Jedro

Pogodbena podlaga za odklop električne energije (vloga lastnika stanovanja toženi stranki za odklop elektrike v stanovanju, kjer biva tožnica kot najemnica) ne izključuje protipravnosti motenja posesti, zato tožena stranka s tako postavljenim ugovorom ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, v IV. točki izreka pa tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo restitucijski del tožbenega zahtevka (I. točka izreka), v preostalem pa ga je zavrnilo (II. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe (III. točka izreka) ter tožnici naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja ni bil podan prepozno, saj je bil vključen v predlog za izdajo začasne odredbe, o katerem sodišče do prvega naroka za glavno obravnavo ni odločilo. Tožnica je v tem predlogu podala celoten dajatveni zahtevek, zato obrazložitev sodišča prve stopnje o nepotrebnosti ugotovitvenega zahtevka ne vzdrži resne presoje. Vsi trije zahtevki so bili postavljeni pravočasno, zahteva sodišča pa je nerazumna, saj bi šlo v tem primeru za podvajanje zahtevkov. Če bi sodišče pravočasno odločilo o začasni odredbi, bi bila restitucija v tožbenem zahtevku nepotrebna. Ocena sodišča prve stopnje o teku prekluzivnih rokov je izjemno stroga. Tožnica ni spremenila tožbe, saj ni zahtevala drugačnega ali večjega varstva, sploh pa tožena stranka spremembi ni nasprotovala. V primerih odklopa električne energije ima moteni večji interes za takojšnjo vzpostavitev prejšnjega stanja, a je sodišče odločalo sočasno, pri čemer zavrnitve predloga za izdajo začasno odredbo niti ni obrazložilo. Izpodbija zaključek, da kljub nespornemu dejanskemu stanju ni šlo za samovoljno in protipravno motenje posesti. Šlo je za odklop po pogodbi, ki ne temelji na zakonu, zato je sklicevanje na tretji odstavek 33. člena SPZ nepravilno. V nadaljevanju pritožbe na široko graja materialnopravne razloge izpodbijanega sklepa ter predlaga ustrezno spremembo izpodbijane odločitve.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila ter navaja, da se pridružuje pravnemu razlogovanju sodišča prve stopnje, predvsem v delu, v katerem sodišče meni, da zatrjevani odklop ne predstavlja motilnega dejanja, kar v nadaljevanju obširneje pojasni. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Odločitev o zavrženju restitucijskega dela tožbenega zahtevka, ki ga je tožnica postavila na prvem naroku za glavno obravnavo, je pravilna. Ni se mogoče strinjati s pritožbenim stališčem, da je bil tako oblikovan že prvotni zahtevek, češ da je bil postavljen skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe. Procesno gledano je tožbeni zahtevek eno, predlog za izdajo začasne odredbe pa drugo, zato naknadna vključitev restitucijskega dela tožbenega zahtevka v tožbeni ténor ni nič drugega kot sprememba tožbe. Ta je v motenjski pravdi vezana (tako kot vložitev tožbe sama) na pravočasnost – tožba ali njena sprememba morata biti vloženi znotraj prekluzivnega roka. Ob tem je nepomembno, ali se tožena stranka s spremembo strinja ali ne, saj sodišče po uradni dolžnosti pazi in preverja, ali je ta zakonsko predvideni pogoj izpolnjen ali ne. Ker tožba ni bila spremenjena v roku (nasprotnega pritožnica niti ne trdi), je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu (I. točka izreka) pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek (ki obsega ugotovitveni in prepovedni del) zavrnilo iz procesnega in materialnopravnega razloga. Obe stališči, ki ju je ob tem zavzelo, sta napačni.

7. Protipravnost motenja/odvzema posesti je izključena samo, če motenje ali odvzem temeljita na zakonu (tretji odstavek 33. člena SPZ), kar pomeni, da mora biti takó eksplicitno navedeno v zakonu ali kadar je dejanje/ravnanje opravljeno na podlagi podzakonskega predpisa, pod pogojem, da je ta sprejet na zakonski podlagi oziroma zakon nanj prenaša pooblastilo za (podrobnejšo) ureditev pravnih razmerij(1). Sodišče prve stopnje se je obširno (a povsem nepotrebno) ukvarjalo z vprašanjem, ali je odklop električne energije, ki ga je lastnica stanovanja naročila toženi stranki, v skladu z EZ-1 in splošnimi pogoji. Pritožnica pravilno opozarja, da gre v tem primeru za pogodbeni odnos med lastnico stanovanja in toženo stranko, ki, četudi ima podlago v zakonu, ne more izključiti protipravnost motenja posesti. Bistvo motenjske pravde je ravno v tem, da se sodišče ne ukvarja s pravico do posesti, ampak le vzpostavi/ohrani posestno stanje, dokler se v drugem, petitornem postopku ne odloči o pravici do posesti. Tožena stranka je bila neposredni motilec, v njenih ugovornih navedbah pa ni najti trditve, da bi elektriko odklopila zato, ker bi izvrševala nalog lastnice, ki je pridobila t. i. ugovor petitorium absorbet possessorium, enega izmed redkih lastninskopravnih ugovorov, s katerimi se mora sodišče ukvarjati tudi v motenjski pravdi(2). Gola pogodbena podlaga za odklop (vloga lastnika stanovanja) pa protipravnosti motenja posesti ne izključuje, zato je vsebinski razlog za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka zgrešen.

8. Teoretična izhodišča glede (ne)potrebnosti ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka v motenjskih pravdah, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v 16. točki obrazložitve svojega sklepa, so pravilna. Nepravilno pa je sodišče prve stopnje ravnalo, ko je tožnici odreklo pravni interes, češ da je postavila samo ugotovitveni in prepovedni zahtevek, ne pa tudi restitucijskega. Ni dvoma, in to zapiše že sodišče prve stopnje, da je tudi prepovedni del motenjskega tožbenega zahtevka dajatveni zahtevek in tega je tožnica postavila in z njim podkrepila ugotovitveni del tožbenega zahtevka, zato je ta v skladu s sodno prakso dopusten. Zgolj zato, ker restitucijskega del tožbenega zahtevka v tožbenem ténorju tožnica ni postavila, ji pravnega interesa za motenjsko pravdo ni mogoče odreči. Drži sicer, da tožnica ob odsotnosti restitucijskega dela tožbenega zahtevka tožene stranke k vzpostavitvi prejšnjega stanja ne bo mogla sodno prisiliti, ni pa nobene ovire, da tožena stranka tega ne bi storila prostovoljno. Sploh pa je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe, s katero bi bilo, če bi bilo predlogu ugodeno, prejšnje stanje vzpostavljeno, potem pa tožnica z vztrajanjem pri „ponovni“ restituciji v okviru tožbenega zahtevka ne bi mogla uspeti(3). Pravni interes, kot ga opisuje sodišče prve stopnje(4), je tožnica izgubila zaradi ravnanja sodišča, ki je o predlogu za začasno odredbo odločilo (šele) skupaj odločitvijo o glavni stvari, to pa ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka.

9. Iz dejstev, ki so (bila) med strankama nesporna in jih je sodišče prve stopnje povzelo v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, izhajajo vsa pravno odločila dejstva, na podlagi katerih je moč tožbenemu zahtevku ugoditi. Ker je bilo ravnanje tožene stranke protipravno (7. točka te obrazložitve) in ker ima tožnica pravni interes tudi za postavljeni tožbeni zahtevek (8. točka te obrazložitve), je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in je izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku, ki obsega ugotovitveni in prepovedni del, ugodilo (3. točka 365. člena ZPP).

10. Ne drži, da je odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe ni obrazložena. Sodišče prve stopnje je svoje razloge za zavrnitev navedlo v 30. točki obrazložitve, zato nista podani očitani kršitvi iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ocenjuje, upoštevaje stališče, da gre pri motenjskih pravdah za ohranitev posestnega stanja, nastalega pred zatrjevanim motenjem, ter da podvajanje restitucijskega zahtevka v predlogu za začasno odredbo in tožbenem ténorju ni smiselno, ni izključeno, da bi bil podani predlog za začasno odredbo uspešen. Vendar je v obravnavani zadevi tožnica je veljavnost začasne odredbe predlagala (le) do pravnomočnosti zadeve o glavni stvari. Ker je z odločitvijo pritožbenega sodišča odločitev o glavni stvari postala pravnomočna, bi (ponovno) odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe izgubilo vsak smisel, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep tudi v tem delu (III. točka izreka) potrdilo (druga točka 365. člena ZPP).

11. Tožnica je tako v postopku pred sodišče prve stopnje kot v pritožbenem postopku delno uspela, zato je pritožbeno sodišče, upoštevaje drugi odstavek 165. člena ZPP, sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.