper odločitev o stroških postopka, pa pritožbeno sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da sodišče odloča o pravdnih stroških, o stroških predpravdnega postopka pa le, če je kot pogoj za uveljavljanje sodnega varstva predpisano predhodno uveljavljanje pravnega varstva pri delodajalcu oziroma tožeča stranka njihovo vrnitev zahteva s tožbo.

Kot izhaja iz navedenega je pritožba tožene stranke utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. odstavek točke I in točka II izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve samo ni moglo odpraviti (354. člen ZPP). V novem sojenju naj se sodišče prve stopnje opredeli do izvedenskih mnenj in pojasni, na podlagi katerega je tožniku dosodilo odškodnino. Nadalje naj ugotovi, ali je bila tožniku zavarovalnina izplačana na podlagi zavarovanja odškodninske odgovornosti tožene stranke in o zadevi v razveljavljenem delu ponovno odloči. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP in se pridrži za končno odločbo.