Jedro

Tožnikovi parceli sta po prostorskih aktih namenjeni za gradnjo. Prvostopenjski organ je imel glede na določila ZDavP-2 ter ZSZ pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe.

Tožnik v obravnavani zadevi priznava, da je na parcelah zagotovljena oskrba s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odplak, odvoz odpadkov in dostop na javno cesto, kar je eden od pogojev, da se skladno z 218.b členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov lahko zemljiške parcele štejejo kot nezazidana stavbna zemljišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2014 od nezazidanih stavbnih zemljišč na parcelnih številkah 2194/1 in 2194/6, oboje k.o. ..., v znesku 251,01 EUR. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na določilo 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ), po katerem se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Nadalje navaja, da se pri določitvi višine nadomestila poleg namembnosti stavbnega zemljišča upošteva območje, v katerem se nahaja stavbno zemljišče, opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno infrastrukturo in dejanske možnosti priključitve na komunalno infrastrukturo. Nadomestilo se obračunava ne glede na to, ali je stavbno zemljišče v uporabi ali ne, pri čemer se pri obračunu nadomestila upošteva namembnost, določena v skladu s prostorskimi akti. Nadalje prvostopenjski organ pojasnjuje, kako se izračuna višina nadomestila. Nadomestilo je davčni organ odmeril na podlagi podatkov iz uradne evidence Občine Piran, ki je lastnik in skrbnik podatkovne zbirke, ki je osnova za odmero nadomestila.

2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V svoji odločbi v zvezi s tožnikovim ugovorom, da obe parceli razpolavlja graben, drugostopenjski organ navaja, da se nadomestilo ne odmerja od vodnih površin in objektov gospodarske javne infrastrukture, vendar pa je bilo na podlagi razpoložljivih prostorskih podatkov in fotografij ugotovljeno, da se je od površine spornih parcel odštela površina hudournika, v katerem se nahaja voda, in sicer za vsako parcelo 175 m2. To pa še ne pomeni, da se na spornih parcelah nadomestila ne bi smelo odmeriti od preostalih površin nezazidanega stavbnega zemljišča, ki ne predstavljajo vodnih površin. Obe nezazidani stavbni zemljišči ležita na območju, ki se ureja s prostorsko ureditvenimi pogoji za ruralno območje planske celote 12 v Občini Piran in izpolnjujeta pogoje za nezazidana stavbna zemljišča, ki so opredeljeni v 218.b členu Zakona o graditvi objektov, kar je razvidno tudi iz priloženih potrdil upravljalcev komunalnih objektov in naprav. V zvezi s pobudo, da se uredijo prepusti meteornih vod iz hriba nad vasjo in odstrani graben, pa drugostopenjski organ pojasnjuje, da navedeno ni predmet tega postopka. V letu 2014 na območju katastrske občine ... ni bilo elementarne nesreče, zato tudi ni bilo mogoče upoštevati 3. alineje tretjega odstavka 15. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran, iz katerega izhaja, da so lahko zavezanci v primeru elementarne nesreče za določen čas oproščeni plačila nadomestila.

3. Tožnik v tožbi navaja, da graben razpolavlja obe parceli in onemogoča gradnjo stavbe, zato ni zadovoljen zgolj z zmanjšanjem višine nadomestila, ampak želi, da se nadomestila ne odmeri. Drugostopenjski organ se opira izključno na zakon in odlok, ne pa na dejansko stanje v naravi. Tožnik ne trdi, da parcele niso na območju, kjer je predvidena gradnja, vendar pa vztraja pri tem, da gradnja ni možna, dokler se ne reši prostorske ureditve z umestitvijo prepustov meteornih vod. Ti dve parceli sta žrtvovani za zaščito stavb pred povodnjo. Res je načelno zagotovljena oskrba s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odplak, odvoz odpadkov in dostop na javno cesto, vendar tožnik izpostavlja vprašanje meteornih vod. Ponazoritev izlitja voda iz jeseni leta 2010 samo pojasnjuje, kaj se zgodi, če je pretok vode po grabnu prekinjen. Tožnik predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh odločb in predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V skladu z drugim odstavkom 58. člena ZSZ se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev; na območjih za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem.

7. Sodišče je v istovrstni zadevi med istima strankama s sodbo opr. št. III U 376/2014-8 z dne 22. 5. 2015 enkrat že odločalo o tožnikovi tožbi zoper odločbo o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča za navedeni dve parceli in sicer, ko je šlo za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2012. Enako kot v navedenem postopku velja tudi v obravnavani zadevi, da sta tožnikovi parceli po prostorskih aktih namenjeni za gradnjo. Prvostopenjski organ je imel glede na določila Zakona o davčnem postopku ter ZSZ pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe. Upoštevano je bilo tudi to, da se nadomestila ne odmeri od vodnih površin in tudi v tem postopku med strankama ni sporno, da je bilo odštetih 350 m2 vodnih površin.

8. Sodišče pa se ne strinja s navedbami v tožbi, da prvostopenjski organ nadomestila sploh ne bi smel odmeriti. Prvostopenjski organ je imel pravno podlago za odmero nadomestila in bi ravnal v nasprotju s predpisi, če nadomestila sploh ne bi odmeril. Iz tožbe je razvidno, da se tožnik zaveda, da je po občinskem odloku na njegovih zemljiščih predvidena gradnja, saj je to sam navedel v tožbi, ko je zapisal, da ne trdi, da parcele niso na območju, kjer je predvidena gradnja. Prvostopenjski organ ni mogel odločiti drugače, kot je odločil, saj bi sicer ravnal v nasprotju s predpisi. Podobno kot v citirani zadevi opr. št. III U 376/2014 tožnik tudi v obravnavani zadevi priznava, da je na parcelah zagotovljeno oskrba s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odplak, odvoz odpadkov in dostop na javno cesto, kar je eden od pogojev, da se skladno z 218.b členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS št. 47/2004) lahko zemljiške parcele štejejo kot nezazidana stavbna zemljišča. Prav tako tudi v obravnavani zadevi velja, da tudi če držijo tožnikove navedbe o tem, da gradnja na navedenih zemljiščih ni mogoča, tega prvostopenjski organ kot tudi drugostopenjski organ nista mogla upoštevati, dokler so v veljavi predpisi, ki tožnikovo zemljišče uvrščajo med stavbna zemljišča. 9. Ker je izpodbijani akt pravilen, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.