Jedro

Upravičeni predlagatelj zahteve za določitev funkcionalnega zemljišča je lastnik ali uporabnik zemljišča. Pri pravici uporabe v smislu 46. člena ZUN gre za nekdanjo pravico uporabe na zemljiščih v družbeni lastnini, torej za pravico, ki je bila pravno urejena. Zato dejanska uporaba dovoza brez soglasja lastnika ne pomeni pravice uporabe v smislu 46. člena ZUN.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 21.2.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote I.B. z dne 4.7.2000, s katero je bilo določeno, na zahtevo etažnih lastnikov M. ulica iz I.B. in družbe P. d.d., V. cesta, A., skupno funkcionalno zemljišče k večstanovanjskima objektoma M. ulica v I.B., ki stojita na zemljišču parc. št. 200/21 in parc. št. 200/29 k.o. T. ter garažami, ki stojijo na parc. št. 3203 k.o. T., ki obsega zemljišča in sicer del parc. št. 200/39, del parc. št. 200/91, preostali del pa parc. št. 3202 in del parc. št. 200/28 vse k.o. T., v velikosti kot izhaja iz izreka iz odločbe in skice, ki je sestavni del odločbe.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in svojo odločitev oprlo na določbo 3. odstavka 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegih v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 44/97, ZUN). Na podlagi podatkov v upravnih spisih in zemljiškoknjižnih izpiskov je presodilo, da tožnika nista lastnika niti uporabnika nobenega od zemljišč za katera se določa funkcionalno zemljišče. Iz upravnih spisov izhaja, da sta tožnika dne 14.1.1992 zaprosila za soglasje stanovalce stanovanjskega bloka M. ulica za prehod dostavnih vozil po parkirnem prostoru do trgovine, vendar jima je bilo soglasje odklonjeno. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno presodilo, da je pravilna odločitev tožene stranke, da v določbi 3. odstavka 46. člena ZUN ni zakonske podlage, da se tožnika vključi v postopek določitve funkcionalnega zemljišča kot aktivno legitimirane oziroma upravičene stranke.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke. Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi upravnih spisov nepravilno ugotovilo, da ni sporno, da tožnika nista uporabnika nobenega izmed zemljišč, za katera se določa funkcionalno zemljišče. Dejstvo je, da sporno funkcionalno zemljišče obsega tudi tisti del zemljišča, ki sta ga tožnika že ves čas uporabljala za dovoz v poslovni prostor v objekt M. ulica v I.B. Funkcionalno zemljišče namreč v celoti zapira povezavo med M. cesto ter severnim dostopom v stavbo M.. Zaradi navedenega meni, da ima status uporabnika spornega zemljišča, v smislu določb ZUN. Izpodbijana odločba tudi ne pojasnjuje, kaj upravni organ pojmuje pod izrazom "uporabnik".

Skupnost stanovalcev M., kot stranka z interesom v tem sporu, v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnik zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu ni pojasnil, glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa ne navaja nobenih dodatnih dokazov, niti ne navaja materialnega določila, ki bi pogojevala drugačno rešitev. Navaja, da sta tožnika leta 1992 zaprosila stanovalce za prevoz dostavnih vozil po parkirnem prostoru (sedanje dvorišče in funkcionalno zemljišče pred blokoma in med garažami). Dne 1.3.1992 sta prejela njihovo negativno soglasje. Kljub temu sta z vožnjami nadaljevala. Pojasnjuje, da sta imela tožnika dostop do svojega prizidka na severni strani svoje stanovanjske hiše direktno iz M. ulice preko svojega dvorišča, ta pot je bila tudi vrisana v situacijskem načrtu v letu 1981. Ni točna pritožbena navedba, da sta tožnika ves čas uporabljala dovozno pot po funkcionalnem zemljišču, saj je bila do leta 1981, ko sta ogradila del zemljišča ob zelenici na parc. št. 3202/1, pot do hiše in prizidka izključno iz M. ulice. Predlaga zavrnitev pritožbe, saj tožnika v postopku nista izkazala, da sta uporabnika spornega zemljišča. Pritožba ni utemeljena.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je določitev funkcionalnega zemljišča k večstanovanjskima objektoma M. ter garažam. Za tožnika je navedena določitev funkcionalnega zemljišča sporna, ker meni, da je mogoče določiti navedeno zemljišče kot skupno funkcionalno zemljišče. Meni, da je uporabnik zemljišča v smislu določb ZUN, saj del spornega zemljišča, kot dovozno pot, uporablja tudi sam.

Določitev funkcionalnega zemljišča je urejena v 3. odstavku 46. člena ZUN. Po navedeni določbi za obstoječe objekte, kjer ni sprejet prostorski izvedbeni načrt, funkcionalno zemljišče določi za urejanje prostora pristojen občinski upravni organ, na zahtevo lastnika oziroma uporabnika zemljišča. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki, da tožnika nista lastnika niti nista uporabnika zemljišča, ki se je določilo kot funkcionalno. Zato se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnika ne moreta predlagati, da se navedeno zemljišče določi kot funkcionalno zemljišče tudi k njunemu objektu. Zgolj dejanska uporaba dovoza, kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih, brez soglasja lastnikov, jima te pravice ne daje in ne pomeni pravice uporabe v smislu 46. člena ZUN. Pri pravici uporabe v smislu določbe 46. člena ZUN gre namreč za nekdanjo pravico uporabe na zemljiščih v družbeni lastnini, torej za pravico, ki je bila pravno urejena. Zagotovitev pravice dovoza preko spornega zemljišča pa lahko tožnik uveljavlja pred rednim sodiščem.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.