Jedro

Pravdni stranki sta se ob sklepanju pogodbe dogovorili o tem, katero sodišče bo pristojno za spore, ki bodo iz te pogodbe nastali. V tem primeru je sporazum o pristojnosti sestavni del te pogodbe (prorogacijska klavzula). V skladu s procesnim pojmovanjem sporazuma o pristojnosti, njegova veljavnost ni odvisna od veljavnosti temeljne pogodbe, tudi če je njen sestavni del.

Izrek

Pritožba se zavrne, sklep in sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodno odločbo (I) izreklo za krajevno pristojno za odločanje v zadevi, (II) plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 397/2006-4 z dne 19.1.2007 popravilo v predzadnji alineji izreka, (III) ugotovilo, da obstoji vtoževana terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 67.214,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (IV) ugotovilo, da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 67.214,77 EUR, (V) plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kranju, I Pg 397/2006-4 z dne 19.1.2007 vzdržalo v veljavi v delu, ki se nanaša na glavnico v znesku 67.214,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za stroške mandatnega postopka v znesku 732,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku za stroške mandatnega postopka v znesku 125,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa plačilni nalog razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, (VI) navedeni plačilni nalog zaradi delnega umika tožbe razveljavilo za znesek 12.515,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter postopek ustavilo in (VII) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter zaradi kršitve 22. člena Ustave. Predlagala je spremembo izpodbijane sodne odločbe, podrejeno njeno razveljavitev. Pritožbene stroške je tožena stranka sicer priglasila, vendar jih ni specificirala.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma kot neutemeljene ocenjuje pritožbene očitke glede krajevne pristojnosti Okrožnega sodišča v Kranju, v zvezi s tem pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede zmotne uporabe materialnega prava. Sporazum strank o krajevni pristojnosti se nanaša na določen spor ali bodoče spore, ki bi morebiti nastali iz določenega pravnega razmerja (tretji odstavek 69. člena ZPP), kar v obravnavanem primeru pomeni omejitev na spore iz pogodbe z dne 29.8.2002. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da se predmetni spor nanaša na račune, izstavljene v času veljavnosti pogodbe, tožena stranka pa ni niti zatrjevala niti dokazovala, da bi razveljavitev pogodbe učinkovala za nazaj. Prenehanje pogodbe torej ne more za nazaj vplivati na s pogodbo dogovorjeno pristojnost, ki se nanaša na spor iz navedenega pravnega razmerja. Pravdni stranki sta se namreč ob sklepanju pogodbe dogovorili o tem, katero sodišče bo pristojno za spore, ki bodo iz te pogodbe nastali. V tem primeru je sporazum o pristojnosti sestavni del te pogodbe (prorogacijska klavzula). V skladu s procesnim pojmovanjem sporazuma o pristojnosti, njegova veljavnost ni odvisna od veljavnosti temeljne pogodbe, tudi če je njen sestavni del (Pravdni postopek s komentarjem, Založba GV, 1. knjiga, str. 298).

6. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, ki merijo na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje priče S. N. ter s tem, ko ni prebralo njene pisne izjave. Podana ni niti zatrjevana napačna uporaba določb 286. člena ZPP, ki jo pritožnik vidi v tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokaznih listin, predloženih z vlogo 18.5.2010, niti napačna uporaba določb 227. člena ZPP.

7. V konkretnem primeru se je tožena stranka sklicevala na listine, ki so pri tožeči stranki (227. člen ZPP). Slednja je zahtevane podatke posredovala skupaj z odgovorom na ugovor 6.3.2007 ter z vlogo 20.9.2007. Tožena stranka je seznam kupcev torej prejela, v postopku na prvi stopnji pa je zgolj posplošeno ugovarjala, da ne gre za seznam kupcev, pač pa za seznam potencialnih udeležencev seminarja. Upoštevajoč njene navedbe na prvem naroku na glavno obravnavo in sicer, da ima neuradne informacije o prodaji proizvodov mimo in brez njene vednosti ter še, da je direktor tožene stranke v kontaktu s poslovnimi partnerji z območja bivše Jugoslavije izvedel, da ti proizvode kupujejo direktno od tožeče stranke, višje sodišče zaključuje, da pritožnik z ničemer ni izkazal nepopolnosti ali neustreznosti s strani tožeče stranke prejetih listin. Zgolj na podlagi posplošenega ugovora, da ne gre za seznam kupcev, tega ni mogoče zaključiti. Višje sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bili toženi stranki posredovani podatki o kupcih, teh podatkov pa pritožnik z ničemer ni izpodbil, čeprav je očitno razpolagal s potrebnimi informacijami (kar izhaja iz njegovih navedb v postopku na prvi stopnji in dejstva, da je potrebne podatke in listine sodišču predložil, vendar šele 18.5.2010). Višje sodišče zato ne sledi pritožbenim očitkom o zatrjevanih bistvenih kršitvah določb ZPP.

8. Glede pravočasnosti predlaganih dokazov (prim. 286. člen ZPP) višje sodišče soglaša z zaključki izpodbijane sodbe in sicer, da tožena stranka ni izkazala, da podatkov in listin, ki jih je predložila 18.5.2010, ni mogla pridobiti že prej. Če je tožena stranka potrebne podatke, ki jih je posredovala sodišču z navedeno vlogo lahko pridobila v letu 2010, potem ni jasno, zakaj jih ni mogla pridobiti že v letu 2007. Listine in podatke, v tem postopku predložene s strani tožeče stranke, je tožena stranka prejela že pred prvim narokom za glavno obravnavo, vendar jim je ugovarjala zgolj s posplošenim očitkom o njihovi nepopolnosti in pravilnosti. Na prvem naroku je po lastnih izjavah že razpolagala z ustreznimi informacijami, saj je bil zakoniti zastopnik tožene stranke v stikih s poslovnimi partnerji z območja bivše Jugoslavije. Navedeno pomeni, da bi dokazne listine, predložene sodišču šele 18.5.2010, lahko pridobila že prej. Višje sodišče zato kot pravilen potrjuje zaključek izpodbijane sodbe, da iz pojasnil tožene stranke ni mogoče zaključiti, da ob dolžni skrbnosti pri zbiranju procesnega gradiva, dokazov ni mogla predložiti pravočasno.

9. V zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje priče S. N. je tožena stranka v postopku na prvi stopnji navedla, da je navedena priča v času vložitve tožbe sodelovala s tožečo stranko in ni bila več zaposlena pri toženi stranki, zaradi česar je ni predlagala za pričo; tak dokazni predlog je (prepozno) podala šele po tem, ko ga je tožeča stranka umaknila. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da se tožena stranka ni mogla in niti smela zanašati na dokazni predlog tožeče stranke, zato v celoti sledi razlogom izpodbijane sodbe: dokazni predlog tožeče stranke ni vključeval dokaznega predloga tožene stranke, vsaka stranka pa nosi svoje trditveno in dokazno breme (286. člen ZPP). Ne drži niti pritožbena navedba, da na pravočasnost dokaznega predloga vpliva njegova popolnost z navedbo točnega naslova priče (nenazadnje je tožena stranka naslov predlagane priče sodišču sama sporočila 11.6.2010).

10. Konkretne okoliščine zbiranja pravdnega gradiva na strani tožeče in tožene stranke se v znatni meri razlikujejo. Tožeča stranka je tista, ki zasnuje pravdni spor in sicer s postavitvijo zahtevka, za katerega utemeljenost mora navesti ustrezno dejansko podlago. Glede na to, katera dejstva so sporna, mora za dokazovanje te dejanske podlage ponuditi tudi ustrezne dokaze. Tožena stranka je v drugačnem, obrambnem položaju. Pred tožbenim zahtevkom se lahko brani tako, da trditveni podlagi tožnika nasprotuje, to je, da prereka obstoj v tožbi zatrjevanih dejstev in ponuja nasprotne dokaze. Trditveno breme pomeni, da mora vsaka stranka navesti tista pravotvorna dejstva, ki so odločilna za nastanek ali prenehanje njene pravice. Stranka, ki tako ne ravna, trpi škodne posledice take opustitve.

11. Cilj, to je pospešitev in koncentracijo postopka, je mogoče doseči le ob ustrezni aktivnosti in odgovornosti strank v postopku. Zato je nujno, da zakonska ureditev strankam nalaga obveznost, da s skrbnim in z odgovornim ravnanjem v postopku prispevajo h koncentraciji in pospešitvi postopka. Določena mera aktivnosti sodišča (npr. materialno procesno vodstvo) pripomore tako k vsebinski kvaliteti sodnega varstva kot tudi k pospešitvi in racionalizaciji postopka, vendar je te pozitivne učinke mogoče doseči le ob hkratni ustrezni aktivnosti strank (s pravočasnim in z določnim navajanjem dejstev in dokazov, t.i. substanciranjem dokaznih predlogov ipd.) ter s skrbno pripravo zadeve. Spodbuda strankam, naj bodo aktivne, ne more biti postavljena le kot „prošnja“, saj bi sicer ostala brez učinka, temveč kot zahteva z jasnimi sankcijami. Zakonska ureditev mora biti zasnovana tako, da od strank (učinkovito – pod grožnjo sankcij) zahteva, da se same skrbno in v ustreznem času pripravijo na pravdo, kar bistveno pripomore tudi k večji vsebinski kvaliteti sodnega varstva. Za dosego zasledovanega cilja je torej nujno, da ZPP možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov časovno omejuje. Ker se s tem lahko doseže zasledovani cilj, je omejitev pravice iz 22. člena Ustave tudi primerno sredstvo. Ureditev prekluzij glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov po 286. členu ZPP pomeni poseg v pravico do izjavljanja, varovano v 22. členu Ustave, vendar gre po oceni Ustavnega sodišča za ustavno dopusten poseg, saj se z njim zasleduje ustavno dopusten cilj (tj. pospešitev in koncentracija postopka; prim. Up-2443/08).

12. V konkretnem primeru ni podana zatrjevana kršitev Ustave niti s tem, ko sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Slednje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, zakaj posameznim dokaznim predlogom ni ugodilo. Sodišče ima pravico in dolžnost, da najprej izvrši izbor dejstev, ki se bodo dokazovala, in dokazov, s katerimi se bodo ta dejstva dokazovala (načelo proste presoje dokazov v širšem smislu). Po oceni višjega sodišča je v izpodbijani sodbi odločeno v skladu z gornjim načelom, ki omogoča tudi realizacijo racionalnosti in ekonomičnosti postopka. Zahteva po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave in se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe prav vseh dokazov, ki jih predlaga. O obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka.

13. Višje sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na dokazne predloge tožene stranke in sicer, da se opravijo poizvedbe pri Carinski upravi RS, vpogleda v poslovno dokumentacijo tožeče stranke, predložijo vsi izdani računi in podatki o prodanih proizvodih za obdobje od leta 2000 do 17.2.2005 ter angažira izvedenca finančne stroke, ki naj pregleda celotno dokumentacijo tožeče stranke. Naše civilno procesno pravo ne pozna informativnih dokazov (prim. prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). To pomeni, da dokazi služijo dokazovanju trditev, na katera stranke opirajo svoje zahtevke ali ugovore (prvi odstavek 7. člena ZPP), ne morejo pa dokazi nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage. Enako velja za vse vrste dokazov. Tožeča stranka je pojasnila, kako je potekalo medsebojno poslovanje pravdnih strank ter navajala, da tožena stranka nikoli ni ugovarjala obsegu poslovanja, strankam ali plačevanju provizije. Višje sodišče pritrjuje ugotovitvi izpodbijane sodbe, da tožena stranka konkretiziranih relevantnih ugovorov ni podala, njene navedbe glede neobračunavanja ter nepriznavanja provizij pa so – kljub dodatni opredelitvi v vlogi 18.5.2010 - ostale na ravni splošnih navedb.

14. Ne drži niti pritožbeni očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnik v ničemer ne izpodbija zaključkov izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na vtoževane račune (razen za odločitev nebistvene ugotovitve sodišča, da je na podlagi pričevanj ugotovilo ustni dogovor glede področja, ki ga je po pogodbi pokrivala tožena stranka). Višje sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Razlogi sodbe so izčrpni, jasni in skladni in se višje sodišče v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

15. Ker konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, niso pa podani niti razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).