Jedro

Med strankami ni sporno, da sta tožeči stranki zahtevali povračilo stroškov postopka po tem, ko je bil upravni postopek že zaključen z dokončno odločitvijo upravnega organa druge stopnje, zato je bila njuna zahteva pravilno zavržena kot prepozna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 356-02-72/2004/799 z dne 27. 2. 2011 in odločila, da se zahtevek tožečih strank z dne 20. 11. 2011 za povrnitev stroškov pritožbe zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana, št. 356-02-72/2004 z dne 9. 12. 2010 in sicer za pritožbo 500 EUR, za posvet s stranko za sestavo pritožbe 100 EUR, za dopolnitev pritožb 2.600 EUR, za posvet s stranko za dopolnitev pritožbe 1.300 EUR in za materialne stroške 280 EUR ter z dne 9. 1. 2012 za povrnitev stroškov pritožbe zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Ljubljana, št. 356-02-72/2004/409 z dne 18. 10. 2011 in sicer za pritožbo 250 EUR in za materialne stroške 28 EUR zavrže, v ostalem delu pa pritožbo tožečih strank zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je upravni organ prve stopnje v svojem sklepu sicer navedel datum vloge tožečih strank in datuma prejetja vloge, vendar iz izreka izpodbijanega sklepa ne izhaja določno, kateri stroški zastopanja se ne priznajo in v kateri višini. Ker mora biti po določbah šestega odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izrek določen, kar pa v obravnavanem primeru ni, je tožena stranka navedeno pomanjkljivost popravila in precizirala izrek odločitve tako, da je jasno, glede katerih zahtevanih stroškov se zahteva zavrže in da je predmet tega postopka le zahtevano povračilo za stroške za pritožbo, za posvet s stranko, za dopolnitve pritožbe in za materialne stroške, dočim je glede vračila zahtevane upravne takse za pritožbi prvostopenjski upravni organ že odločil s sklepom z dne 30. 1. 2012. Upoštevaje določbo 116. člena ZUP, da mora stranka povrnitev stroškov zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povračila stroškov je ob upoštevanju dejstva, da sta tožeči stranki vlogo za povrnitev stroškov vložili po izdaji odločbe upravnega organa druge stopnje, kot prepozno zavrgel. Tožeči stranki v tožbi izpodbijata odločbo upravnega organa druge stopnje z dne 23. 4. 2012. V tožbi navajata, da predmetnih obračunov nista podala v smislu ZUP pač pa kot običajni račun za uspešno opravljeno delo, katerega je moč kvalificirati šele po uspešno opravljenem delu. Posledica njunega uspešnega dela je dokončna odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 06112-160/2011-21 z dne 16. 9. 2011, s katero je bilo odločeno, da jima ni potrebno plačati stroške rušenja njunega že več let legalnega objekta. Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in jima prizna obračunane stroške za uspešno opravljeno delo v pritožbenem postopku vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da sta tožeči stranki z vlogo z dne 20. 11. 2011 po tem, ko sta prejeli odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-160-2011-21 z dne 16. 9. 2011, s katero je bilo odločeno o njuni pritožbi, prijavili stroške v zvezi s pritožbo o kateri je bilo odločeno s prej navedeno odločbo Ministrstva za okolje in prostor, z vlogo z dne 9. 1. 2012, ki jo je upravni organ prejel dne 9. 1. 2012 (dokument številka 356-02-72/2004/642) pa stroške v zvezi z njuno pritožbo, o kateri je bilo odločeno z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-160/2011-80 z dne 13. 12. 2012. Zakon o splošnem upravnem postopku v 116. členu določa, da mora povrnitev stroškov stranka zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povrnitve stroškov. V zadevi med tožečo in toženo stranko ni sporno, da sta tožeči stranki zahtevali povračilo stroškov postopka po tem, ko je bil upravni postopek že zaključen z dokončno odločitvijo upravnega organa druge stopnje. Tožena stranka je zato pravilno v skladu s 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zahtevo tožečih strank s sklepom zavrgla.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, brez izvajanja dokazov, presodilo, da je le ta pravilen in na zakonu utemeljen, zato je tožbo tožečih strank na temelju prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.