Jedro

Res je sicer, da neko posamezno ravnanje v nizu več očitanih ravnanj lahko ni nezakonito (saj posamezno ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja), celota ravnanj pa lahko predstavlja mobing kot ponavljajoče se ali sistematično ravnanje. Vendar to v obravnavani zadevi ni izkazano. Vsa ravnanja rektorja, tudi če jih ocenjujemo skupaj, ne utemeljujejo dokazne ocene o mobingu in nedovoljenem pritisku na tožnika kot takratnega direktorja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do prenehanja obveznosti, v 15-ih dneh in pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške pravdnega postopka v znesku 2.378,62 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik). Pritožbo je vložil po dveh pooblaščencih, in sicer po A. iz B. ter po C. iz D..

3. V pritožbi, ki jo je vložil po odvetniku A., tožnik uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da je nezakonit zaključek sodišča prve stopnje, da ne bo presojalo dogodkov, ki so se zgodili potem, ko je tožnik nastopil funkcijo v.d. direktorja F. kot samostojnega zavoda, ki ni bil več v okviru tožene stranke. Tožnik je bil v delovnem razmerju z Univerzo E. in rektor je bil tisti, kateri mu je bil neposredno nadrejen. To, da sodišče ni presojalo dogodkov po 28. 11. 2015 (pravilno: 28. 11. 2016), je za tožnika presenečenje. V tem delu je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre namreč le za oceno sodišča, ki ni v ničemer obrazložena. V tem delu je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Nadalje se ne strinja z ugotovitvijo, da v primeru potrjevanja potnih nalogov ni šlo za trpinčenje. Sodišče je upoštevalo navedbe tožene stranke, da je bila Univerza E., F. v slabem finančnem položaju in bi zato morala omejiti stroške za poti, kar pa ni dokazano in se je tudi kasneje, po odcepitvi, izkazalo za neresnično. E. F. ni bil v slabem finančnem položaju v smislu insolventnosti. Takšno finančno stanje E. F. je rektor prikazoval izključno s ciljem omejevanja razvoja E. F. in preprečitve odcepitve E. F. od E.. Dejstvo, da rektor ocenjuje, da tožniku ni bilo treba hoditi na sestanek k resorni ministrici, ki je tožnika sama povabila na sestanek, le še potrjuje rektorjev naklep, da bi tožnik izpadel neprofesionalno in se sestanka ne bi udeležil. S tem je tožniku pripravil past, da bi šel za službeno pot brez potnega naloga, kar bi imelo za posledico uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika. Delovanje rektorja je škodilo tožnikovi profesionalnosti in oviralo izvajanje nalog, ki jih je tožnik kot direktor E. F.moral opravljati. Vsak dan je bil v nevarnosti, da bo nezakonito izgubil službo pri toženi stranki in ne bi več mogel voditi postopka odcepitve E. F.. Tega se je rektor dobro zavedal in s takšnimi manevri ustvarjal pritisk na tožnika. Nadalje navaja, da je pri urejanju potnih nalogov tožniku pomagala svetovalka direktorja G.G., ki je morala večkrat telefonirati in pisati urgence prorektorju za znanstveno raziskovalno delo dr. H.H., pa potni nalogi kljub temu niso bili odobreni. Pozive k podpisu potnih nalogov so redno in vztrajno pošiljali tudi drugi strokovni sodelavci E. F. I.I.., J.J. in K.K., vendar žal neuspešno. V tem delu je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni analiziralo izjav prič, katerih zaslišanje je predlagal tožnik. Nadalje pritožba navaja, da je enako tudi glede izrabe dopustov. Do leta 2015 ni bilo težav glede odobravanja dopusta, ki ga je formalno morala za tožnika odobriti kadrovska služba E.. Dogodek iz decembra 2015 pa je nesporno mogoče označiti kot trpinčenje. Dne 21. 12. 2015 je namreč tožnik vložil prošnjo za odobritev dopusta za dva dneva, ko je bil sicer predviden kolektivni dopust za zaposlene na E. F., in sicer 24. 12. 2015 in 31. 12. 2015. Dopust mu sprva ni bil odobren, oziroma je bil odobren šele 4. 1. 2016, zato bi se sodišče moralo vprašati, kakšen je bil namen te odobritve. Tožnik se je bal izrabiti dopust zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj formalno ni imel odobritve. Rektor bi moral poskrbeti, da delo na univerzi v času njegove odsotnosti poteka nemoteno, torej bi moral imeti pooblaščenca. Nesporno je, da je rektor imel pooblaščence, ki so bili vedno v stiku z njim. Gre za tipičen primer neenakopravnega obravnavanja tožnika. Če je tožnik pravočasno zaprosil za odobritev dopusta ali za potrditev potnega naloga, ni mogoče trditi, da ni bil šikaniran, če je bila potrditev izdana po tem, ko je bil dogodek že mimo. Nadalje opozarja, da rektor ni podpisoval dokumentov, ki bi jih moral podpisati, ali pa jih je podpisal v zadnjem trenutku, ali pa sploh ne. Gre za neutemeljeno zavračanje potnih nalogov in potrditve dopustov. Tožnikovo delo bi bilo veliko bolj kakovostno in uspešno, če bi vedel, da bo potni nalog odobren, oziroma da ne bo težav s službeno potjo. Ravnanja direktorja ni mogoče označiti kot slučajnega, temveč za natančno načrtovano in preudarno šikaniranje z namenom ustvarjanja pritiska nad tožnikom. Nadalje opozarja, da je bila na konstitutivni in prvi seji upravnega odbora E. predvidena obravnava finančnega poslovanja E. F., tožnik pa na sejo ni bil vabljen, čeprav bi bilo zelo pomembno, da bi lahko na seji predstavil finančno stanje E. F.. Rektor ga je s tem, ko ga ni vabil na sejo, očrnil pred kolegi na E.. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi prič, ki so povedale, zakaj bi bila navzočnost od tožnika na seji pomembna. Preklic pooblastil vsem dekanom in direktorjem članic E. je rektor izdal 20. 11. 2015, s tem pa je bilo tožniku dejansko onemogočeno izvajanje dela kot direktorja. Nesprejemljivo je, da je pooblastilo ožje le iz razloga, ker je tožnik vodil postopek odcepljanja E. F.. Nadalje opozarja, da je rektor v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ravnal samovoljno. Gre za ravnanja v sklopu odcepljanja E. F. od toženke, pri katerem naj bi šlo za univerzalno pravno nasledstvo. To pa pomeni, da bi vsa delovna razmerja morala ostati nespremenjena. Opozarja, da celotna presoja vseh okoliščin pokaže, da so ravnanja bila usmerjena zoper tožnika in niso bila običajna, temveč izrazito negativna, arbitrarna, namenjena vtoževanju vseh nalog tožnika, posledično pa tudi graje vredna, še zlasti, ker je šlo za dalj časa trajajoče aktivnosti, ki pa so imele različne pojavne oblike. Tožnik je zaradi tega imel psihične težave, pri tem pa še navaja, da je sodišče prve stopnje tudi spregledalo, da je izvedenec psihiatrične stroke prof. dr. L.L. izrecno poudaril, da so bili odnosi usmerjeni v tožnika, ne pa, kot je običajno, v reševanje problemov.

4. V pritožbi, ki jo je tožnik podal po odvetniku mag. B., uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanja tožene stranke niso bila izvajana z namenom škodovanja, žaljenja in poniževanja tožnika, ter da rektor svojih vodstvenih pravic v posameznih dogodkih ni izvajal na način ali z namenom, da bi tožnika izoliral, ponižal, izključil, degradiral ali drugače trpinčil. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bil njun odnos napet že od leta 2015, da je postal nevzdržen po tožnikovi kandidaturi za mesto rektorja tožene stranke, hkrati pa sprejelo zgornji protispisni zaključek, da rektor nad tožnikom ni izvajal mobinga. Tožena stranka je tožniku podala tri nezakonite odpovedi delovnega razmerja v roku treh mesecev, sodišče prve stopnje pa v tem ne prepozna zlonamernosti. Nadalje v zvezi z izdajo potnih nalogov opozarja, da ostali delavci tožene stranke niso bili deležni takšnega neenakopravnega obravnavanja, ter opozarja na izpoved priče, da so potni nalogi praviloma stali pri rektorju, njegovi predhodniki pa so jih podpisali. Potem, ko je v maju 2016 podpisovanje potnih nalogov prevzel prorektor M.M., težav ni bilo. Opozarja, da se rektor ni niti pozanimal, kakšen je namen napovedanih službenih poti in za kakšne službeni poti oziroma kakšen je njihov namen in finančni učinek službenih poti, temveč je povsem arbitrarno zavrnil izpostavljene potne naloge. Že s tem, ko bi poleg arbitrarno zavrnjenih potnih nalogov upoštevalo tudi vse prepozno izdane potne naloge, bi sodišče moralo prepoznati elemente trpinčenja. Glede odobritve dopusta za 24. 12. 2015 in 31. 12. 2015 sodišče prve stopnje brez vsake kritičnosti šteje, da se v dokaznem postopku ni ugotovilo, da je bil rektor s tožnikovo prošnjo dejansko seznanjen. Pritožba opozarja, da je bil s prošnjo zagotovo seznanjen. Skrajno očitno izživljanje pa je izkazano s tem, da je rektor tožniku naknadno odobril dopust, potem ko zaradi neodobritve tožnik pred novim letom dopusta ni izrabil. S tem v zvezi kot dokaz navaja elektronsko sporočilo odvetnice N.N. z dne 28. 12. 2015, ki ga brez svoje krivde ni mogel predložiti v predhodnem postopku, saj zanj ni vedel in ni mogel vedeti. Glede vabljenja na sejo upravnega odbora 23. 7. 2015 opozarja, da bi bila napaka lahko odpravljena tako, da bi se tožnika naknadno na sejo povabilo ustno, ali pa obravnavanje finančnega stanja E. F.preložilo na naslednjo sejo upravnega odbora, na katero bi bil tožnik pravilno vabljen. Očitno je, da tožnik namenoma ni bil vabljen na sejo, sodišče pa je nekritično upoštevalo obrazložitev rektorja, češ da je šlo za tehnično napako. V zvezi s preklicem pooblastila navaja, da je šlo za arbitrarno ravnanje s strani rektorja, da bi bilo tožniku kljub novemu pooblastilu popolnoma onemogočeno izvajanje dela. Tožniku so bila podeljena ožja pooblastila od ostalih, tako ozka, da z danimi pooblastili normalno delovanje ni bilo mogoče. Zakaj je predviden izstop E. F. iz E. upravičen razlog za omejitev pooblastil do te mere, da je bilo tožniku popolnoma onemogočeno izvajanje dela, pa sodišče ne obrazloži. V tem delu je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre le za oceno sodišča, ki ni v ničemer obrazložena. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z utemeljenostjo opozorila pred odpovedjo tožniku. Dejansko stanje je v tem bistvenem delu nepopolno ugotovilo. Upoštevalo je, da sta vsebinsko enaki opozorili prejeli tudi G.G. in K.K. ter zato štelo, da ni šlo za ravnanje, ki bi bilo usmerjeno proti tožniku. Gre za popolnoma zmotno presojo. S tem, ko sta poleg tožnika še dve njemu podrejeni delavki dobili neutemeljeno opozorilo pred odpovedjo, je tožena stranka na tožnika izvajala dodaten pritisk. Glede nezakonitih odpovedi tožniku navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev o odpovedi utemeljilo s tem, da je bil dejanski razlog za spremembo nosilcev in izvajalcev predmetov, ter nevključitev tožnika in ostalih enajstih profesorjev v študijski proces predvidena ustanovitev novega ZRS in zaposlitve tožnika na novem zavodu. Glede izvajanja začasne odredbe navaja, da je tožnik dosegel izdajo začasne odredbe ravno zato, ker je izkazal, da mu zaradi neopravljanja pedagoškega dela nastaja nepopravljiva škoda. Samovoljno in v očitnem nasprotju z naloženim v začasni odredbi, je tožena stranka namerno izvzela delovne naloge tožnika, ki se nanašajo na neposredno pedagoško delo. S tem je popolnoma izvotlila delovno mesto visokošolskega učitelja. Nikoli ni nameravala spoštovati začasne odredbe, glede na to, da kljub prejeti začasni odredbi očitno ni spremenila najav in napovedi izvedb študijskih programov za študijsko leto 2016 in 2017, čemur jo je tožnik pozval takoj po prejemu začasne odredbe dne 21. 10. 2016. Meni, da sodišče veliko naključij oz. spletov okoliščin, ki gredo vedno v škodo tožniku, ni prepoznalo kot trpinčenja, temveč jih je povsem nekritično sprejelo kot primerno ravnanje tožene stranke. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi vendarle moralo prepoznati, da ne gre le z splet okoliščin oziroma naključij, temveč očitno ravnanje v škodo tožnika.

5. Tožena stranka je podala dva odgovora na pritožbo, in sicer je v prvem, ki se nanaša na pritožbo, ki jo je tožnik podal po odvetniku A., prvenstveno predlagala, da sodišče pritožbo zavrže, saj je štela, da iz podatkov, ki so ji bili znani, izhaja, da naj bi bila pritožba vložena prepozno. Glede vsebine pa je v obeh odgovorih na pritožbo prerekala navedbe iz pritožb, predlagala njuno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

8. V zvezi z navedbami v predlogu tožene stranke za zavrženje pritožbe, ki jo je tožnik podal po odvetniku A., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik obe pritožbi, vložil pravočasno, saj je pritožbo, vloženo po odvetniku A., poslal priporočeno po pošti dne 30. 1. 2018, iz dohodne štampiljke sodišča pa izhaja, da je sodišče pritožbo prejelo 1. 2. 2018. Ker pa se šteje, da je bila pritožba vložena 30. 1. 2018, sodba sodišča prve stopnje pa je bila tožnikovemu pooblaščencu odvetniku A. vročena 15. 1. 2018, je pritožba pravočasna. Ker je bila pritožba tudi po odvetniku mag. B. vložena 30. 1. 2018, sta (obe) pritožbi vloženi pravočasno.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba utemeljena z ustreznimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki ter jo je mogoče v celoti preizkusiti. Sodba je obrazložena glede vsakega ravnanja rektorja tožene stranke dr. O.O., ki ga tožnik opredeljuje kot mobing v smislu 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), ki delodajalcu nalaga, da zagotavlja takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev ter da je delodajalec dolžan sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu.

10. Pritožba neutemeljeno očita sodišču, da ni analiziralo izjav prič I.I., J.J. in K.K., ki naj bi poleg tožnika urgirale odobritev potnih nalogov pri rektorju. Očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje, kljub temu, da je tožnik urgiral odobritev potnih nalogov, oziroma so to storile tudi zgoraj navedene delavke in svetovalka direktorja G.G., logično in prepričljivo pojasnilo, da je rektor ocenjeval utemeljenost in upravičenost vsake predlagane službene poti tožnika in njenega finančnega učinka. Ugotovitev, da ni šlo za mobing, temveč za presojo utemeljenosti potnih nalogov, temelji torej na pravilni dokazni oceni, kateri ni mogoče očitati, da bi bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali da je vsebinsko neprepričljiva. ZPP v 8. členu določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je torej sprejelo pravilno dokazno oceno, ki temelji na izpovedi rektorja, na pravilnost in prepričljivost katere navedene izjave ne morejo vplivati. Tožniku je bilo v letu 2015 odobrenih skupaj 65 službenih poti, le tri so bile zavnjene.

11. S tem, ko pritožba sodišču prve stopnje očita, da bi moralo vsa očitanja dejanja rektorja skupaj oceniti kot mobing, saj naj bi šlo za preveč naključij v škodo tožniku, pritožba prav tako neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi bila dokazna ocena sprejeta brez upoštevanja napotka iz 8. člena ZPP. Res je sicer, da neko posamezno ravnanje v nizu več očitanih ravnanj lahko ni nezakonito (saj posamezno ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja), celota ravnanj pa lahko predstavlja mobing kot ponavljajoče se ali sistematično ravnanje (tako sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015 z dne 21. 6. 2016). Vendar pa to v obravnavani zadevi ni izkazano. Vsa ravnanja rektorja, tudi če jih ocenjujemo skupaj, ne utemeljujejo dokazne ocene o mobingu in nedovoljenem pritisku na tožnika kot takratnega direktorja E. F.. Zato tudi v tem delu bistvena kršitev določb postopka ni podana.

12. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da sodba ni obrazložena glede stališča sodišča prve stopnje, da ne bo presojalo dogodkov, ki naj bi se nanašali na čas po odcepitvi E. F. od E. in ustanovitvi novega in samostojnega F.. Tožnik namreč v tem času ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega materialnopravnega stališča, ki ga je ustrezno obrazložilo, da ne gre za pravni položaj iz 6. člena ZDR-1, saj je bil tožnik imenovan za vršilca dolžnosti 28. 11. 2016 ter nato zaposlen pri novem zavodu od 15. 12. 2016 dalje. V okviru mobinga gre za odnos med delavcem in delodajalcem, ki pa v obravnavani zadevi zaradi statusnih sprememb ZRS po tem datumu ni več obstajal. Navedeno izhaja tudi iz delovnopravnega spora zaradi nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku s ponudbo nove, oziroma sodbe in sklepa VDSS opr. št. Pdp 692/2017 z dne 7. 2. 2018. V sodbi je ugotovljeno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z 14. 12. 2016 oziroma da se je z naslednjim dnem zaposlil pri F.. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da je mobing podan, ker je tožena stranka tožniku trikrat odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je potem, ko je zvedela, da je tožnik imenovan za vršilca dolžnosti direktorja novoustanovljenega F. tožniku dne 4. 1. 2017 podala dve odpovedi, in sicer iz krivdnega razloga in izredno odpoved, obe pa dejansko temeljita na ugotovitvi, da je tožnik ravnal nepravilno, ko se je zaposlil pri novem delodajalcu. Zato ti dve odpovedi ne moreta predstavljati mobinga. Tožnik lahko zakonitost obeh odpovedi izpodbija v individualnem delovnem sporu, če meni, da sta nezakoniti, odpovedi pa sami zase ne pomenita mobinga. Glede na obrazloženo ni utemeljena pritožbena navedba, da gre v tem delu za sodbo presenečenja, niti da ni ustrezno obrazložena, saj temelji na pravilni ugotovitvi o ustanovitvi novega zavoda, ter pravilni uporabi določb ZDR-1. 13. V zvezi z očitki, ki se nanašajo na nepodpisovanje potnih nalogov oziroma na domnevno prepozno podpisovanje, ko so bile zaradi tega potrebne urgence s strani tožnika, je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilnega izhodišča, ki ga je predstavil rektor tožene stranke, in sicer, da je šlo za obdobje, ko je E. F. kot član E. že začel s postopki za odcepitev, ter da je bil E. F. v slabem finančnem stanju. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča logično pričakovati, da bo rektor tožene stranke proučil vsak predlagan potni nalog ter ocenil, ali ga bo odobril. Rektorju ni mogoče očitati mobinga oziroma izvajanja pritiska na tožnika, ker podpisovanja potnih nalogov ni štel za avtomatizem v smislu, da bi moral podpisati prav vsak potni nalog, ki bi ga tožnik predlagal oziroma zahteval. Tožnik povsem nekritično spregleda, da mu je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje rektor v letu 2015 odobril 65 potnih nalogov, ter da je zavrnil le tri. V okoliščinah, ko je dejansko že šlo za priprave za izstop E. F. iz okvira tožene stranke ter za težko finančno situacijo E. F., rektor s takšnim ravnanjem ni trpinčil tožnika, tudi če je naloge sicer podpisal, vendar ne takoj. Tožnik zaradi tega neutemeljeno izpostavlja, da naj bi to ravnanje rektorja predstavljalo "past" v smislu, da bi bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, če bi šel na neodobreno službeno pot. 14. Sodišče prve stopnje je tudi po vsebini proučilo razloge, zakaj je prišlo do zavrnitve treh nalogov ter pravilno zaključilo, da odločitev rektorja ni nerazumna ali arbitarna, temveč utemeljena. Pritožbeno sodišče meni, da je rektor utemeljeno zavrnil potni nalog, ki se je nanašal na službeno pot tožnika na Univerzo v P., kjer naj bi bil kot somentor prisoten na zagovoru doktorske disertacije, saj to delo ni v nobeni povezavi z delom, ki ga je opravljal pri toženi stranki. Tudi ostala dva naloga sta bila utemeljeno zavrnjena prav z vidika dejstva, da ni šlo za nujne službene poti s stališča tožene stranke. Tudi neodobritve potnega naloga za sestanek z resorsko ministrico ni mogoče šteti kot ravnanje, zaradi katerega bi tožnik izpadel neprofesionalno.

15. Sodišče prve stopnje je za potrebe tega sodnega postopka v celoti razčistilo dejstvo, da je bil E. F. v slabem finančnem položaju in ves obravnavani čas, na katerega se nanašajo očitki o mobingu, neto dolžnik tožene stranke. Po oceni rektorja je dolg znašal 480.000,00 EUR, po izpovedi prorektorja M.M. pa je na dan 31. 12. 2015 znašal 324.000,00 EUR in na dan 24. 11. 2016 43.000,00 EUR. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija takšno ugotovitev, ter meni, da finančna situacija ni bila tako slaba, ker ni šlo za insolventnost, temveč za vprašanje likvidnosti oziroma pridobitve sredstev po projektih, ki jih je moral E. F. vnaprej zalagati. To za odločitev o pritožbi ni bistveno. Dejansko ne gre za "klasično" gospodarsko družbo, temveč za del univerze, glede katere lahko rektor omeji porabo sredstev, med drugim tudi za plačevanje potnih stroškov zaradi odobritve potnih nalogov, še preden bi prišlo do položaja, ko bi bil E. F. oziroma tožena stranka insolventna v smislu insolvenčne zakonodaje (ZFPPIPP). S tem v zvezi torej tožnik neutemeljeno navaja, da bi lažje delal, če bi dejansko bili nalogi hitro in brez zavlačevanja oziroma preverjanja podpisani, ter da sklicevanje rektorja na finančno stanje ni utemeljeno.

16. V zvezi z (ne)odobritvijo dopusta za 24. 12. 2015 in 31. 12. 2015 je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik vložil prošnjo 21. 12. 2015 in da dejansko rektor v tem času ni bil prisoten pri toženi stranki oziroma da zaradi odsotnosti ni mogel odobriti dopusta. Pritožbene navedbe oziroma špekulacije, da je bil seznanjen s prošnjo, da bi jo lahko podpisal oziroma da bi o tem lahko odločala druga oseba na podlagi pooblastila rektorja, niso utemeljene, oziroma so v celoti neizkazane. Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo na ugotovitvi, ki temelji na izpovedi rektorja, da za prošnjo ni vedel. Ne gre pa spregledati, da je tožnik vložil prošnjo tik pred zaprošenim nastopom dopusta, kar z vidika organizacije delovnega procesa ni običajno. Dopust je bil tožniku odobren kasneje, 4. 1. 2016, vendar pa pritožbeno sodišče tega ne ocenjuje tako kot tožnik, ki v tem vidi podlo dejanje rektorja, ki je predlog odobril potem, ko dopusta ni bilo več mogoče izrabiti. Tudi če bi držale navedbe tožnika, da bi lahko rektor v času svoje odsotnosti pooblastil drugo osebo za odobritve dopustov, pa ni mogoče sklepati, da bi zaradi tega rektor vedel za prošnjo in neutemeljeno čakal na odobritev šele po novem letu.

17. V zvezi z nevabljenjem tožnika na konstitutivno in prvo sejo Upravnega odbora tožene stranke, ki je bila sklicana 23. 7. 2015, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da rektor ni bil zadolžen za pošiljanje vabil, da je prišlo do napake, ko tožnik ni prejel vabila in da so se že pred tem večkrat finančne težave E. F. obravnavale na sejah upravnega odbora, vsaj sedemkrat od leta 2014 dalje, s sodelovanjem prorektorja M.M. in vedno s sodelovanjem tožnika. V tem smislu torej ni šlo za novo situacijo, ki bi jo tožnik predstavil na navedeni seji, zato ravnanja tožene stranke, ki so bila posledica tehnične pomote in za katera se je rektor tožniku tudi opravičil, ni mogoče šteti za mobing. Tožnik v tem smislu neutemeljeno očita, da sodišče ni upoštevalo, da je šlo za njegovo diskriminacijo, ignoriranje, ker mu je bilo kot direktorju E. F. omogočeno, da na komisiji predstavi finančno stanje. Iz dokaznega postopka tudi ne izhaja, da bi bil tožnik zaradi tega "očrnjen" pred kolegi, zato je v tem delu ta pritožbena navedba povsem neizkazana.

18. V zvezi s preklici pooblastila je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v spornem obdobju rektor preklical pooblastila vsem dekanom oziroma direktorjem članic in jim podal nova pooblastila, z drugačnim obsegom oziroma vsebino. Tožnik neutemeljeno izpostavlja, da mu je novo pooblastilo onemogočalo opravljanje funkcije direktorja E. F., ker so se omejitve nanašale na odobritve rektorja predvsem glede finančnega poslovanja E. F.. Bistveno je, da po eni strani ni šlo za posamičen preklic pooblastila, ki bi se nanašal le na tožnika oziroma E. F., po drugi strani pa rektorju ni mogoče očitati samovolje, ko je glede na to, da je šlo za postopek odcepitve E. F., lahko utemeljeno presodil, v kakšnem obsegu bo sam opravljal funkcijo nadrejenega in v kakšnem obsegu bo pooblastila prepustil tožniku ter tako vplival na finančno stanje E. F. ob izstopu iz okrilja tožene stranke. V tem smislu tožnik torej neutemeljeno posega v presojo rektorja ter jo opredeljuje kot mobing, pri čemer tudi ni izkazano, da bi zaradi omejitve pooblastila bilo delovanje E. F. onemogočeno. Rektor je vsem dekanom fakultet oziroma direktorjem članic E. podelil svoja pooblastila, torej ni mogoče tega obravnavati kot mobing.

19. Glede pisnega opozorila pred odpovedjo je rektor pojasnil svoje stališče in sicer, da je štel, da ima tožnik vsa pooblastila, da izvede postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper delavko R.R., tožnik pa teh pooblastil ni izvedel v celoti, saj sam ni podal izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavki. Tudi v tem delu ne gre za mobing, saj odločitev rektorja temelji na drugačni presoji vsebine pooblastil kot je o tem sklepal tožnik, takšni odločitvi rektorja pa ni mogoče očitati, da je arbitrarana ali nelogična. Poleg tega bi bila utemeljenost pisnega opozorila predmet sodne presoje v sodnem sporu, v kolikor bi tožena stranka na podlagi tega pisnega opozorila tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

20. V zvezi z odpovedjo pogodb o zaposlitvi tožniku in enajstim delavcem E. F., ter izvrševanjem začasne odredbe, je sodišče prve stopnje natančno analiziralo situacijo, ugotovilo razloge, ki so privedli do odpovedi ter na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da v navedenem ravnanju rektorja ne gre za mobing. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšno stališče sodišča prve stopnje pravilno. V sodnem sporu pa se je sicer izkazalo, da je bila odpoved tožniku nezakonita, vendar to ne pomeni, da bi šlo za mobing, saj je odločitev o nevključitvi tožnika in nekaterih delavcev E. F. v Napoved izvajanja študijskih programov v šolskem letu 2016/2017 temeljila na sklepih senata E. kot samostojnega organa. Posledično so neutemeljene tudi navedbe, da naj bi šlo za mobing zaradi neizvrševanja izdane začasne odredbe v delu nevključitve v pedagoški proces.

21. Tudi če so bili odnosi med tožnikom in rektorjem napeti, pritožba glede na vse obrazloženo neutemeljeno navaja, da je sodišče na podlagi takšne ugotovitve protispisno zaključilo, da ravnanje rektorja ne predstavlja mobinga. Ker torej niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje 353. člen ZPP).

22. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP, v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP, sam krije svoje stroške pritožbe.

23. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka na podlagi 155. člena ZPP, v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP, sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.