Jedro

Tožena stranka je podala izredno odpoved pogodbe tožniku iz razlogov po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Očitala mu je, da je v dveh mesecih dvema kreditojemalcema omogočil, da jima je tožena stranka odobrila neustrezno zavarovan kredit in izplačala denar, kredit pa niti ob dospelosti niti kasneje ni bil plačan, s čimer je toženi stranki povzročil materialno škodo in nematerialno škodo z zmanjšanjem ugleda in dobrega imena. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je subjektivni rok za podajo odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi potekel po izteku 30 dni od podaje kazenske ovadbe zoper tožnika zaradi očitanih kaznivih dejanj, ki so predmet obravnavane izredne odpovedi, oziroma najkasneje takrat, ko se je iztekel trideset dnevni rok od vročitve odredbe okrožnega sodišča v Ljubljani o odreditvi preiskave v prostorih tožene stranke toženi stranki. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozno, zato je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se delno razveljavi v prvem odstavku II. točke ter prvem odstavku III. točke izreka sodbe in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I., IV. in V. točka izreka sodbe).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2013 (I. točka) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna: - tožnika pozvati nazaj na delo, ga od 1. 5. 2013 do vrnitve na delo prijaviti v obvezna zavarovanja ter mu za čas od 1. 5. 2013 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zanj obračunati mesečne plače (pravilno: nadomestila plač) v bruto zneskih, ki bi jih prejel, če bi delal, od teh plač obračunati in plačati davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske plač (pravilno: nadomestil plače), zmanjšane za izplačana denarna nadomestila med brezposelnostjo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. dne v mesecu za pretekli mesec dalje, vse v roku 8 dni (prvi odstavek II. točke), kar tožnik zahteva več ali drugače, t. j. prijavo v zavarovanja, priznanje pravic iz delovnega razmerja in obračun ter izplačilo plač za čas od 29. 3. 2013 do 30. 4. 2013, pa je zavrnilo (drugi odstavek II. točke); - tožniku za čas od 1. 5. 2013 do vrnitve na delo priznati delovno dobo in za tožnika plačati delež za dodatno pokojninsko zavarovanje, vse v roku 8 dni (prvi odstavek III. točke izreka), kar zahteva tožnik več ali drugače, to je priznanje delovne dobe in plačilo za dodatno pokojninsko zavarovanje za čas od 29. 3. 2013 do 30. 4. 2013, pa je zavrnilo (drugi odstavek III. točke); - tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2013 obračunati 653,05 EUR bruto, obračunati akontacijo dohodnine in mu izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni (IV. točka) ter - tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.539,16 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (V. točka izreka sodbe).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del (I., II/1., III/1., IV. in V. točko) sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločanje. Izpodbijani del sodbe ni pravilen in zanj ni ne pravne ne dejanske podlage. Sodišče je zavzelo napačno stališče glede same zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi ter kršilo načelo kontradiktornosti, saj toženi stranki sploh ni bila dana možnost, da svoje trditve dokaže. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil postopek v zvezi s pooblastili voden pravilno, glede rokov pa je sprejelo ločeni stališči glede objektivnega in subjektivnega roka. Tako je presodilo, da se je objektivni rok v primeru kršitve po prvi (pravilno: drugi) alineji prvega odstavka 111. člena ZDR iztekel, objektivni rok v primeru kršitve po drugi (pravilno: prvi) alineji prvega odstavka 111. člena ZDR pa še ne. Glede na to, da gre v predmetni zadevi za kršitev delovnih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja, in je relevanten le objektivni rok, ki je določen za kršitve po drugi (pravilno: prvi) alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, je torej jasno, da objektivni rok v času podaje izpodbijane odpovedi še ni potekel. Prvostopenjsko sodišče je ugotavljalo pravočasnost izpodbijane odpovedi z vidika subjektivnega 30-dnevnega roka in v zvezi s tem odločilo, da je odpoved prepozna. S tem se tožena stranka ne strinja, saj ni mogoče upoštevati stališča sodišča, da je začel ta rok teči že dne 28. 9. 2012, to je na dan, ko je bila podana kazenska ovadba zoper tožnika. Sodišče pri presoji ni upoštevalo, da je bilo za ugotovitev, da sporno ravnanje tožnika predstavlja tudi kršitev delovnih obveznosti in kakšna je njegova krivda, potrebno izpeljati zahtevne postopke, v okviru katerih je bilo potrebno analizirati posamezne faze sklepanja poslov in posledice tožnikovega ravnanja, tako da je bil obstoj očitanih kršitev ugotovljen šele 15. 2. 2013, ko je bil tudi uveden postopek izredne odpovedi. V konkretni zadevi gre namreč za specifično situacijo, v katerih zgolj ugotovitev, da določeno ravnanje predstavlja kaznivo dejanje, še ne pomeni, da so podani tudi zakonsko določeni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega čas, ko je tožena stranka zoper tožnika vložila ovadbo (dne 28. 9. 2012) in ko je prejela odredbo o preiskavi (10. 1. 2013), na predmetno zadevo ne vpliva. Navedeno je potrdila tudi priča A.A.. Njene izpovedi sodišče ni upoštevalo, ampak je nekritično sledilo izpovedi B.B., ki se o datumu seznanitve sploh ni jasno opredelila.

Tožena stranka je izpodbijano izredno odpoved podala znotraj subjektivnega 30-dnevnega roka. Zato bi moralo sodišče odpoved obravnavati tudi po vsebini, do katere se je v sodbi sicer opredelilo, vendar pa dejanskega stanja glede utemeljenosti očitkov ni ugotovilo v taki meri, da bi to sploh lahko argumentirano storilo, saj ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič, ki bi lahko potrdile utemeljenost odpovednega razloga. Zavzelo je stališče, da je odpoved po vsebini nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnik huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi imele znake kaznivega dejanja. Tak zaključek je sprejelo na podlagi izpovedbe priče C.C., cenitev sodnih cenilcev, gradiv za upravo in sklepov uprave o odobritvi kredita. Temu stališču sodišča ni mogoče slediti, saj sodišče ni zaslišalo prič, ki bi lahko izpovedale, da je tožnik odgovoren za očitane kršitve, to pa sta sodelavki tožnika D.D. in E.E., ki sta tožnika opozorili na neprimerno vrednost zastavljene nepremičnine, pa je kljub temu vztrajal pri nasprotnem (to sta v okviru predkazenskega postopka ti dve priči tudi že jasno izpovedali), poleg njiju pa tudi F.F. in G.G., katerima je tožnik tedaj kot njun nadrejeni dal vsebinska navodila za izdelavo kreditnega predloga in naročil, da je vlogo treba sprejeti in jo le poslati naprej njemu. Prav tako pa bi bilo za razjasnitev dejanskega stanja potrebno zaslišati H.H. in I.I., ki bi lahko izpovedala o poznanstvu s tožnikom in o razlogih, ki so ju vodili pri sodelovanju s tožnikom. Sodišče je kršilo tudi postopkovna določila, saj je bilo prav zaradi neizvedbe teh dokazov dejansko stanje zmotno ugotovljeno, kršeno pa je tudi načelo kontradiktornosti, saj toženi stranki sploh ni bila dana možnost, da svoje trditve dokaže, nedvomno pa bi bilo potrebno tudi pribaviti predlagane listine iz izvršilnih spisov. Ugotovitve sodišča so popolnoma zmotne, ker se je oprlo le na izpoved tožnika in C.C., ki je z njim pri tem sodeloval in je kot tak tudi sam odgovoren, zaradi česar bi moralo sodišče njuni izpovedi presojati še posebej kritično in upoštevati najmanj izpoved preostalih predlaganih prič, ki bi o spornih ravnanjih lahko objektivneje in nepristransko izpovedale. Očitno pa sodišče tudi ni upoštevalo v spis predloženih listin, iz katerih izhaja, da je tožnik v juliju 2008 po telefonu poklical D.D., uslužbenko J. poslovalnice, zaposleno na delovnem mestu osebne bančnice, pristojne za sprejemanje kreditnih vlog od fizičnih oseb, ter ji povedal, da bo k njej v poslovalnico prišel I.I., ki bo podal vlogo za pridobitev premostitvenega hipotekarnega kredita v znesku 1.100.000,00 EUR za nakup nepremičnine v Avstriji, kar se je nato tudi res zgodilo. Na tej podlagi je D.D. tudi sestavila Predlog za odobritev premostitvenega hipotekarnega kredita, pri čemer je v poimenovanje dokumenta vstavila besedno zvezo „odstop od redne ponudbe“, ker zaprošeni kredit ni bil v skladu z namenom premostitvenega kredita, določenem v standardni komercialni ponudbi tožene stranke (premostitveni hipotekarni kredit je bil namreč namenjen fizičnim osebam in izključno za namen nakupa nepremičnine). Iz predloga za odobritev kredita je tudi razvidno, da bo kredit zavarovan z zastavo nepremičnine v Avstriji v Beljaku in da je vrednost nepremičnine 1.600.000,00 EUR, pri čemer je podlago za določitev vrednosti nepremičnine predstavljalo sporno cenitveno poročilo z dne 8. 4. 2008. Zapis, da se tveganje ocenjuje kot sprejemljivo, je v predlogu zapisan po izrednem naročilu tožnika, saj sta delavki D.D. in E.E. temu sicer nasprotovali. Svoje dvome sta izrecno zapisali v elektronskem sporočilu z dne 15. 7. 2008, ki sta ga poslali tožniku in njegovi namestnici K.K. (v njem sta izrecno opozorili na konkretne okoliščine, zaradi katerih sta upravičeno dvomili v verodostojnost cenitvenega poročila, v realnost domnevne vrednosti nepremičnine in posredno tudi v upravičenost odobritve kredita, tožnika pa sta tudi izrecno opozorili, da oni dve ne bosta podpisali kreditne pogodbe, četudi bo pristojni kreditni organ kredit odobril), vendar je tožnik kljub temu vztrajal pri cenitvi cenilca iz Avstrije, tudi potem, ko si je predmetno nepremičnino ogledal, pri čemer je pomembno, da je bil že tedaj seznanjen tudi z dejstvom, da je I.I. predmetno nepremično kupil v maju 2008 za le 540.000,00 EUR (cenitev pa se je nanašala na vrednost nepremičnine v aprilu 2008). Tožnik je kljub izrecnim opozorilom uslužbenk D.D. in E.E. kreditni predlog podpisal in ga poslal v podpis za to pristojnemu nadrejenemu L.L., ki je to tudi storil, potem ko mu je tožnik še ustno predstavil in zagotovil, da je primeren za odobritev. Na enak način je tožnik izposloval tudi odobritev drugega kredita H.H.. Skupaj z I.I. je na osnovi neresničnih podatkov prepričal H.H., da ta preko svojega sina H.H. najame kredit pri toženi stranki. Na podlagi tako doseženega dogovora je H.H. podpisal pripravljeno pogodbo o zastavi nepremičnine in kreditno pogodbo, medtem ko se je o vsem potrebnem dogovoril I.I.. Iz kreditnega predloga z dne 15. 12. 2008 je razvidno, da bo kredit zavarovan z zastavo nepremičnine v Avstriji v Beljaku in da je njena vrednost 2.300.215,00 EUR, pri čemer je podlago za določitev vrednosti nepremičnine predstavljalo cenitveno poročilo sodno zapriseženega cenilca z dne 7. 7. 2008, glede tveganja pa je bilo v predlogu izrecno zapisano, da se tveganje ocenjuje kot nizko, kar je sicer zapisal F.F., vendar na izrecno naročilo tožnika. Tožnik je tudi pri tem kreditu pri predstavitvi in zagovarjanju kreditnega predloga zamolčal neustreznost hipotekarnega zavarovanja in s tem sprejemljivosti tveganja, odstopanje kredita, to je drugačen namen porabe, pa je upravičil s tem, da bodo s tem kreditom poplačani starejši krediti podjetij, povezanih z I.I. do J. d.d., ki so bili nezavarovani in praktično neizterljivi, ter tako odobritev kredita prikazal kot ugodno poslovno odločitev za toženo stranko.

Iz navedenega je jasno razvidno, da je tožnik očitane kršitve delovnih obveznosti storil, prav tako tudi to, da ima njegovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja, zaradi česar se zoper njega tudi vodi kazenski postopek. Zato je popolnoma nerazumljivo in nesprejemljivo stališče sodišča, da tožnik ni izpolnil znakov kaznivega dejanja in da ni kršil delovnih obveznosti, saj je iz poteka odobravanja kreditov to jasno razvidno. V zvezi z očitkom, da tožena stranka ni izkazala, da naj bi bili obe cenitveni poročili sodno zapriseženih avstrijskih izvedencev napačni, tožena stranka navaja, da sta bili dejanski vrednosti obeh zastavljenih nepremičnin ugotovljeni v izvršilnih postopkih, ki se zaradi nevračila kredita vodita zoper kreditojemalca in sicer pri Okrajnem sodišču v Ljubljani. Zato je tožena stranka predlagala, da sodišče v ta dva spisa vpogleda in pribavi vse listine, vendar sodišče tega ni storilo in toženi stranki tako onemogočilo dokazovanje. Tožnik je zasledoval zasebne koristi, namesto da bi delal v korist delodajalca - tožene stranke. Ni mogoče slediti navedbi, da pri oblikovanju predlogov za odobritev kreditov ni bil samostojen in da je bil vsak predlog oblikovan v sodelovanju z njegovim nadrejenim delavcem ter da je vsak predlog kredita preučil kreditni odbor, ki je kredit lahko odobril ali pa ne. Četudi sta šla oba sporna kredita skozi opisano proceduro, to tožnika še ne odreši odgovornosti, saj je v tem postopku prav on sam z lažnivim prikazovanjem in zamolčanimi okoliščinami, zlorabo položaja in predvsem zaupanja vanj vse pristojne osebe spravil v stanje, da sta bila kredita odobrena, saj ob poznavanju vseh okoliščin ne bi bila. Tega sodišče sploh ni upoštevalo. Ravno nasprotno – povsem nekritično je sledilo navedbam tožnika, zato pa tudi zavzelo popolnoma napačno stališče. Odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita, je napačna, saj je bil zatrjevani odpovedni razlog podan, resen in utemeljen, tožena stranka pa tudi ni zagrešila nobene procesne napake. Posledično je neutemeljena in nepravilna tudi odločitev sodišča, da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v obvezna zavarovanja ter mu priznati delovno dobo ter vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in plačilom plač ter regresa za leto 2013. Tožena stranka iz previdnosti izpodbija tudi odločitev sodišča, da ne obstaja podlaga za t. i. sodno razvezo po drugem odstavku 118. člena ZDR. Sodišče je presodilo, da predlog tožene stranke ni utemeljen, ker naj ne bi bile podane okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja, pri čemer se je oprlo na tožnikovo izpoved ter na izpoved B.B. in C.C.. Sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo okoliščine, ki za presojo (ne)zmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja sploh niso bistvene, in zanemarilo navedbe tožene stranke in izpoved direktorice A.A., iz katerih je jasno razvidno, da nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama na noben način ni mogoče, in se do njih sploh ni opredelilo, čeprav bi moralo presojati okoliščine in interese obeh pravdnih strank in ne le tožnika. Sodišče ni upoštevalo trditev tožene stranke, da je zaupanje tožene stranke v tožnika popolnoma porušeno, kar je temelj za obstoj delovnega razmerja, še posebno, ker gre za delavca, ki je opravljal tako pomembno in odgovorno delo in je bil dolgoletni direktor. Tožena stranka je jasno navedla, da se na tožnika ne more zanesti, saj je očitno, da pri svojem delu ne ravna skladno z internimi pravilniki in navodili nadrejenih ter na njene koristi in interese sploh ne gleda. Tožnik je zaupanje in svoj položaj izkoristil na tako nemoralen in nedopusten način, da mu ne bi mogla zaupati več niti najosnovnejših nalog, kaj šele dostopa do kakršnihkoli informacij. Vse navedeno izhaja tudi iz izpovedi priče A.A., ki je še poudarila, da pri toženi stranki glede takih kršitev velja ničelna toleranca in da takih delavcev ne morejo zaposlovati, saj v banki ni delovnega mesta, na katerem bi delavec lahko delal brez zaupanja delodajalca, katerega pa ga do tožnika ni več mogoče vzpostaviti. Prav izpoved te priče je za presojo tega vprašanja relevantna, za razliko od izpovedi prič B.B. in C.C., saj prva pri toženi stranki sploh ni več zaposlena, druga pa sicer je, vendar dela ne opravlja v Sloveniji in s tožnikom ni več sodelovala, tako da razmer pri toženi stranki, še posebno v zvezi s konkretno zadevo, nikakor ne moreta ocenjevati.

Tožena stranka prereka navedbe tožene stranke v njeni pritožbi z dne 28. 4. 2014 ter predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča v zvezi z odločitvijo o nezakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2013 (I. točka izreka sodbe) popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo in sprejelo pravilno in utemeljeno odločitev. Odločitev o reparacijskem in reintegracijskem zahtevku ter presoja, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, pa je vsaj preuranjena in zato napačna.

Tožena stranka je podala izredno odpoved pogodbe tožniku iz razlogov po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami in dopolnitvami). Očitala mu je, da je v juliju in decembru 2008 dvema kreditojemalcema, to je I.I. in H.H., omogočil, da jima je tožena stranka odobrila neustrezno zavarovan kredit in izplačala denar, ki pa ne ob njegovi dospelosti ne kasneje ni bil plačan, s čimer je toženi stranki kot delodajalcu povzročil materialno škodo v višini 1.990.336,08 EUR, poleg tega pa tudi nenadomestljivo nematerialno škodo z zmanjšanjem ugleda in dobrega imena tožene stranke. Takšno ravnanje predstavlja kršitev pogodbe o zaposlitvi, predpisov tožene stranke (Priročnik za odobravanje kreditov fizičnim osebam, Merila in postopek za obravnavanje naložb v J. d.d., Priročnik za zavarovanje naložb v J. d.d., metodologija oslabitev terjatev in oblikovanja rezervacij za kreditna tveganja po mednarodnih standardih računovodskega poročanja in predpisih Banke Slovenije v J. d.d.) ter ZDR (31., 32. 33. in 35. člen), očitane kršitve pa imajo tudi vse znake kaznivega dejanja Zlorabe položaja in pravic (2. odstavek 244. člena KZ) in kaznivega dejanja Zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (2. odstavek 240. člena KZ-1).

Skladno s 1. odstavkom 110. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Posamezni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v 1. odstavku 111. člena ZDR in jih je glede na 2. odstavek 82. člena ZDR dolžna dokazati tista stranka, ki je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala. V konkretnem primeru je to tožena stranka, ki je hkrati dolžna dokazati, da je odpoved podala v zakonsko določenih prekluzivnih rokih.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se po 2. odstavku 110. člena ZDR poda najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja (kot v konkretnem primeru), pa se pogodba o zaposlitvi odpove v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Roki iz 2. odstavka 110. člena ZDR so prekluzivni roki, kar pomeni, da po poteku rokov preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Objektivni rok je določen kot čas, ko je možen kazenski pregon, teči pa začne, ko je kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja storjena. Ta rok v konkretnem primeru ni bil prekoračen. Pravilen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru potekel objektivni 6 mesečni rok, ki prav tako teče od storitve kršitve, saj se tožniku v izredni odpovedi poleg odpovednega razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR očitajo tudi namenoma ali iz hude malomarnosti storjene hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Sporna kredita sta bila namreč odobrena v juliju in decembru 2008. Pritožbene navedbe tožene stranke, da naj bi sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je ločeno presojalo objektivni rok za odpovedna razloga po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, niso utemeljene. Tožniku se očitajo kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja (1. alinea), ki naj bi bile obenem hujše kršitve pogodbenih drugih obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea) – čeprav se očitki v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navezujejo na oba odpovedna razloga in se nanašajo na isto ravnanje tožnika (odobravanje kreditov), ni nobenega dvoma, da je, v kolikor gre za očitke kršitev iz 2. alinee, šestmesečni objektivni rok za podajo odpovedi potekel. Le če bi bil dokazan odpovedni razlog po 1. alinei citiranega člena ZDR (znaki kaznivega dejanja), bi bila odpoved podana pravočasno v okviru objektivnega roka, ki je vezan na čas, ko je možen kazenski pregon za očitana kazniva dejanja, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

Glede na sprejeto odločitev (sodišče prve stopnje je v prvi vrsti štelo izredno odpoved za nezakonito zato, ker je bila podana prepozno, po izteku subjektivnega roka za podajo odpovedi) je bistveno vprašanje, kdaj je v obravnavanem primeru začel teči v citirani določbi ZDR določen subjektivni rok, torej kdaj je tožena stranka ugotovila razlog za odpoved in s storilcem. Upoštevajoč dejstvo, da je tožena stranka pravna oseba, je glede na 1. odstavek 18. člena ZDR, ki določa, da v imenu delodajalca – pravne osebe – nastopa njegov (zakoniti ali statutarni) zastopnik ali od njega pisno pooblaščena oseba, pomembno, kdaj se je z razlogom za odpoved in s storilcem seznanilo poslovodstvo, ki je po zakonu pristojno za zastopanje. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po izteku zakonsko določenega subjektivnega roka, utemeljilo na presoji, da je tožena stranka podala odpoved na podlagi dejstev o ravnanju tožnika, ki jih je poznala že pred 15. 2. 2013, torej da je za obstoj zakonskega razloga za odpoved vedela že pred omenjenim datumom. Pri tem je pravilno štelo, da je tožena stranka ugotovila razloge za izredno odpoved dne 28. 9. 2012, ko je podala kazensko ovadbo glede ravnanj, ki jih tožniku očita v izredni odpovedi, Policijski upravi M. (kar potrjuje dopis Specializiranega državnega tožilstva z dne 20. 6. 2013, skupaj z naznanilom kaznivega dejanja tožene stranke z dne 28. 9. 2012 (A 10). Presodilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede dejanskega stanja in tožniku očitanih kršitev vsebinsko primerljiva s kazensko ovadbo in da je bila tožena stranka ob vložitvi kazenske ovadbe seznanjena s tožnikovim ravnanjem glede kreditov I.I. in H.H. in z zatrjevanimi kršitvami tožnika ter z listinsko dokumentacijo, s katero je sama razpolagala. To dokazuje tudi odredba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 9. 2. 2013 o odreditvi preiskave prostorov tožene stranke, ki jih je pri delu uporabljal tožnik, ki je bila toženi stranki vročena dne 10. 1. 2013. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč vse navedeno, pravilno presodilo, da je subjektivni rok za podajo odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi potekel 28. 10. 2012, to je po izteku 30 dni od podaje kazenske ovadbe zoper tožnika zaradi očitanih kaznivih dejanj, ki so predmet obravnavane izredne odpovedi, oziroma najkasneje 9. 2. 2013, ko se je iztekel trideset dnevni rok od vročitve odredbe okrožnega sodišča v Ljubljani o odreditvi preiskave v prostorih tožene stranke toženi stranki. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozno, zato je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita že iz tega razloga. S potekom subjektivnega prekluzivnega roka pravica delodajalca, da delavcu poda izredno odpoved, preneha. Zmotno je stališče pritožbe, da subjektivni rok ni zamujen, ker ni začel teči z dnem, ko je bila podana kazenska ovadba, niti tedaj, ko je tožena stranka prejela odredbo o preiskavi, ampak šele 15. 2. 2013, ker naj bi bilo za ugotovitev, da sporno ravnanje tožnika predstavlja tudi kršitev delovnih obveznosti in za ugotovitev njegove krivde, potrebno izpeljati zahtevne postopke, v okviru katerih je bilo potrebno analizirati posamezne faze sklepanja poslov in posledice tožnikovega ravnanja. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker glede datuma seznanitve tožene stranke s kršitvami in storilcem ni upoštevalo izpovedi priče A.A., saj je pri presoji bistven čas podaje kazenske ovadbe, ki je vsebinsko primerljiva z obravnavano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Iz kazenske ovadbe, ki jo je podal predsednik uprave tožene stranke, namreč izhaja, da je bila tožena stranka že tedaj seznanjena tako z ravnanjem tožnika kot tudi z listinsko dokumentacijo v zvezi s spornimi posojili. V kazenski ovadbi tožene stranke z dne 28. 9. 2012 so, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, navedene vse bistvene ugotovitve tožene stranke glede kreditov I.I. (v znesku 1.100.000,00 EUR) in H.H. (v znesku 1.650.000,00 EUR), podrobno je opisano tožnikovo ravnanje glede kreditov, cenitve nepremičnin, izdelane s strani avstrijskih cenilcev ter realna cena nepremičnin, ki je bistveno nižja. V ovadbi pa so navedeni tudi razlogi za sum, da je šlo pri H.H., I.I. in tožniku ter z njimi povezanimi pravnimi osebami za krog oseb, ki so zavestno oškodovale banko, pri obeh poslih uporabili istega notarja in kupovali nepremičnino v Avstriji, za katero je bilo izdelano cenitveno poročilo, ki je podalo cenitev vrednosti nepremičnine v večkratniku njene realne tržne vrednosti in je nato služilo za odobritev nezadostno zavarovanega kredita s strani banke. Upoštevajoč navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da je subjektivni rok za podajo izredne odpovedi tožniku začel teči že tedaj, ko je bila (s strani predsednika uprave tožene stranke) podana kazenska ovadba zaradi ravnanj tožnika, ki so predmet izredne odpovedi, povsem pravilen, pritožba s tem v zvezi pa neutemeljena. Nesprejemljivo je stališče, da naj bi šlo v konkretni zadevi za specifično situacijo, v kateri zgolj ugotovitev, da določeno ravnanje predstavlja kaznivo dejanje, še ne pomeni, da so podani tudi zakonsko določeni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar naj bi bil razlog, da čas, ko je tožena stranka (predsednik uprave) zoper tožnika vložila ovadbo oziroma prejela odredbo o preiskavi, na zadevo ne vpliva. Prav ta okoliščina je namreč za presojo pravočasnosti podane odpovedi bistvena, če so vsi bistveni elementi glede odpovednega razloga po 1. oz. 2. točki 111. člena ZDR, to je glede kršitve in storilca, sestavni del podane ovadbe. V podobnih primerih so bila takšna stališča zavzeta v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba VSRS opr. št. VIII Ips 153/2012, sodba VDSS opr. št. Pdp 660/2011 in druge - baza IUS - info). Zato se pritožba tudi neutemeljeno sklicuje na izpoved priče A.A., direktorice Sektorja za upravljanje s kadri, ki je izpovedala, da naj bi bil datum seznanitve s kršitvijo šele 15. 2. 2013 – če je uprava tožene stranke ugotovila razlog za izredno odpoved (in storilca kršitve, ki ima vse znake kaznivega dejanja) in podala kazensko ovadbo, je subjektivni rok začel teči že ob podaji kazenske ovadbe, ne pa nekaj mesecev kasneje, ko je bila z zadevo seznanjena direktorica sektorja za upravljanje s kadri oziroma center za pravne zadeve, ki je izpeljal postopek izredne odpovedi v sodelovanju z odvetniki.

Sodišče prve stopnje je obravnavalo izpodbijano redno odpoved tudi po vsebini. Ugotovilo je, da je nezakonita ter da tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala resničnosti očitkov v odpovedi, torej da ni dokazala utemeljenega razloga za odpoved, kot se zahteva v 2. odstavku 82. člena ZDR. Pritožba utemeljeno opozarja, da zaključki sodišča prve stopnje s tem v zvezi temeljijo na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju oziroma da niti ni imela možnosti, da svoje trditve dokaže. Pritožba s tem v zvezi izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje kritično presojati tako izpoved tožnika kot tudi priče C.C., ki je z njim sodeloval pri spornem odobravanju kreditov in upoštevati najmanj izpoved preostalih predlaganih prič, ki bi lahko izpovedale o spornih ravnanjih bolj objektivno in nepristransko, vendar ni izvedlo predlaganih dokazov, saj ni zaslišalo prič D.D. in E.E. (ki sta tožnika opozorili na neprimerno vrednost zastavljene nepremičnine), F.F. in G.G. (katerima je tožnik kot njun nadrejeni dal vsebinska navodila za izdelavo kreditnega predloga), prav tako pa tudi ne I.I. in H.H. (ki bi, kot trdi pritožba, lahko izpovedala o poznanstvu s tožnikom in o razlogih za sodelovanje s tožnikom). Pritožba pa tudi opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh predloženih listin v zvezi z odobritvijo spornih kreditov, kar je točno, saj se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe izrecno opredelilo le do nekaterih, npr. do gradiva za upravo in sklep uprave o odobritvi spornih kreditov (točka 21 obrazložitve sodbe), ne pa tudi do ostalih predloženih listin, na katere se sodba sicer le na splošno sklicuje. Zato je vsaj preuranjena presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni storil očitanih kršitev pogodbenih in delovnih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja po 1., oziroma hujših kršitev (storjenih naklepoma ali iz hude malomarnosti) po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Čeprav je izpodbijana izredna odpoved nezakonita že iz razloga, ker je bila podana prepozno zaradi zamude subjektivnega prekluzivnega roka s strani tožene stranke, vsebinska presoja odpovedi ni nepomembna. Sodišče prve stopnje jo je namreč pravilno upoštevalo kot bistveno pri odločanju o utemeljenosti reparacijskega in reintegracijskega zahtevka oziroma o predlogu tožene stranke za sodno razvezo po 118. členu ZDR, saj tožena stranka – razen izredne odpovedi in z njo povezano izgubo zaupanja v tožnika – ni navajala nobenih drugih razlogov oziroma okoliščin, zaradi katerih bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom nemogoče. Predlog tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku 118. člena ZDR je namreč temeljil le na tezi, da je porušeno zaupanje tožene stranke v tožnika, ki je opravljal pomembno in odgovorno delo, ker pri svojem delu ni ravnal skladno z internimi pravilniki in navodili nadrejenih, ampak v nasprotju s koristmi in interesi tožene stranke, vse pa le v povezavi z očitanimi hujšimi kršitvami z znaki kaznivega dejanja, ki so predmet izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je predlog za sodno razvezo zavrnilo in ugodilo reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku tožnika, pri čemer se je sklicevalo zlasti na svojo ugotovitev, da tožnik očitanih kršitev ni storil in da s svojim ravnanjem ni izpolnil znakov kaznivih dejanj, zaradi česar ni mogel omajati ugleda tožene stranke ali moralno ali materialno škodovati njenim interesom. Oprlo se je predvsem na izpovedi tožniku nadrejenih delavcev B.B. in C.C. in v razlogih sodbe zapisalo, da iz njunih izpovedi ne izhaja, da je tožnik kršil obveznosti in da naj ne bi bil vreden zaupanja, ter da je priča B.B. obdolžitev podpisala (le) zaradi sklepa uprave in da obdolžitve brez takega sklepa ne bi podpisala. Na tej podlagi in na podlagi tožnikove izpovedi je presodilo, da niso ugotovljene okoliščine, ki bi kazale na to, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Ugotovilo je namreč, da si tožnik želi nadaljevati delo pri toženi stranki, da je po izobrazbi pravnik, ki je ves čas delal v bančništvu, da ima majhne možnosti za zaposlitev, ker je starejši delavec (letnik 1955) in ker je stanje v bančništvu slabo, da je pri toženi stranki zaposlen 30 let, od tega je bil 20 let direktor, s strani tožene stranke pa je bil vsako leto dobro ocenjen in nikoli opozorjen na kršitve pogodbenih obveznosti.

Kot je že navedeno, je pritožba utemeljena v delu, v katerem graja odločitev sodišča prve stopnje glede vsebinske presoje utemeljenosti odpovednih razlogov in (neobstoja) odgovornosti tožnika za očitane kršitve. To pa pomeni, da je utemeljena tudi v delu, v katerem oporeka odločitvi sodišča prve stopnje o reparacijskem in reintegracijskem zahtevku oziroma presoji, da niso podani pogoji za sodno razvezo po 118. členu ZPP. Tožena stranka je namreč predlog za sodno razvezo utemeljevala z dejstvom, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče zaradi narave kršitev in izgube zaupanja v tožnika, ki je posledica hujših kršitev z znaki kaznivega dejanja, ki so bile predmet obravnavane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je presoja sodišča prve stopnje, da nista dokazana odpovedna razloga po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in da tožnik očitanih kršitev ni storil, vsaj preuranjena, je napačna oziroma vsaj preuranjena tudi presoja, da niso podani pogoji za sodno razvezo. Zato pritožba utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je v 1. odstavku II. točke ter v 1. odstavku III. točke izreka izpodbijane sodbe (v pretežnem delu) ugodilo reintegracijskemu oziroma reparacijskemu zahtevku (in s tem zavrnilo toženkin predlog za sodno razvezo).

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi v navedenem obsegu podani, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in delno razveljavilo izpodbijani del sodbe v 1. odstavku II. točke ter v 1. odstavku III. točke izreka sodbe ter v navedenem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, dopolnjevanje postopka v pritožbenem postopku pa glede na naravo stvari in okoliščine primera ne pride v poštev, tako da z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ni kršena prepoved iz 355. člena ZPP. V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, ter potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I., IV. In V. točka izreka sodbe). Pri tem je potrebno pojasniti, da delna razveljavitev sodbe ne vpliva na pravilno odločitev o regresu za leto 2013 niti na odločitev o stroških postopka (do njihovega povračila je tožnik upravičen v vsakem primeru, tudi v primeru, da bi v ponovnem postopku prišlo do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi). Odločitev pritožbenega sodišča (delna potrditev in delna razveljavitev izpodbijane sodbe) temelji na določbah 355. in 353. člena ZPP. V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek v zvezi z vprašanji, na katera opozarja pritožbeno sodišče v tem sklepu in sodbi in nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka v delu, v katerem je bila sodba razveljavljena.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP.