Jedro

Uradna oseba pri nadzoru aktivnega iskanja zaposlitve zahteva predložitev dokazil. Gre za potrdila delodajalcev o odzivu na napotnice in vabila, fotokopije prijav na prosta delovna mesta s potrdilom pošte, izpise e-sporočil, zapise v zaposlitvenem dnevniku, ki ga vodi iskalec zaposlitve, podatke o izbiri kandidata na prosto delovno mesto in druga dokazila, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti aktivno iskanje zaposlitve. Vendar pa zgolj predložitev ali nepredložitev navedenih listinskih dokazil v odrejenem roku ne zadošča za izdajo zakonitega upravnega akta o ugotovitvi, da oseba ni aktivni iskalec zaposlitve. Za zakonito upravno odločitev morajo biti stranki zagotovljene nekatere temeljne procesne garancije, katerih opustitev sama po sebi pomeni bistveno kršitev postopka in nezakonitost posamičnega upravnega akta.

Toženkino pravno naziranje, da v okoliščinah konkretnega primera tožnici ni bilo potrebno dati možnosti izjasnitve z neposrednim zaslišanjem o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, češ da je to možnost imela s predložitvijo ustreznih listinskih dokazil, je zmotno in v nasprotju s temeljno določbo 9. člena ZUP-a in s tem tudi z ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je v 15-ih dneh na račun prvostopenjskega sodišča za tožnico dolžna povrniti 87,78 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 12. 2015 in odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 21. 5. 2015 (I. tč. izreka). Toženo stranko je zavezalo, da za tožnico na račun prvostopenjskega sodišča v 8 dneh povrne stroške sodnega postopka v višini 140,45 EUR (II. tč. izreka). Zaključilo je, da sta izpodbijana upravna akta o prenehanju vodenja tožnice v evidenci brezposelnih nezakonita.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Strinja se, da Pravilnik o prijavi in odjavi iz evidence, zaposlitvenem načrtu, pravicah in obveznostih pri iskanju zaposlitev ter nadzoru nad osebami, prijavljenimi v evidenci1 (Pravilnik) v 2. odst. 54. člena med drugim nadzornika zavezuje, da zasliši udeležene in zainteresirane osebe. Kljub temu upravni organ ni vezan na formalna dokazna pravila, temveč glede na 10. člen ZUP-a prosto presoja, katera dejstva je šteti za dokazana. ZUP v 9. členu ne uvaja formalnega dokaznega pravila z zaslišanjem stranke. Pravica stranke se ne uresničuje zgolj z izvedbo zaslišanja, temveč je pravica do izjave širša. Sodišču očita, da ni upoštevalo 4. odst. 42. člena Pravilnika, ki določa dokazila, s katerimi brezposelna oseba dokazuje aktivno iskanje zaposlitve. Povzema vsebino 1. odst. 156. člena Zakona o urejanju trga dela2 (ZUTD), po kateri je postopal tudi nadzornik A.A.. V pozivu je od tožnice zahteval dokazila iz 4. odst. 42. člena Pravilnika, ki ne predvideva obveznega zaslišanja stranke, temveč se to izvede le v primeru nejasnega dejanskega stanja. Stranki je bila zagotovljena pravica do izjave v skladu z 9. členom ZUP-a, ki nujno ne implicira zaslišanja.

Sklicuje se na zaposlitveni načrt z dne 7. 1. 2015, v katerem se je tožnica med drugim zavezala, da bo do 30. 9. 2015 za pridobitev informacij o možnosti zaposlitve v Evropi uporabila ... portal, da do navedenega datuma lahko zaradi zanimanja o možnostih zaposlitve obišče svetovalko, da bo zaposlitev iskala s pomočjo spletnih socialnih omrežij in intenzivno urejala vse potrebno za zaposlitev v Nemčiji. Ker je nadzornik dne 17. 4. 2015 zahteval, da predloži dokazila v skladu s 4. odst. 42. člena Pravilnika za dosego zaposlitvenih ciljev, je bila tožnici dana možnost do izjave, sploh če bi predložila ustrezna dokazila. Torej kopije vlog, prošenj, ponudb na prosta delovna mesta, dokazila o navezovanju stikov z delodajalci, kopije zaposlitvenega dnevnika z navedbo aktivnosti itd. Sodišče je spregledalo, da je bila tožnica opozorjena na posledice, če dokazil ne bo posredovala, in da se bo štelo, da z njimi ne razpolaga.

Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj ne drži, da sta izpodbijani odločbi oprti na dejstva, glede katerih tožnici ni bila dana možnost izjasnitve. V upravnem postopku se ni sklicevala na dokazila, ki jih ne bi mogla dostaviti v pisni obliki. V telefonskem razgovoru je bila opozorjena, da dostavljena dokazila ne izkazujejo aktivnega iskanja zaposlitve, kot se je zavezala v zaposlitvenem načrtu. Prav zato je naknadno dostavila dokazila, ki tudi niso izkazovala aktivnosti, kot se je zavezala. Navedla je, da jih ni shranjevala in da dokazil o aktivnostih, ki jih je izvedla, nima.

3. Tožnica v pisnem odgovoru po pooblaščeni odvetnici prereka navedbe tožene stranke. Glede načela zaslišanja stranke poudarja, da je lahko omejeno le z zakonom, pa še to samo tedaj, ko je ustavno dopustno (22. člen Ustave). Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbah opr. št. U 1814/94 z dne 26. 9. 1996 in I Up 634/2003 z dne 3. 12. 2003. Opozarja, da so obveznosti v 4. odst. 42. člena Pravilnika določene alternativno, da je predložila dokazila, iz katerih izhaja, da se je pri posameznih pravnih osebah in samostojnih podjetnikih zglasila in povprašala po zaposlitvi, kar gotovo pomeni aktivno iskanje zaposlitve. Ne drži, da ni dostavila zaposlitvenega dnevnika, iz katerega ne bi izhajalo, na katera delovna mesta se je prijavljala. Bila je pri večih delodajalcih, dostavila pa je zgolj tista potrdila, ki jih je v kratkem roku preko prvomajskih praznikov uspela pridobiti. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za presojo izpodbijanih upravnih aktov o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb z dnem dokončnosti odločbe, saj je v predsodnem postopku, uvedenem po uradni dolžnosti ugotovljeno, da tožnica ni aktivna iskalka zaposlitve.

Za uvedbo postopka po uradni dolžnosti je bila sicer podana pravna podlaga v 155. členu ZUTD, ki jo je na temelju 157. člena istega zakona opravil nadzornik službe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: zavod). Ta lahko med drugim ugotavlja tudi izpolnjevanje pogojev za ohranitev statusa brezposelne osebe (156. člen). Po 129. členu ZUTD namreč zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih oz. v evidenci vključenih v program aktivne politike zaposlovanja, če ni aktivni iskalec zaposlitve. Po 11. členu ZUTD se šteje, da brezposelna oseba aktivno išče zaposlitev, če redno spremlja objave prostih delovnih mest in se nanje pravočasno prijavlja, se odziva na napotnice zavoda, se udeležuje zaposlitvenih razgovorov in uresničuje vse druge dogovorjene aktivnosti.

6. Uradna oseba pri nadzoru aktivnega iskanja zaposlitve zahteva predložitev dokazil, ki so primeroma določena v 4. odstavku 42. člena Pravilnika. Gre za potrdila delodajalcev o odzivu na napotnice in vabila, fotokopije prijav na prosta delovna mesta s potrdilom pošte, izpise e-sporočil, zapise v zaposlitvenem dnevniku, ki ga vodi iskalec zaposlitve, podatke o izbiri kandidata na prosto delovno mesto in druga dokazila, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti aktivno iskanje zaposlitve.

Vendar pa zgolj predložitev ali nepredložitev navedenih listinskih dokazil v odrejenem roku ne zadošča za izdajo zakonitega upravnega akta o ugotovitvi, da oseba ni aktivni iskalec zaposlitve. Za zakonito upravno odločitev morajo biti stranki zagotovljene nekatere temeljne procesne garancije, katerih opustitev sama po sebi pomeni bistveno kršitev postopka in nezakonitost posamičnega upravnega akta. Do takšne procesne kršitve je prišlo tudi v obravnavanem predsodnem upravnem postopku.

7. Ni dvoma, da je izpodbijani prvostopenjski upravni akt izdan po skrajšanem postopku. S tem ni bil kršen le 2. odst. 54. člena Pravilnika, ki nadzorniku med drugim izrecno nalaga zaslišanje udeležene osebe, temveč tudi temeljna določba Zakona o splošnem upravnem postopku3 (ZUP) o zaslišanju stranke. Načelo zaslišanja stranke organu nalaga, da pred odločitvijo o upravni stvari da stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Gre za procesno pravico stranke, ki je lahko omejena samo z zakonom (3. odstavek 9. člena), pa še to le, če je omejitev ustavno dopustna. Da torej ni v nasprotju z 22. členom Ustave RS4. Zaslišanje stranke v skladu z 9. členom ZUP-a je potrebno razlikovati od izjave stranke kot dokaznega sredstva iz 188. člena ZUP-a, ki je subsidiarne narave. Sicer nespoštovanje načela zaslišanja stranke v vsakem primeru šteje za absolutno bistveno kršitev upravnega postopka (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP-a), kar samo po sebi pomeni, da upravni akt s takšno napako, ni zakonit. Ker je v predsodnem upravnem postopku prišlo do tovrstne procesne kršitve, je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi že iz tega razloga utemeljeno odpravilo.

8. Toženkino pravno naziranje, da v okoliščinah konkretnega primera tožnici ni bilo potrebno dati možnosti izjasnitve z neposrednim zaslišanjem o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, češ da je to možnost imela s predložitvijo ustreznih listinskih dokazil, je povsem zmotno in zato nesprejemljivo. Je v direktnem nasprotju s temeljno določbo 9. člena ZUP-a in s tem tudi z ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Prav Ustavno sodišče RS je v ustavnosodnih presojah poudarjalo5, da gre za kršitev načela zaslišanja stranke, če ji ni dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ki obenem pomeni tudi kršitev pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave.

9. Ob odpravi izpodbijanih upravnih aktov zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve upravnega postopka, se prvostopenjskemu sodišču seveda ni bilo potrebno opredeljevati, ali je tožnica s predloženimi dokazili lahko ali ni mogla izkazati aktivnega iskanja zaposlitve. Ker obširna pritožbena izvajanja v tej smeri, ne glede, ali se nanašajo na dejanske ali materialno pravne razloge s sklicevanjem na 4. odst. 42. člena Pravil, 10. člen ZUP-a o prosti presoji dokazov in nekatera druga, za pritožbeno rešitev zadeve pravno več niso odločilna, se pritožbeno sodišče do njih posebej ne opredeljuje. Zaradi vztrajanja toženke, da tožnica ni aktivna iskalka zaposlitve, poudarja le, da zavrnilna sodna odločba ni ovira morebitni ponovni uvedbi nadzora po uradni dolžnosti. Vendar bo upravni postopek potrebno voditi z doslednim spoštovanjem temeljnih procesnih kavtel. Torej tako, da bi eventualna enaka vsebinska odločitev vzdržala tudi sodni test procesne pravilnosti, ki ne bi bila obremenjena s kršitvijo 9. člena ZUP-a in 22. člena Ustave, kot v obravnavanem predsodnem postopku.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo tožene stranke na temelju 353. člena Zakona o pravdnem postopku6 zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ob takšnem pritožbenem izidu je tožena stranka v skladu z 155. v zvezi z 154. členom ZPP ter upoštevaje 5. odst. 17. člena Zakona o odvetništvu7 (ZOdvt) dolžna za tožnico na račun prvostopenjskega sodišča povrniti tudi 87,78 EUR stroškov odgovora na pritožbo8. Priznanih je 382,50 točk, od tega 375 točk za pritožbo in 2% za materialne stroške, kar znaša 7,5 točk. Za skupnih 382,50 točk po vrednosti 0,459 EUR znaša polovični znesek za odvetniško zastopanje tožnice po brezplačni pravni pomoči 87,78 EUR.

1 Ur. l. RS, št. 106/10. 2 Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 4 Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Janez Breznik in ostali; GV založba, Ljubljana 2004, str. 95. 5 Npr. odločba Up-401/01. 6 Ur. l. RS št. 73/2007 in 45/2008. 7 UR. l. RS št. 97/2014. 8 Tožničini pooblaščenki že priznanih v izplačilo z odločbo št. BPP 94/2017 z dne 24. 3. 2017.