Jedro

Podjemnik pridobi pravico zahtevati plačilo za opravljeno delo šele, ko je posel opravljen. Opravljen pa je, če je naročnik prevzel izvršeno delo. To pomeni, da ga je potrdil (tretji odstavek 642. člena OZ) ali pa prevzem zavrnil brez utemeljenega razloga (drugi odstavek 633. člena OZ). Za gradbeno pogodbo velja zapisano smiselno (prvi odstavek 649. člena OZ).

Tožeča stranka je nosila trditveno breme glede opravljenih del. Trditvenemu bremenu je sicer zadostila, vendar pa je tožena stranka te trditve prerekala. Tožeča stranka nato ni postavila nobenih novih trditev, predvsem pa ni predložila dokazov o opravi del. Zato ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 892,50 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Po dolžničinem ugovoru je bil sklep o izvršbi razveljavljen v dovolitvenem delu. Postopek se je nadaljeval kot pravdni postopek.

2. Po delnem umiku tožbe se je spor vodil le še zaradi plačila 30.451,84 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2014 naprej.

3. Stranki spora sta 30. 6. 2014 sklenili "Gradbeno pogodbo št. 08/2014", s katero se je tožeča stranka zavezala toženi stranki, da bo opravila različna dela v okviru projekta "Preselitev kmetijskega gospodarstva X.", v skupni vrednosti 520.000,00 EUR. Stranki tega spora sta 11. 11. 2014 sklenili še "Dogovor", da tožena stranka do tožeče stranke s plačilom 287.333,71 EUR "nima nobenih finančnih obveznosti več" po pogodbi št. 08/2014 z dne 30. 4. 2014. Ostala plačila bi lahko zahtevala tožeča stranka naravnost od A. A. 4. Tožena stranka je vztrajala pri delnem plačilu z računom št. 76-2014 (priloga A2) uveljavljane terjatve v višini (še preostalih) 30.451,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2014 naprej. Računu je bila priložena priloga (IV. začasna situacija).

5. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala.

6. V prvem sojenju je prvostopenjsko sodišče ustavilo postopek glede dela umaknjenega dela zahtevka. Glede terjatve v višini 30.451,84 EUR in zakonskih zamudnih obresti pa je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča, s katerim se je postopek začel in je zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov. V ponovnem sojenju je glede terjatve v višini 30.451,84 EUR odločilo enako kot v prvem sojenju. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 3.066,16 EUR.

7. Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča je ponovno vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je navedla, da naj bi prvostopenjsko sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Presodilo naj bi namreč, da je tožeča stranka zahtevala zgolj plačilo računa št. 76-2014. V resnici naj bi svoje trditve dopolnila in utemeljevala svoj zahtevek tudi na drugih dejstvih, ki pa naj bi jih prvostopenjsko sodišče ne upoštevalo. Teh sicer pritožba ni navedla. Nepravilno naj bi bilo razporejeno tudi procesno breme. Od tožeče stranke naj bi namreč ne bilo mogoče pričakovati, da bo plačila začasnih situacij razdeljevala na posamezna dela in ugibala, katera izmed njih je dobila plačana, in katera so ostala neplačana. Tožeča stranka naj bi pravilno navedla vsa dela, ki jih je v okviru sklenjene gradbene pogodbe opravila za toženo stranko, količine in cene. Te navedbe naj bi tožeča stranka dala v svoji vlogi z dne 8. 9. 2016. Za to, da bi sodišče preizkušalo, ali določena dela niso bila opravljena, pa bi morala tožena stranka določno trditi, da določeno delo dejansko ni bilo opravljeno. Oprave del naj bi tožena stranka ne zanikala. Ker je tožena stranka za izvedena dela izdala več računov, je povsem vseeno, katerega je štela za plačanega delno ali v celoti, saj to na velikost terjatve ne vpliva. Tako je ravnala tožeča stranka zato, ker je tožena stranka kot dokaz predložila izjavo tožeče stranke z dne 20. 4. 2015, in da bi se izognila pojasnjevanju pravnih posledic.

8. Po mnenju tožeče stranke si je Dogovor z dne 11. 1. 2014 treba razložiti tako, da tožena stranka ni bila prosta obveznosti iz gradbene pogodbe, ker bi se to dogodilo le ob plačilu 287.333,71 EUR. Sodišče bi moralo odločiti o terjatvi tožeče stranke tudi „z vidika neizpolnitve tega dodatnega dogovora k gradbeni pogodbi, če je že štelo, da sta strani z njim posegli v svoj prvotni dogovor“. Zahtevek tožeče stranke naj bi bil utemeljen „bodisi na podlagi plačila iz naslova opravljenih storitev bodisi iz naslova plačila razlike do zneska, dogovorjenega v dogovoru z dne 11. 1. 2014.“ Nepravilna naj bi bila tudi odločitev o stroških. Ni obrazložena. Videti pa je, kot da je prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo prvotno, višjo vrednost spornega predmeta.

9. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka navedla, da tožeča stranka v teku prvostopenjskega postopka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Njena pritožba naj bi bila tudi sicer brez razlogov.

10. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka je uveljavljala zahtevek za plačilo opravljenih storitev bodisi na temelju 1. odstavka 649., bodisi na temelju 619. člena OZ, v povezavi z Gradbeno pogodbo št. 08/2014. Za pravilno odločitev v tej zadevi sicer ni potrebno odločiti o tem, kateri od obeh pravnih temeljev pride v poštev, saj 1. odstavek 649. člena OZ odkazuje na smiselno uporabo 619. člena in nasl. OZ. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je tožeča stranka uveljavljala delno plačilo po računu št. 76-2014. Te ugotovitve tožeča stranka v pritožbi ne zanika. Navaja le, da bi bil pravni temelj za njeno terjatev lahko tudi v Dogovoru z dne 11. 1. 2014; pri tem pa je bržkone mislila na Dogovor z dne 11. 11. 2014. 12. Stranki sta plačilo uredili tudi z "Dogovorom" (gl. l. št. VL 17). V njem je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka s plačilom 287.333,71 EUR prosta svojih obveznosti do tožeče stranke. S plačilom tega zneska naj bi tožena stranka postal prosta „finančnih obveznosti … do B. d. o. o. po pogodbi št. 08/2014 z 30. 04. 2014“ (2. odstavek Dogovora z dne 11. 11. 2014). Stranki dogovora sta se sklicevali na Pogodbo št. 08/2014 in sta nameravali z Dogovorom opredeliti denarno obveznost tožene stranke. Očitno pa nista več nameravali ostati vezani z Gradbeno pogodbo št. 08/2014, kar pa sta zgolj smiselno zapisali v 3. odstavku. Ta namreč določa, da naj bi v prihodnje tožeča stranka lahko zahtevala ostala plačila po pogodbi št. 08/2014 naravnost od investitorja A. A. 13. Iz samega besedila Dogovora pa ni mogoče razbrati, da je v 2. odstavku Dogovora tožena stranka pristala na to, da bo v vsakem primeru plačala pavšalni znesek 287.333,71 EUR, saj se navedeni odstavek izrecno sklicuje na Pogodbo št. 08/2014. Dogovorili sta se le, da bodo obveznosti tožene stranke na temelju Gradbene pogodbe omejene na navedeni znesek. V tem oziru je tožena stranka lahko še naprej od tožeče stranke zahtevala dokaze, da je dela opravila, in pa seveda, da je opravljeno delo sploh zajeto z Dogovorom z dne 11. 11. 2014. Tako je pravni temelj za zahtevke tožeče stranke spet lahko le med njima sklenjena Gradbena pogodba št. 08/2014 v povezavi s 1. odstavkom 649. ali 1. odstavkom 619. člena OZ; Dogovor z dne 11. 11. 2014 pa ne more biti samostojen pravni temelj za terjatve tožeče stranke. Zgolj okoliščina, da tožena stranka tožeči stranki nemara še ni plačala 287.333,71 EUR, pa posledično ni zadoščala za utemeljitev tožbenega zahtevka tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo izključno na Gradbeno pogodbo (prvostopenjska sodba, r. št. 6), vendar je iz navedenih razlogov ravnalo prav.

14. Podjemnik pridobi pravico zahtevati plačilo za opravljeno delo šele, ko je posel opravljen. Opravljen pa je, če je naročnik prevzel izvršeno delo. To pomeni, da ga je potrdil (3. odstavek 642. člena OZ) ali pa prevzem zavrnil brez utemeljenega razloga (2. odstavek 633. člena OZ). Za gradbeno pogodbo velja zapisano smiselno (1. odstavek 649. člena OZ).

15. Glede na prej navedeni pravni temelj je tožeča stranka nosila trditveno breme glede opravljenih del. Trditvenemu bremenu je sicer zadostila v svoji pripravljalni vlogi z dne 8. 9. 2016 (l. št. 73 a in 73b). Toda tožena stranka je te trditve prerekala; drugačne pritožbene navedbe tožeče stranke so v očitnem nasprotju s podatki spisa. Tožena stranka je namreč takoj v naslednji pripravljalni vlogi (z dne 26. 9. 2016) navedla, da je tožeča stranka sicer predložila III. in IV. začasno situacijo, ki pa naj bi ju sestavila izključno sama. Ti dve listini naj bi zato ne potrjevali, da je tožeča stranka po količini in ceni tudi dejansko izvedla, in tudi ne, kateri del je plačal neposredno A. A. (gl. navedeno vlogo, pod 3, l. št. 76). Takšno prerekanje je bilo obrazloženo; prerekanje je tožena stranka ponovila še kasneje. Tožeča stranka ni nato postavila nobenih novih trditev, predvsem pa ni predložila dokazov o opravi del. Zato ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu. Prvostopenjsko sodišče ji ni bilo dolžno dajati materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), saj jo je že tožena stranka opozorila na pomanjkljivost njenih trditev. Tožeča stranka se je očitno zavedala, da je tožena stranka prerekala njene trditve (pripravljalna vloga z dne 12. 10. 2016, str. 2, l. št. 82). Navedla je namreč, da naj bi tožena stranka oprave storitev ne prerekala obrazloženo, kar je bilo po njenem mnenju, poleg neplačila, edino odločilno dejstvo.

16. Pritožnica ni nosila nobenega nesorazmernega trditvenega ali dokaznega bremena. Razdelitev trditvenega in dokaznega bremena je v tej zadevi temeljila na zakonu (212. člen ZPP). Niti dejanski, niti pravni položaj ni bil takšen, da bi opravičeval odstopanje od njih, saj je tožeča stranka uveljavljala terjatve iz podjemne ali gradbene pogodbe, ki nista imeli nobenih posebnih lastnosti. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožeče stranke zaradi tega, ker ni uspela dokazati, da je na podlagi Gradbene pogodbe sploh opravila dela, za katera je zahtevala plačilo, in jih je bila tožena stranka še dolžna plačati.

17. Celo če bi morala tožeča stranka odločiti, katera posamezna dela so bila plačana, in katera ne, bi bilo to mogoče. Temu služijo namreč zakonska pravila o vračunavanju izpolnitve (287. člen OZ in nasl.). In končno, ni vseeno, kateri račun je tožeča stranka štela za plačanega delno ali v celoti. Račun je zgolj zahteva za plačilo določenih del. Terjatev pa ima tožeča stranka (kot podjemnica) le za opravljena, in še neplačana dela. Prvo pa mora dokazati, kot je že bilo obrazloženo. Glede na to je bilo tudi vseeno, ali je tožena stranka že plačala 287.333,71 EUR tožeči stranki, ali kaj manj.

18. Pritožba zoper odločitev o stroških postopka ni dovolj opredeljena, da bi nanjo lahko sodišče posebej odgovarjalo. Odločitev o stroških bi lahko stranka preizkusila z vpogledom v spis. V njem se nahajata dva stroškovnika tožene stranke (l. št. 93 in neoštevilčen list za l. št. 143 v spisu) in pa pregledni zaznamki (na l. št. 93 in na l. št. 143), ki jih je pri izračunavanju stroškov postopka napravilo prvostopenjsko sodišče. 19. Iz obeh stroškovnikov in zaznamkov v spisu je razvidno, da prvostopenjsko sodišče že od vloge: „dopolnitev tožbe“ z dne 19. 1. 2016 naprej in vse do konca postopka ni vzelo vrednosti spornega predmeta 129.026,99 EUR, temveč 30.451,84 EUR kot temelja za svoj izračun. Stroške pa je sicer odmerjalo glede na število vlog in narokov.

20. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na vse bistvene pritožbene navedbe, zlasti pa še na tiste, ki so bile vsaj toliko opredeljene, da je smiseln odgovor sploh mogoč.

21. Ker s pritožbo ni uspela, mora pritožnica sama nositi svoje pritožbene stroške. Nasprotni stranki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP). Glede na vrednost spornega predmeta je tožena stranka upravičena zahtevati za odgovor 875 odv. točk, za materialne stroške še 17,5 odv. točk, in pa DDV. Vrednost odvetniške točke znaša 0,6 EUR. Skupaj je upravičena zahtevati 892,50 EUR.

22. Ta znesek ji bo morala tožeča stranka povrniti v 15 dneh. V primeru zamude bo morala dolžnica plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve odločbe (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).