Jedro

Sodna odločba, proti kateri je dovoljeno pravno sredstvo je pravilno vročena le, če je vročena pooblaščencu stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za odlog izvršbe zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da je dolžnik sicer izkazal, da je zoper izvršilni naslov vložil izredno pravno sredstvo, razen tega pa ni navedel nobenega pravnorelevantnega razloga za odlog izvršbe.

Zoper ta sklep se pritožuje dolžnik po svojem pooblaščencu in predlaga njegovo spremembo tako, da se dolžnikovemu predlogu za odlog izvršbe ugodi, podrejeno pa, da se napadeni sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s 137. čl. ZPP sklep vročilo direktno dolžniku, kljub temu, da ga zastopa pooblaščenec – odvetnik. To pa pomeni, da dolžniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sicer pa se tudi ne strinja s stališčem sodišča, da ni izkazal za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo utrpel nenadomestljivo škodo. V pritožbi je navedel, da predmet izvršbe ni izročitev in odstranitev objekta, ki je last dolžnika in ki na predmetnem zemljišču stoji. Izročitev pomeni, da je dolžniku uporaba objekta onemogočena in mu posledično nastaja nenadomestljiva škoda. Upnik zemljišča brez odstranitve dolžnikovega objekta ne more uporabljati, kar pomeni, da bo objekt porušil, s tem pa dolžniku povzročil veliko škodo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ima sicer prav, ko ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je izpodbijani sklep vročilo direktno dolžniku, ravnalo v nasprotju z določbo 137. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj se glede na navedeno zakonsko določbo pisanja vročajo zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu, kadar ga ima stranka. To pomeni, da je sodna odločba, proti kateri je dovoljeno pravno sredstvo, pravilno vročena le, če je vročena pooblaščencu stranke. Vendar pa po ugotovitvah pritožbenega sodišča zaradi te kršitve niso nastale posledice, ki jih zatrjuje pritožba. Že trditev, da dolžniku ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem, je nelogična, saj se je po svojem pooblaščencu zoper ta sklep pravočasno pritožil. V pritožbi pa uveljavlja tudi vsebinske razloge, s katerimi napada izpodbijani sklep. Iz povedanega izhaja, da mu je možnost obravnavanja pred sodiščem, ne glede na ugotovljeno kršitev, dejansko omogočena. Pritožba pa nima prav, ko napada zaključke izpodbijanega sklepa, da dolžnik v obravnavanem primeru ni izkazal predpostavk, ki morajo biti podane za odlog izvršbe glede na določila 1. odst. 71. čl. ZIZ. Ob dejstvu, da je že okoliščino, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo zatrjeval pritožnik v svojem predlogu zgolj pavšalno, pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča drži stališče sodišča stopnje, da sploh ni navajal, še manj pa izkazoval, da bi bila ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo dolžnika zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2.tč.365.čl. ZPP v zvezi s 15.čl. ZIZ).