Jedro

Pritožba se zavrže s sklepom kot nedovoljena, če se ugotovi, da je umaknjena (člen 390 ZKP). Na temelju tega procesnega določila, upoštevaje izrecne izjave oškodovanke kot tožilke, je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrglo kot nedovoljeni.

Oškodovanki kot tožilki pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ZKP ne pozna instituta delnega umika pritožbe; pritožbo upravičenec lahko v skladu s procesnimi določili umakne le v celoti ali pa sploh ne. V kolikor so na strani oškodovanke kot tožilke po izdaji sklepa sodišča prve stopnje nastopile okoliščine, ki terjajo zaključek, da bi bilo s plačilom stroškov postopka ogroženo njeno vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžna preživljati, predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo stroškov postopka lahko poda na sodišču prve stopnje najpozneje do izteka roka, ki ga bo sodišče določilo za plačilo teh stroškov (določba petega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom člena 95 ZKP).

Izrek

I. Pritožbi se zavržeta kot nedovoljeni.

II. Oškodovanko kot tožilko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog, katerega je vložila oškodovanka kot tožilka A. A. zoper obdolženega B. B. zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanka kot tožilka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca ter da stroški pooblaščenca, ki je bil oškodovanki kot tožilki postavljen z odločbo Bpp 1730/2019, z dne 29. 1. 2020, v skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP obremenjujejo proračun.

2. Zoper navedeni sklep sta vložila pritožbi oškodovanka kot tožilka A. A. in njen pooblaščenec odvetnik C. C. Oškodovanka kot tožilka je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in „sklep razveljavi oziroma spremeni in vrne okrajnemu sodišču v ponovno odločanje“. Tudi njen pooblaščenec je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3. Oškodovanka kot tožilka A. A. je z izjavami z dne 22. 8. 2020, 2. 9. 2020 in 3. 9. 2020 izrecno umaknila svojo in pooblaščenčevo pritožbo zoper v uvodu te odločbe navedeni sklep sodišča prve stopnje in predlagala njuno zavrženje, vztrajala pa je, da se njena pritožba obravnava v delu, v katerem predlaga, da se jo oprosti stroškov postopka.1

4. Pritožba se zavrže s sklepom kot nedovoljena, če se ugotovi, da je umaknjena (člen 390 ZKP). Na temelju tega procesnega določila, upoštevaje izrecne izjave oškodovanke kot tožilke, navedene v točki 3 te odločbe, je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrglo kot nedovoljeni.

5. Oškodovanki kot tožilki pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ZKP ne pozna instituta delnega umika pritožbe; pritožbo upravičenec lahko v skladu s procesnimi določili umakne le v celoti ali pa sploh ne. V kolikor so na strani oškodovanke kot tožilke po izdaji sklepa sodišča prve stopnje nastopile okoliščine, ki terjajo zaključek, da bi bilo s plačilom stroškov postopka ogroženo njeno vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžna preživljati, pa predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo stroškov postopka lahko poda na sodišču prve stopnje najpozneje do izteka roka, ki ga bo sodišče določilo za plačilo teh stroškov (določba petega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom člena 95 ZKP).

6. Na podlagi Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08, s spremembami in dopolnitvami) in Tarifne številke 7409 bi oškodovanko kot tožilko bremenila obveznost plačila sodne takse v znesku 100,00 EUR kot stroška pritožbenega postopka. Glede na spisovno izkazan podatek, da je oškodovanka kot tožilka prejemnica denarne socialne pomoči (odločbi o brezplačni pravni pomoči na listovni št. 49 in 62), ter določbo tretjega odstavka 6. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/10, s spremembami in dopolnitvami), po kateri je do denarne socialne pomoči upravičena oseba, ki si zase in za svoje družinske člane iz nekrivdnih razlogov ne more zagotoviti sredstev v višini minimalnega dohodka, je drugostopenjsko sodišče ugotovilo, da bi bilo s plačilom sodne takse ogroženo vzdrževanje kot tožilke in oseb, ki jih je dolžna vzdrževati (peti odstavek v zvezi s četrtim odstavkom člena 95 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 98 ZKP).

1 Pooblaščenec odvetnik C. C. se zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na stroške postopka, po vsebini ni pritožil.