Jedro

Opis kaznivega dejanja ne vsebuje opisa grdega ravnanja, ki bi bilo realizirano z navedbo konkretne posledice pri oškodovancu, saj se ne navaja, da je zaradi zamaha proti glavi oškodovanca z lesenim kolom oziroma palico dolžine približno 1 m bila kakorkoli prizadeta telesna integriteta oškodovanca. Slednje pa je potrebno, da se dejanje lahko pravno opredeli po drugem odstavku 135. člena KZ-1. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da opis dejanja daje podlago le za presojo, ali je obdolženi storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. V posledici navedenega je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano v njegovi temeljni obliki, to je po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Pri tem je na podlagi pravilne presoje zagovora obdolženca in izvedenih dokazov prišlo do zaključka, da obstaja utemeljen dvom, da je obdolženi storil to kaznivo dejanje.

Izrek

I. Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 41709/2018 z dne 6. 11. 2019 po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega M.R. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter potrebni izdatki obdolženega in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2. Proti tej sodbi se je pritožila višja državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje in odločitev.

3. Na pritožbo je podal odgovor obdolženčev zagovornik odvetnik J.L.. Pritožbo ocenjuje kot neutemeljeno, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz obrazložitve prvostopne sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo obtožbe, ker dejanje, kot je opisano v obtožbi, ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, zaradi česar je obdolženega potrebno oprostiti obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP, presoja v okviru pogojev za obstoj kaznivega dejanja v temeljni obliki, to je po prvem odstavku 135. člena KZ-1, pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje privedla do zaključka, da pomanjkanje dokazov v tem oziru narekuje izrek oprostilne sodbe po 3. točki 358. člena ZKP.

6. Obdolženemu se po spremenjeni obtoži očita, da je z namenom, da bi oškodovanca ustrahoval, temu resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje ali telo s tem, ko je v izreku sodbe citiranega dne in opredeljenega časa ter kraja storitve oškodovanca napadel z lesenim kolom oziroma s palico dolžine 1 m tako, da je zamahnil proti njegovi glavi, v posledici česar je ta bil primoran, da se obrani in je v bran nastavil desno roko. Sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim opisom kaznivega dejanja navaja, da je za način storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, ki bi ga naj storilec izvršil z grdim ravnanjem, kar se očita obdolžencu, značilno, da storilec oškodovancu poleg strahu oziroma občutka ogroženosti, povzroči še fizične bolečine kot so na primer udarci, praske, odrgnine, podplutbe, ki pa ne dosegajo praga lahke telesne poškodbe. Pri tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 40318/2013 in ugotavlja, da obtožni očitek ničesar od navedenega ne omenja in so v njem posledice grdega ravnanja povsem izpuščene. Po opisu je ravnanje obdolženega ostalo zgolj pri zamahu s palico ter ni ustvarilo stika z oškodovančevo telesno integriteto, slednje pa je potrjeno tudi z mnenjem izvedenca medicinske stroke. Ker obtožbeni akt tako ne opisuje posledic, ki bi naj na podlagi grdega ravnanja nastale in ki bi se kazale na oškodovancu, po presoji prvostopnega sodišča niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1. 7. Z navedenim pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Opis kaznivega dejanja ne vsebuje opisa grdega ravnanja, ki bi bilo realizirano z navedbo konkretne posledice pri oškodovancu, saj se ne navaja, da je zaradi zamaha proti glavi oškodovanca z lesenim kolom oziroma palico dolžine približno 1 m bila kakorkoli prizadeta telesna integriteta oškodovanca. Slednje pa je potrebno, da se dejanje lahko pravno opredeli po drugem odstavku 135. člena KZ-1. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da opis dejanja daje podlago le za presojo, ali je obdolženi storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Da opis kaznivega dejanja, potreben za pravno opredelitev po drugem odstavku 135. člena KZ-1 ni popoln, pa smiselno priznava tudi pritožnica, ko v pritožbi navaja, da je pri modifikaciji obtožbe nehote izpadel del stavka iz predhodnega opisa dejanja v obtožnem predlogu, iz katerega izhaja, da je do udarca prišlo in da ga je oškodovanec namesto po glavi udaril v roko, ki jo je nastavil v bran. Zaradi navedenega očitno pritožnica ne podaja pritožbe zaradi kršitve kazenskega zakona, temveč le iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. V posledici navedenega je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano v njegovi temeljni obliki, to je po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Pri tem je na podlagi pravilne presoje zagovora obdolženca in izvedenih dokazov prišlo do zaključka, da obstaja utemeljen dvom, da je obdolženi storil to kaznivo dejanje. Za tak zaključek sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe navaja tehtne in prepričljive razloge, s katerimi utemeljuje oprostilni izrek. Pritožbeno sodišče z razlogi prvostopnega sklepa v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, glede pritožbenih izvajanj višje državne tožilke, s katerimi skuša prepričati, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja, pa ne soglaša. 9. Bistvo pritožbe je v drugačni dokazni oceni zagovora obdolženca in izvedenih dokazov, kot je navedena v obrazložitvi prvostopne sodbe. Po pritožbi je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo zagovoru obdolženca, v katerem je zanikal izvršitev kaznivega dejanja ter verjelo izpovedbam prič, ki so njegov zagovor potrdile, in sicer izpovedbam prič D.R., M.Č. in I.K. Navedene priče so le pavšalno povedale, kaj naj bi one in obdolženi kritičnega dne počeli ter da so bili ves čas vsi skupaj, pri tem pa zlasti različno in nedosledno izpovedovali, kdo in kdaj naj bi opravljal delo z bučnicami. Obdolženi je rekel, da sta bučnice čez dan obračala s sinom, M.Č. je rekla, da je to počel sin, D.R. pa, da je to počel oče, sam pa je šel zraven njega za pričo, če bi se kaj zgodilo, medtem ko je K. trdila, da so bili ves čas do 13.30 ure vsi v hiši in nihče ni odhajal ven. Navedeno po pritožbi vzbuja dvom v njihovo verodostojnost. Pri tem pritožba še izpostavlja dogajanje na hodniku sodišča v času trajanja glavne obravnave, da je mama obdolženca oškodovancu in njegovim pričam očitala, da so lažnivci. Sodišče prve stopnje bi moralo kot verodostojno oceniti izpovedbo oškodovančevega sina M.M., ki je v bistvenih delih izpovedal enako kot oškodovanec in obremenil obdolženca, da je ravnal na način, kot se mu očita z obtožbo. Mnenje izvedenca medicinske stroke, da poškodba oškodovanca - prelom koželjnice, ni mogla nastati ob udarcu s palico, temveč izključno ob padcu na roko, po pritožbi ne more izključiti obstoja dogodka, kot ga je opisal oškodovanec, ki je jasno povedal, da je do udarca s palico po roki prišlo. Pa če tudi prelom koželjnice ni nastal v posledici udarca obdolženca, to po pritožbi ne izključuje občutka bolečine, ki ga je ob udarcu občutil oškodovanec, pri čemer je življenjsko logično, da udarec na že poškodovano mesto lahko povzroči dodatno bolečino ali le-to ojača, do česar pa se izvedenec ni opredelil. Tudi se ni opredelil do predhodne poškodbe desne roke oškodovanca. Slednji je namreč povedal, da je imel „železo“ v predelu rame kot posledico predhodnih kaznivih dejanj obdolženca in pri tem pokazal, da roke ne more dvigniti in obrniti tako, kot povprečen človek. To pa po mnenju pritožnice dopušča možnost, da je oškodovanec opisan udarec prejel po zunanji strani roke, kar pa izvedenec pri svojem mnenju ni upošteval, niti tega ni upoštevalo sodišče prve stopnje. Sicer pa, če z opisanim dogodkom ni nastala posledica v obliki preloma koželjnice, to ne more izključiti dejstva, da je do opisanega dogodka prišlo.

10. Iz obrazložitve napadene sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje zagovor obdolženca in izpovedbe prič D.R., M. Č. ter I.K. ocenilo kot verodostojnejše od izpovedb oškodovanca in prič D.F. ter M.M. iz razloga, ker izpovedbe slednih ni potrjevala medicinska dokumentacija, na katero se je skliceval oškodovanec, kakor tudi njihovih izpovedb ni potrjevalo mnenje izvedenca medicinske stroke dr. M.V., dr. med.. Priče D.R., M.Č. in I.K. so potrdile alibi obdolženca za čas storitve kaznivega dejanja obdolžencu, ko so navajale, da so se skupaj z obdolžencem od 12. do 13.30 ure nahajale v stanovanjski hiši obdolženca, kjer je obdolženec gledal televizijsko oddajo o kmetijstvu, ob tem pa so skupaj tudi obedovali, izvedenec medicinske stroke pa je ovrgel po oškodovancu zatrjevani način nastanka poškodbe, ki bi jo naj z udarcem z lesenim kolom oziroma palico dolžine približno 1 m oškodovancu prizadejal kritičnega dne obdolženec, saj je ugotovil, da bi poškodba na način, kot ga je prikazal oškodovanec, lahko nastala le na zunanji strani desne podlahti, oškodovanec pa je utrpel poškodbo na notranji strani, to je palčni strani desne roke. S stopnjo gotovosti je izvedenec torej izključil mehanizem nastanka poškodbe, kot ga je navajal oškodovanec in dopustil možnost ter veliko verjetnost, da je poškodba nastala ob padcu na roko, torej na način, na katerega se je skliceval obdolženi v svojem zagovoru na glavni obravnavi in za katerega je izvedel šele kasneje in ne takoj po obravnavanem dogodku. Oškodovanec je vpričo izvedenca pokazal na glavni obravnavi, kako bi naj nastavil roko v bran in kako bi naj prejel udarec po roki, pa je izvedenec tudi ob tem prikazu zavrnil možnost nastanka poškodbe, ki je izkazana z medicinsko dokumentacijo. Zato pritožbeno zatrjevanje, da izvedenec ni upošteval in se tudi ni opredelil do pripombe oškodovanca, kako je nastavil roko v bran, ni točno. Pritožbene navedbe, da bi naj obdolženi oškodovanca udaril na že poškodovano roko, pa so povsem nove in nanje pritožnica sklepa na podlagi „življenjsko logičnega zaključka“ ter pri tem neutemeljeno zatrjuje, da se izvedenec do tega ni opredelil. Obtožba namreč tega tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni ponudila v presojo. Pritožbeno sklicevanje na druge kazenske postopke, v katerih je bil obdolženec spoznan za krivega storitev kaznivih dejanj na škodo oškodovanca, nimajo nobene teže, saj sama po sebi ne dokazujejo, da bi naj obdolženi storil tudi tokrat očitano kaznivo dejanje. Glede na to, da po pravilni presoji sodišče prve stopnje tudi izvedeni dokazi ne dajejo podlage za tak zaključek, se pokaže pritožba, podana iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot neutemeljena. Nobenega vpliva na to oceno ne more imeti niti dogajanje na hodniku sodišča, na katerega se sklicuje pritožba, saj gre očitno za nesporazume, ki obstajajo med obdolžencem in oškodovancem ter njunimi sorodniki in ne za dokaz, ki bi dokazoval krivdo obdolženca za obravnavano kaznivo dejanje, kar zadeva sušenja bučnic, glede katerega bi naj obdolženec in priče različno izpovedovali, pa je bilo ugotovljeno, da je obdolženi to počel s sinom nekaj ur pred tem, ko bi naj bilo storjeno obdolžencu očitano kaznivo dejanje. Zato tudi ta pritožbena izvajanja nimajo nobene teže. 11. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba višje državne tožilke, podana zoper prvostopni oprostilni izrek, neutemeljena.

12. Pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

13. Sodba pritožbenega sodišča temelji na določbi 391. člena ZKP.

14. Izrek o stroških kazenskega postopka je posledica neuspele pritožbe višje državne tožilke in temelji na določbah prvega odstavka 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Potrebni izdatki in nagrada obdolženčeva zagovornika obremenjujejo proračun.