Jedro

Iz prvega odstavka 82. člena ZSDU izhaja, da je za imenovanje delavskega direktorja pristojen nadzorni svet, svet delavcev pa je le upravičen predlagatelj kandidata za delavskega direktorja. Iz smiselne uporabe te določbe izhaja pravilo, da je za odpoklic delavskega direktorja pristojen nadzorni svet, svet delavcev pa je le upravičen predlagatelj odpoklica.

Ni utemeljena smiselna uporaba določb 83. člena ZSDU, po kateri bi delovno sodišče v kolektivnem delovnem sporu lahko odpoklicalo delavskega direktorja. Imenovanje delavskega direktorja s strani sodišča je pogojeno z neuspešno drugo fazo, tj. z neuspelo določitvijo skupnega kandidata oziroma z neuspelim imenovanjem kandidata, katerega je v medsebojnem usklajevanju skupno predlagal odbor, ki se je v ta namen posebej oblikoval iz predstavnikov lastnika in sveta delavcev. V primeru odpoklica delavskega direktorja pa druge faze že po naravi stvari ni mogoče izvesti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Predlagatelj je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka prvi nasprotni udeleženki v znesku 931,00 EUR in drugi nasprotni udeleženki v znesku 373,00 EUR, oboje v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog, da A. A., delavsko direktorico pri prvi nasprotni udeleženki, z dnem pravnomočnosti sodbe odpokliče kot članico uprave. Predlagatelju je naložilo, da nasprotnima udeleženkama povrne odmerjene stroške postopka.

2.Predlagatelj (svet delavcev pri prvi nasprotni udeleženki) se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je vložil predlog pred sodiščem preuranjeno. Sodišče je napačno razlagalo 82. in 83. člen ZSDU. Če se v primeru neimenovanja delavskega direktorja s strani nadzornega sveta lahko zahteva njegovo imenovanje preko sodišča, se tudi v primeru neodpoklica delavskega direktorja s strani nadzornega sveta (smiselno) lahko zahteva odpoklic preko sodišča. Tako uporabo določb narekujeta tudi sistemska in teleološka (namenska) razlaga določb ZSDU. Zakonske določbe o sodnem imenovanju so namenjene preprečitvi nastopa situacije, ko bi se nadzorni svet upiral postavitvi točno določenega delavskega direktorja. Enaka situacija lahko nastopi, če nadzorni svet ne razreši delavskega direktorja, kateremu je svet delavcev izglasoval nezaupnico, ker se je izneveril svojemu poslanstvu. Sodišče je napačno zaključilo, da za delavskega direktorja veljajo enaka pravila odpoklica (ZGD-1) kot za druge člane uprave. Ne obstaja razumen razlog za to, da je imenovan na podlagi enega zakona, odpoklican pa na podlagi drugega. Sodišče bi moralo odločiti o zadevi avtomatično, brez izvedbe vseh dokazov, saj je svet delavcev delavsko direktorico z večino glasov odpoklical, njena funkcija pa brez soglasja sveta delavcev ne more obstajati. Z odločitvijo je kršilo 75. člen URS. Priglaša stroške pritožbe.

3.Nasprotni udeleženki v odgovorih na pritožbo obrazloženo prerekata njene navedbe, predlagata, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglašata stroške odgovorov.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz prvostopenjskih razlogov izhaja, da je nadzorni svet prve nasprotne udeleženke na predlog sveta delavcev imenoval A. A. za članico uprave - delavsko direktorico prve nasprotne udeleženke, z mandatno dobo pet let, od 23. 12. 2021 dalje (prvi odstavek 82. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju - ZSDU). Svet delavcev je 3. 6. 2024 delavski direktorici izglasoval nezaupnico in nadzornemu svetu predlagal, naj jo odpokliče s funkcije. Nadzorni svet je 19. 11. 2024 predlog zavrnil kot neutemeljen, ker je ugotovil, da ni podan zakonski razlog za njen odpoklic oziroma za predčasno prenehanje mandata.

6.Pritožba oporeka prvostopenjski ugotovitvi, da je predlagatelj vložil predlog pred sodiščem preuranjeno, ker v času njegove vložitve nadzorni svet še ni odločil o odpoklicu (odločil je teden dni kasneje). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta prvostopenjska ugotovitev niti ni ključnega pomena, saj zaradi nje sodišče prve stopnje predloga ni zavrglo. O njem je odločilo meritorno.

7.Predlagatelj zahteva, da naj delavsko direktorico odpokliče delovno sodišče z dnem pravnomočnosti sodbe. Sklicuje se na določbo drugega odstavka 82. člena ZSDU, po kateri se za odpoklic delavskega direktorja v upravi družbe smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za njegovo imenovanje. O imenovanju vsebuje ZSDU naslednje določbe. Na predlog sveta delavcev imenuje delavskega direktorja kot člana uprave družbe nadzorni svet (prva faza; prvi odstavek 82. člena ZSDU). Če v skladu s to določbo delavski direktor ni imenovan, mora odbor nadzornega sveta nadzornemu svetu v enem mesecu po njegovem glasovanju predlagati skupnega kandidata; odbor je sestavljen iz enakega števila predstavnikov lastnikov, imenovanih izmed članov nadzornega sveta, in predstavnikov delavcev - članov sveta delavcev, predsednik odbora pa je predstavnik lastnikov; kandidat je imenovan za delavskega direktorja, če dobi večino glasov prisotnih članov nadzornega sveta (druga faza; prvi in drugi odstavek 83. člena ZSDU). Če delavski direktor ni imenovan niti po teh določbah, lahko svet delavcev zahteva, da ga imenuje pristojno sodišče (tretja faza; tretji odstavek 83. člena ZSDU).

8.Sodišče prve stopnje je zavrnitev predloga utemeljilo z naslednjimi razlogi: za sodni odpoklic delavskega direktorja po ZSDU ni zakonske podlage; ureditev o sodnem imenovanju delavskega direktorja je treba razlagati restriktivno in je ni mogoče razširiti na sodni odpoklic; drugi odstavek 82. člena ZSDU se nanaša na smiselno uporabo prvega odstavka istega člena, ne odkazuje pa na uporabo 83. člena ZSDU v smislu, da se določba o sodnem imenovanju delavskega direktorja uporablja tudi za njegov odpoklic. Po pritožbenem zatrjevanju je takšna presoja materialnopravno napačna, pravilno pa je naslednje tolmačenje: če se v primeru neimenovanja delavskega direktorja s strani nadzornega sveta lahko zahteva njegovo imenovanje preko sodišča, se tudi v primeru neodpoklica delavskega direktorja s strani nadzornega sveta (smiselno) lahko zahteva odpoklic preko sodišča. Takšno pritožbeno zavzemanje po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljeno.

9.V zvezi z napotilom v drugem odstavku 82. člena ZSDU je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je mogoče smiselno uporabiti zgolj prvi odstavek tega člena. Iz prvega odstavka 82. člena ZSDU izhaja, da je za imenovanje delavskega direktorja pristojen nadzorni svet, svet delavcev pa je le upravičen predlagatelj kandidata za delavskega direktorja. Iz smiselne uporabe te določbe izhaja pravilo, da je za odpoklic delavskega direktorja pristojen nadzorni svet, svet delavcev pa je le upravičen predlagatelj odpoklica.

10.Pritožbeno sodišče soglaša, da ni utemeljena smiselna uporaba določb 83. člena ZSDU, po kateri bi delovno sodišče v kolektivnem delovnem sporu lahko odpoklicalo delavskega direktorja. Imenovanje delavskega direktorja s strani sodišča je pogojeno z neuspešno drugo fazo, tj. z neuspelo določitvijo skupnega kandidata oziroma z neuspelim imenovanjem kandidata, katerega je v medsebojnem usklajevanju skupno predlagal odbor, ki se je v ta namen posebej oblikoval iz predstavnikov lastnika in sveta delavcev. V primeru odpoklica delavskega direktorja pa druge faze že po naravi stvari ni mogoče izvesti (in je tudi pritožba ne omenja). Predlog za odpoklic delavskega direktorja, ki ga svet delavcev naslovi na nadzorni svet, je namreč nepogojne narave (v tem sporu temelji na nezaupnici, ki jo je izglasoval svet delavcev) in ni predmet usklajevanja med predstavniki lastnika in sveta delavcev. Iz obrazloženega tako izhaja sklepanje, da sodnega imenovanja delavskega direktorja ni mogoče zahtevati že zaradi tega, ker je nadzorni svet zavrnil predlog sveta delavcev po prvem odstavku 82. člena ZSDU, torej tudi sodnega odpoklica delavskega direktorja ni mogoče zahtevati zaradi tega, ker je nadzorni svet zavrnil tovrsten predlog sveta delavcev.

11.Pritožba poudarja, da bi se s sodnim odpoklicem delavskega direktorja preprečila situacija, ko bi se nadzorni svet upiral razrešitvi delavskega direktorja, kateremu je zaradi izneverjenja svojemu poslanstvu svet delavcev izglasoval nezaupnico. V utemeljitev svojih navedb se neuspešno sklicuje na namensko razlago zakonskih določb. Pravilnost prvostopenjske odločitve namreč potrjuje tudi presoja spornega pravnega vprašanja v širšem kontekstu (v povezavi z določbami Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1). Kot je Ustavno sodišče RS obrazložilo v odločbi U-I-186/21 (tč. 24 do 26), "je delavski direktor v dvotirnem sistemu upravljanja (ki velja tudi pri prvi nasprotni udeleženki) član uprave, ki ima enake pravice in obveznosti kot drugi člani uprave in skupaj z njimi vodi posle družbe. Poleg splošnih pravic in obveznosti, ki jih imajo vsi člani uprave v skladu s posebnim zakonom in statutom, je zadolžen tudi za zastopanje in predstavljanje interesov delavcev glede kadrovskih in socialnih vprašanj (84. člen ZSDU), kar pa je le njegova dodatna naloga, ki jo ima v organu vodenja družbe v smislu preverjanja poslovodnih odločitev z vidika varstva interesov zaposlenih oziroma skrbi za preučitev kadrovskih in socialnih vidikov poslovodnih odločitev. Ker pa morajo predstavniki delavcev tako kot drugi člani organa vodenja družbe delati v dobro družbe, jih morajo pri izvrševanju njihovih korporacijskih mandatov voditi interesi družbe, ne pa interesi deležnikov, ki so jih izvolili oziroma imenovali, saj so sicer skupaj z drugimi člani upravljalnega organa solidarno odgovorni za škodo, ki bi družbi nastala zaradi kršitev njihovih nalog. Vodilo članov organa vodenja družbe mora biti torej interes družbe in ne interes posameznih skupin, kot so npr. zaposleni. Člani organa vodenja, s tem pa tudi predstavnik delavcev v njem, ne morejo biti odvisni od navodil kogarkoli (npr. delničarjev, zaposlenih)." Glede na citirana pravna stališča so zmotne pritožbene navedbe, da ima delavski direktor poseben pravni položaj, ker naj bi njegova funkcija izhajala iz delavskega soupravljanja in ne iz korporativnega upravljanja, da ne more ostati na tej funkciji mimo volje sveta delavcev, in da je sicer delavsko soupravljanje preko instituta delavskega direktorja izvotljeno, ker ima družba glede delavskega soupravljanja nasprotne interese (dobiček) kot delavci.

12.Upoštevaje opisan, enakopraven pravni položaj delavskega direktorja s preostalimi člani uprave, je pravilen prvostopenjski zaključek, da za delavskega direktorja veljajo enaka pravila odpoklica kot za druge člane uprave. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bil delavski direktor imenovan drugače kot ostali člani uprave, ter o neobstoju razumnega razloga za to, da je imenovan na podlagi enega zakona, odpoklican pa na podlagi drugega. Tako kot ostale člane uprave (prvi odstavek 268. člena ZGD-1) tudi delavskega direktorja (praviloma) imenuje nadzorni svet (prvi odstavek 82. člena ZSDU) in tudi delavski direktor mora tako kot ostali člani uprave izpolnjevati za to funkcijo predpisane pogoje. Sodno imenovanje člana uprave je tako kot v ZSDU (tretji odstavek 83. člena) tudi v ZGD-1 (256. člen) predvideno zgolj kot izjema. Sodni odpoklic člana uprave v ZGD-1 ni predviden. O odpoklicu člana uprave odloči nadzorni svet (drugi odstavek 268. člena ZGD-1), pri čemer pristojnost za odpoklic delavskega direktorja ni določena drugače.

13.Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo predlogu ugoditi avtomatično, brez izvedbe vseh dokazov, ker je svet delavcev delavsko direktorico z večino glasov odpoklical, njena funkcija pa brez soglasja sveta delavcev ne more obstajati. Kot je poudarjeno tudi v 28. točki citiranega judikata Ustavnega sodišča RS, ni svet delavcev tisti, ki odpokliče delavskega direktorja. Razreši (odpokliče) ga nadzorni svet, v primeru obstoja zakonskega razloga iz drugega odstavka 268. člena ZGD-1. Svet delavcev lahko poda (zgolj) predlog za odpoklic oziroma razrešitev.

14.Glede na vse obrazloženo je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo kršilo 75. člen Ustave RS (URS). Na drugačno presojo spora ne vpliva pritožbeno sklicevanje, da sodelovanje preko delavskega direktorja, ki ga svet delavcev noče, ker ne predstavlja več njihovih interesov, brez možnosti njegovega odpoklica ni tisto sodelovanje, ki ga predvideva zakonodaja. Odpoklic delavskega direktorja je v primeru obstoja zakonskega razloga iz drugega odstavka 268. člena ZGD-1 mogoč. Ni pa mogoč tak poseg v korporacijskopravna razmerja pri prvi nasprotni udeleženki, s katerim bi delovno sodišče na predlog sveta delavcev sodno odpoklicalo delavskega direktorja v kolektivnem delovnem sporu.

15.V potrditev svojih navedb se pritožba neuspešno sklicuje na pravno mnenje dr. Elizabete Zirnstein, katerega je izdelala na zahtevo predlagatelja za potrebe tega spora. V njem zavzeta pravna stališča, ki jih povzema tudi pritožba, po presoji pritožbenega sodišča niso pravilna.

16.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17.Predlagatelj krije sam stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Nasprotnima udeleženkama je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo, pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je prvostopenjsko sodišče spor ovrednotilo s 1.000 točkami. Glede na Odvetniško tarifo (OT) pripada prvi nasprotni udeleženki povračilo 1.250 točk za odgovor na pritožbo (4. točka tar. št. 16 v zvezi s tar. št. 17 OT) in 22,5 točk za materialne stroške, kar glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša 931,00 EUR. Drugi nasprotni udeleženki pripada povračilo priglašenih 500 točk za odgovor na pritožbo in 10 točk za materialne stroške, kar glede na vrednost odvetniške točke in 22 % DDV znaša 373,00 EUR. V primeru zamude s plačilom jima dolguje tudi zakonske zamudne obresti od poteka paricijskega roka do plačila.

-------------------------------

1Sodišče prve stopnje je dopustilo njeno udeležbo v postopku v smislu drugega odstavka 45. člena ZDSS-1. V uvodu izpodbijane sodbe jo je označilo kot drugo nasprotno udeleženko, zato pritožbeno sodišče ohranja to poimenovanje.

2Drago Mežnar v članku Razrešitev in imenovanje delavskega direktorja (Podjetje in delo, št. 1, 1999) opozarja na pomanjkljivost ureditve v ZSDU, izpostavlja, da je uprava dolžna voditi družbo v njeno dobro, in meni, da bi bilo najprimerneje z novelo tega zakona jasno določiti, da delavski direktor pri odločanju v upravi ni in ne more biti delavski predstavnik.

Za sodno imenovanje nadomestnega člana ne zadošča le ogroženost izvrševanja poslovne in (procesne) sposobnosti delniške družbe zaradi manjkajočega člana uprave, temveč mora biti izkazano, da gre za nujen primer (npr. da grozi sicer občutna škoda družbi, delničarjem …). Gl. Janez Vončina, v Sodni postopki v zvezi z imenovanjem in odpoklicem članov uprave in nadzornega sveta delniške družbe (Podjetje in delo, št. 8, 2007).

Nezaupnica, ki jo izreče svet delavcev delavskemu direktorju, ni institut, ki bi bil urejen z zakonom (ZSDU ali drug zakon). Ob izostanku izrecne zakonske določbe (ali statutarne; prim. III Ips 10/2013) nezaupnica, ki jo izglasuje svet delavcev, še ne predstavlja utemeljenega razloga za odpoklic. Tudi Drago Mežnar v citiranem članku navaja, da je izrek nezaupnice in predlog za odpoklic le pobuda nadzornemu svetu, da naj razreši člana uprave, nadzorni svet pa je povsem avtonomen pri (ne)upoštevanju nezaupnice in/ali pobude za odpoklic.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (1993) - ZSDU - člen 82, 82/1, 82/2, 83, 83/1, 83/2, 83/3, 84 Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 256, 268, 268/2 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 45, 45/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.