Jedro

Izpodbijana izredna odpoved je bila podana po tem, ko je tožnik sam izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Vendar pa to ne pomeni, da tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe zoper tako odpoved. Obe odpovedi pogodbe o zaposlitvi se glasita na datum 9. 11. 2010, zato je pravni interes tožnika za vložitev tožbe podan že zaradi vprašanja, na podlagi katere izredne odpovedi mu je prenehalo delovno razmerje: izredne odpovedi s strani delavca ali izredne odpovedi s strani delodajalca.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca je bila podana 12. 11. 2010, torej na dan, ko pogodbenega razmerja med njim in tožnikom ni bilo več. Zato je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da je nična.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 11. 2010 in ugodilo podrednemu zahtevku za ugotovitev ničnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da po tem, ko je tožnik sam izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, tožena stranka ni imela pravne podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z njene strani. Ugovor tožene stranke, da tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe, saj njena izredna odpoved nima pravnih učinkov, je zavrnilo s pojasnilom, da je pravni interes podan zaradi zapleta pri prijavi na Zavodu za zaposlovanje.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Presodilo je, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni imela pravne podlage, saj ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ki ne obstoji oziroma ki jo je predhodno izredno odpovedal delavec sam.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vprašanje razmejitve med pojmoma „neobstoječ“ in „ničen“. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka 12. 11. 2010, nima nobene pravne veljave, kar pa ne pomeni, da je nična. Tožena stranka ni mogla podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je pred tem že odpovedal tožnik in tega namena tudi ni imela. Dokument z dne 12. 11. 2010 je le potrditev izredne odpovedi, ki jo je podal tožnik, to odpoved tožena stranka priznava skupaj z vsemi pravicami, ki iz nje izvirajo. Zato ne gre za izredno odpoved s strani delodajalca, temveč le za potrditev delavčeve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Volja tožene stranke torej ni bila takšna, kot jo razume sodišče, ki se z voljo sploh ni ukvarjalo, čeprav je to ključni element pravnega razmerja. Zato bi moralo sodišče dokument z dne 12. 11. 2010 obravnavati kot neobstoječ in ne ničen. Nadalje pa revizija meni, da za vložitev tožbe zaradi navedenega ni bilo pravnega interesa. Nezakonitost sodbe sodišča prve stopnje pa je po mnenju revizije tudi v tem, da je v 2. točki izreka navedeno, da dokument „nima pravdnih učinkov“ (namesto pravnih). Revident predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da tožena stranka graja ugotovljeno dejansko stanje, ki je nedovoljen revizijski razlog. Sicer pa interpretacija, ki jo ponuja, ne vzdrži resne presoje. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 11. 2010 izhaja, da gre za listino, ki jo je izdal direktor tožene stranke in da gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo podaja delodajalec, s pravnim poukom na koncu. Zato ne more biti govora o tem, da bi moral tožnik to listino ignorirati in jo šteti za neobstoječo. Prav zaradi tega dokumenta ima tožnik težave s prijavo na Zavodu za zaposlovanje, zato je nanj moral reagirati. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Zatrjevana bistvena kršitev (iz revizije izhaja, da se smiselno uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 274. člena ZPP - zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa za vložitev tožbe) ni podana. Res je sicer, da je bila izpodbijana izredna odpoved podana po tem, ko je tožnik sam izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Vendar pa to ne pomeni, da tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe zoper tako odpoved. Obe odpovedi pogodbe o zaposlitvi se glasita na datum 9. 11. 2010, zato je pravni interes tožnika za vložitev tožbe podan že zaradi vprašanja, na podlagi katere izredne odpovedi mu je prenehalo delovno razmerje: izredne odpovedi s strani delavca ali izredne odpovedi s strani delodajalca. To vprašanje je namreč bistvenega pomena zaradi uveljavljanja pravic na Zavodu za zaposlovanje.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Sodišče prve stopnje, ki mu pritrjuje tudi sodišče druge stopnje, ugotavlja, da izpodbijana izredna odpoved delodajalca ne pomeni zgolj potrdila o zaključenem delovnem razmerju na podlagi delavčeve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je dokument presojalo po vsebini in ne le po njegovem naslovu (v obrazložitvi navaja, da „tako iz izreka, kot iz obrazložitve nedvoumno izhaja, da … gre vsekakor za izredno odpoved pogodbe s strani delodajalca“). Ta ugotovitev, ki je sicer pravilna, sodi v okvir ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano. Sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je podala tožena stranka. Zanjo v določbah Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca ni podlage, zato je tudi v materialnopravnem smislu ni mogoče šteti kot le potrditev delavčeve izredne odpovedi.

10. Tožnik je dne 8. 11. 2010 izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi na podlagi 112. člena ZDR. Ker je bila odpoved toženi stranki vročena 9. 11. 2011, je pričela učinkovati s tem dnem. Odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca je bila podana 12. 11. 2010, torej na dan, ko pogodbenega razmerja med njim in tožnikom ni bilo več. Zato je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da je nična, in se pri tem oprlo na četrti odstavek 39. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji), ki določa, da je pogodba nična, če nima pravne podlage ali je ta nedopustna. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča je obrazložilo, da to smiselno velja lahko tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot enostranske izjave pogodbene stranke s pravnimi učinki, ki jih opredeljuje ZDR (1). Pravno podlago odpovedi pogodbe o zaposlitvi predpostavlja obstoj pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki na dan 12. 11. 2010 ni ugotovljen. S tem stališčem je sodišče druge stopnje tudi dovolj jasno odgovorilo na pritožbeno stališče, da je dokument tožene stranke z dne 12. 11. 2010 kvečjemu neobstoječ, ne pa ničen.

11. Sodišče prve stopnje je v izreku zapisalo, da izredna odpoved delodajalca nima „pravdnih“ učinkov, pri čemer gre očitno za pomoto v zapisu, ki jo je mogoče odpraviti s popravo sodbe. Ker v reviziji ni navedeno, kateri revizijski razlog se uveljavlja s kritiko take formulacije izreka, revizijsko sodišče navedb v zvezi s tem ni moglo upoštevati.

12. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

13. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej sklep VS RS VIII Ips 160/2010 z dne 13. 9. 2011.