Jedro

Tožnici sta v obnovi postopka uveljavljali nekaj novega v dejanskem stanju, kar sta morali dokazati; uveljavljali sta, da naj bi bila meritev v elaboratu IDPOS 6222 napačna, ker je bila napačno interpretirana meritev v IDPOS 188, kar izkazuje primerjava IDPOS 186 iz leta 1954 in IDPOS 188 iz leta 1957 (v obeh IDPOS je zapisana enaka širina stavbe). Glede na navedeno se je upravni organ zmotno opredelil do uveljavljanega obnovitvenega razloga s tem, ko je menil, da sta obnovo postopka predlagali na podlagi novega dokaza – poročila sodnega izvedenca, ki pa ni nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP, ker je nastal po izdaji odločbe o evidentiranju urejene meje. Tožnici sta uveljavljali kot obnovitveni razlog novo dejstvo, ki pa je po nastanku staro dejstvo – prejšnje izmere, ki so se nanašale na isto parcelo. To dejstvo sta dokazovali s poročilom sodnega izvedenca in s fotografijami. Kolikor upravni organ kot nov dokaz zavrača stare fotografije stavbe z utemeljitvijo, da se tako ne more dokazovati katastrska meja, je njihov pomen treba ocenjevati o okviru ureditve priprav na mejno obravnavo (30. člen ZEN), ko se ugotavlja potek meje po podatkih zemljiškega katastra.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Kranj, št. 02112-617/2009-6 z dne 24. 8. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Geodetska uprava RS, Območna geodetska uprava Kranj (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnic za obnovo postopka, končanega z dokončno in pravnomočno odločbo Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Kranj št. 02112-617/2009-3 z dne 1. 7. 2009. V obrazložitvi navaja, da je 21. 6. 2011 prejela predlog tožnic za obnovo postopka, kateremu je bilo priloženo: Ugotovitve lege mejnih točk parcele št. 519/5 k.o. ..., Dodatne ugotovitve v zadevi Ugotovitve lege mejnih točk parcele št. 519/5 k.o. … od dne 14. 3. 2011, Končno poročilo v zadevi Ugotovitve lege mejnih točk parcele št. 519/5 k.o. … od dne 14. 3. 2011, vse je izdelal sodni izvedenec za geodezijo, in 7 fotografij. Predlagateljici sta v predlogu navedli, da ga vlagata na podlagi 1. točke 260. člena ZUP. Sklicujeta se na Končno poročilo v zadevi Ugotovitve lege mejnih točk parcele št. 519/5 k.o. ..., iz katerega izhaja, da točka A z meritvijo v letu 2009 ni bila pravilno določena, saj je bilo izhodišče za njeno določitev vogal hiše, ne pa vogal sedaj neobstoječega dela stavbe -WC. Nadalje navajata, da v skici, ki jo je izdelalo geodetsko podjetje, manjka navedba in oznaka dokumenta IDPOS 186 iz leta 1954, ki je bil tudi podlaga za meritev. S fotografijami stavbe pa predlagateljici dokazujeta, da je v izhodišču, od koder se določa točka A, šlo za zidan sestavni del hiše, v katerem se je nahajal WC, ki je bil kasneje porušen.

Upravni organ ugotavlja, da sta predlagateljici kot nov dokaz predložili mnenje strokovnjaka geodetske stroke, ki sta ga pridobili po izdaji in dokončnosti odločbe. To pa ni nov dokaz, saj se po 1. točki 260. člena ZUP kot nov dokaz šteje le tak dokaz, ki je obstajal pred izdajo odločbe, vendar takrat ni bil znan, ker se zanj ni vedelo ali pa se ga ni moglo uporabiti. Predlagatelj lahko uporabi nov dokaz le, če ga brez svoje krivde ni mogel uporabiti v rednem postopku pred izdajo dokončne odločbe. Sklicujoč se na določbe ZEN, da predlagana meja ne sme odstopati od meje po podatkih zemljiškega katastra (drugi odstavek 29. člen ZEN), da se za ugotovitev poteka meje po podatkih zemljiškega katastra uporabijo zadnji vpisani podatki o parcelah ali podatki iz zbirke listin zemljiškega katastra (drugi odstavek 30. člena ZEN) in identične določbe Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik, 3. člen), pa upravni organ razloguje, da se za določitev predlagane meje v nobenem primeru ne morejo uporabiti fotografije. Ker fotografije v postopku evidentiranja urejene meje ne morejo biti uporabljene kot dokaz, tudi ne morejo biti nov dokaz v obnovi postopka evidentiranja urejene meje. Prav tako z obnovo postopka ni mogoče uveljavljati pomanjkljivosti skice z dne 19. 3. 2009 (manjka navedba oziroma IDPOS 186). Skica je sestavni del elaborata ureditve meje, na podlagi katerega je upravni organ odločil. Skica ne more predstavljati novega dejstva oziroma novega dokaza, saj je bila že uporabljena v prvotnem postopku urejanja meje. Upravni organ je predlog za obnovo postopka zavrgel na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom 267. člena ZUP, ker okoliščina na katero se predlog opira, ni izkazana.

2. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnic zoper prvostopenjski sklep. Stališčem prvostopenjskega organa še dodaja, da tudi če bi se štelo, da se fotografije lahko uporabijo kot dokaz, (pri)tožnice niso utemeljeno pojasnile, zakaj jih niso predložile v prvotnem postopku. Zato ni izpolnjen pogoj, da brez svoje krivde nista mogli predložiti fotografij ali navesti dejstev, ki naj bi iz njih izhajala. Drugostopenjski organ meni, da (pri)tožnici trdita in predlagata dokaze, da dejansko stanje v prvotnem postopku ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, kar pa ne more biti razlog za obnovo postopka, saj med obnovitvenimi razlogi v 260. členu ZUP zmotno ugotovljeno dejansko stanje ni navedeno kot obnovitveni razlog.

3. Tožnici v tožbi, ki jo vlagata zoper prvostopenjski sklep, opisujeta potek postopka. Navajata, da sta v predlogu za obnovo postopka predložili poročilo sodnega izvedenca geodetke stroke, ki je bilo izdelano z namenom razjasnitve dejanskega stanja in pravilnosti izdelanega elaborata, da podlagi katerega je bila izdana odločba št. 02112-617/2009, IDPOS 6222. Iz poročila izhaja, da točka A z meritvijo v letu 2009 ni bila pravilno določena, saj je bilo izhodišče za njeno določitev vogal hiše, ne pa vogal sedaj neobstoječega dela stavbe, WC. Kot nov dokaz, ki je obstajal pred izdajo odločbe, vendar je bil najden kasneje, sta predložili fotografije. Iz njih so razvidni ostanki temeljev zidanega dela stavbe, v katerem je bil WC, ki je bil v času meritve leta 1957, katera je bila podlaga za določitev točke A v elaboratu IDPOS 6222, še obstajal in je bil zidani sestavni del stavbe z vpisano širino 11,45 m, oziroma kažejo stavbo s še obstoječim WC (fotografije iz arhiva Zavoda za varstvo kulturne dediščine iz leta 1966). Tožnici se sklicujeta na sedmi odstavek 4. člena Pravilnika, iz katerega izhaja, da se na mejni obravnavi lahko predložijo dokumenti (stari načrti, skice, fotografije, ugotovitve geodeta iz faze priprav na mejno obravnavo ipd.), zato ne more držati, da se fotografije v postopku evidentiranja meje v nobenem primeru ne morejo uporabiti kot dokaz. Njuno stališče potrjuje tudi 167. člen ZUP. Menita, da je stranki v okviru veljavnih pravnih aktov dana možnost, da predloži dokumente, npr. fotografije, ki utegnejo biti dokaz pri analiziranju podatkov o parcelah oziroma podatkov iz zbirke listin zemljiškega katastra, torej pri analiziranju sklice posameznega IDPOS. Navajata, da geodetsko podjetje, ki je izvedlo meritev, v dopisu z dne 2. 6. 2011 in v dopisu z dne 10. 6. 2011, ki sta bila predložena prvostopenjskemu organu, samo priznava, da obstoja možnost različne interpretacije določitve točke A. Ob predpostavki, da bi bila fotografija predložena v postopku, ter upoštevaje načela geodetske stroke o merjenju od zadnjega zidanega dela stavbe, bi bilo verjetno, da bi ta dokaz v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljal do drugačen odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Če bi bili tožnici na mejni obravnavi poučeni, da obstaja možnost različne določitve točke A s strani geodeta, bi že v teku postopka poskušali pridobiti te dokaze. Ker pa nista bili poučeni, tega brez svoje krivde nista mogli uporabiti oziroma navesti. Glede na vse navedeno tožnici menita, da je sklep o zavrženju njunega predloga za obnovo postopka neutemeljen in v nasprotju z veljavnim pravnim aktom.

4. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, za uveljavljanje katerega morajo biti izpolnjene procesne predpostavke dovoljenosti, popolnosti in pravočasnosti, vložitev po upravičeni osebi in ali je okoliščina (obnovitveni razlog), na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 67. člena ZUP). V obravnavani zadevi je sporen obstoj obnovitvenega razloga.

7. Tožnici sta uveljavljali obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je končan z dokončno odločbo, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Ta obnovitveni razlog izhaja iz možnosti, da je bila v prejšnjem postopku odločitev sprejeta na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, glede katerega je pozneje verjetno izkazano prej obstoječe, vendar neznano dejstvo ali dokaz, za katerega se je zvedelo šele po končanem postopku in se zato ni moglo upoštevati ali uporabiti v prejšnjem postopku. Obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP torej predstavlja „novo“ dejstvo, ki je bilo pozneje odkrito in ki je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja, ali pa „nov“ dokaz, ki je obstajal že pred izdajo določbe, pa se zanj ni vedelo ali ga ni bilo možnost uporabiti. Če predlagatelj kot obnovitveni razlog uveljavlja novo dejstvo, ga mora dokazati, kot dokaz pa se lahko uporabi kakršenkoli (nov ali star) dokaz. Novo dejstvo lahko torej uveljavlja le skupaj z dokazom, s katerim dokazuje novo dejstvo, ki je razlog za obnovo postopka. Če pa kot obnovitveni razlog uveljavlja nov dokaz, mora navesti še dejstvo, ki bo dokazano z novim dokazom samim ali pa v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi drugimi dokazi (glej Vilko Androjna, Erik Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba 2006).

8. Iz predloga za obnovo postopka, ki je v predloženem upravnem spisu, izhaja, da sta tožnici kot obnovitveni razlog navedli, da sta pridobili izvedeniško mnenje sodnega izvedenca geodetske stroke (Končno poročilo z dne 24. 5. 2011), v katerem ta ugotavlja, da pri meritvi leta 2009 (ki je bila upoštevana v odločbi, s katero je bil postopek evidentiranja urejene meje končan) točka A ni bila pravilno določena, ker je bilo izhodišče za njeno določitev nepravilno, ta ugotovitev pa temelji na dodatnih novih dejstvih - iz elaborata IDPOS 186 iz leta 1954 izhaja, da sta bili zavarovalni meri za mejni točki odmerjeni od stavbe s širino 11,4 m (kar pomeni od stavbe s prizidkom-WC, in ne od vogala stavbe). Izrecno sta navedli, da iz Končnega poročila izhaja, da so podana nova dejstva, na podlagi katerih bi bila zanju lahko izdana ugodnejša odločba. S fotografijami, tudi iz časa pred izvedbo postopka evidentiranja urejene meje, pa sta dokazovali, da je bil WC sestavni del stavbe.

9. Iz zgoraj povzetega izhaja, da sta tožnici v obnovi postopka uveljavljali nekaj novega v dejanskem stanju, kar sta morali dokazati; uveljavljali sta, da naj bi bila meritev v elaboratu IDPOS 6222 napačna, ker je bila napačno interpretirana meritev v IDPOS 188, kar izkazuje primerjava IDPOS 186 iz leta 1954 in IDPOS 188 iz leta 1957 (v obeh IDPOS je zapisana enaka širina stavbe). Glede na navedeno se je po presoji sodišča upravni organ zmotno opredelil do uveljavljanega obnovitvenega razloga s tem, ko je menil, da sta obnovo postopka predlagali na podlagi novega dokaza – poročila sodnega izvedenca, ki pa ni nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP, ker je nastal po izdaji odločbe o evidentiranju urejene meje. Tožnici sta uveljavljali kot obnovitveni razlog novo dejstvo, ki pa je po nastanku staro dejstvo – prejšnje izmere, ki so se nanašale na isto parcelo. To dejstvo sta dokazovali s poročilom sodnega izvedenca in s fotografijami.

10. Kolikor upravni organ kot nov dokaz zavrača stare fotografije stavbe z utemeljitvijo, da se tako ne more dokazovati katastrska meja, sodišče meni, da je njihov pomen treba ocenjevati o okviru ureditve priprav na mejno obravnavo (30. člen ZEN), ko se ugotavlja potek meje po podatkih zemljiškega katastra. Po določbi drugega odstavka 30. člena ZEN se za to ugotovitev uporabijo zadnji vpisani podatki o parcelah, ali podatki iz zbirke listin zemljiškega katastra, upoštevajoč natančnost njihovih podatkov. V tem okviru pa je za pojasnitev podatkov mogoče uporabiti tudi dokaze, ki jih primeroma našteva sedmi odstavek 4. člena Pravilnika (stari načrti, skice, fotografije ipd.).

11. V zvezi s stališčem upravnega organa, da pomanjkljivost skice z dne 19. 3. 2009 (tožnici sta ugovarjali, da na njej ni naveden IDPOS 186) ni mogoče uveljavljati z obnovo postopka, saj je bila skica že upoštevana v prvotnem postopku, sodišče meni, da sta tožnici z njim povedali tudi, da IDPOS 186 ni bil uporabljen pri določitvi sporne točke A, torej da gre za novo dejstvo. K temu dodaja, da mora biti po drugem odstavku 30. člena ZEN iz elaborata ureditve meje razvidno, katere podatke je geodetsko podjetje uporabilo za ugotovitev poteka meje po podatkih zemljiškega katastra (v skici z dne 19. 3. 2009 je geodetsko podjetje navedlo, da so bili za določitev katastrske meje uporabljeni podatki elaborata IDPOS 188 in 274).

12. Ker je po navedenem upravni organ napačno presodil obstoj obnovitvenega razloga, je moralo sodišče njegov sklep odpraviti in mu zadevo vrniti v ponovni postopek.

13. Kot se je sodišče že opredelilo, sta tožnici obnovo postopka temeljili na novem dejstvu – drugačnih meritvah, kot so bile upoštevane v elaboratu ureditve meje, zato bo upravni organ, ko bo ponovno odločal o predlogu za obnovo postopka, moral odgovoriti, ali to predstavlja del dejanskega stanja, relevantnega za odločitev o evidentiranju urejene meje. V zvezi s tem bo moral upoštevati, da je izvedba postopka za izdelavo elaborata in izdelava elaborata ureditve meje geodetska storitev (tretji odstavek 6. člena ZEN), ki se izvede pred upravnim postopkom evidentiranja urejene meje (poglavje III. Urejanje in evidentiranje meje, 26. - 42. člen ZEN), vendar mora geodetka uprava preizkusiti, ali elaborat vsebuje vse predpisane sestavine in ali podatki o meji omogočajo njeno evidentiranje v zemljiškem katastru (prvi odstavek 35. člena ZEN). Kolikor bo upravni organ ugotovil, da ta preizkus obsega pravilno upoštevanje prej izvedenih meritev, bo po mnenju sodišča lahko štel, da uveljavljano novo dejstvo predstavlja del dejanskega stanja, ki je podlaga za upravno odločanje, torej je lahko upoštevno tudi v postopku obnove.

14. Kolikor pa se tožnici sklicujeta, da tudi geodetsko podjetje, ki je opravilo meritve, priznava možnost različne interpretacije določitve točke A (njegova dopisa z dne 2. 6. 2011 in 10. 6. 2011, ki sta jih tožnici predložili tožbi, po njunih navedbah pa sta bila predložena tudi upravnemu organu, vendar jih v predloženem spisu ni), jima sodišče odgovarja, da takšna izjava sama po sebi ni zadostna za dopustitev obnove postopka, saj morajo za to biti izpolnjeni z ZUP predpisani pogoji (sicer pa geodetsko podjetje navaja, da IDPOS 250 kaže, da so bili podatki IDPOS 188 pri izdelavi elaborata napačno interpretirani, na ta IDPOS pa se tožnici v predlogu za obnovo postopka nista opirali).

15. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da v postopku za njegovo izdajo niso bila upoštevana pravila postopka. Zadevo je na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.