Jedro

Glede na datum vložitve vloge za dodelitev BPP (9. 10. 2012) in datum poteka roka za vložitev izrednega pravnega sredstva (29. 10. 2012), je imela tožena stranka na razpolago dovolj dolgo časovno razdobje, v katerem bi lahko pridobila podatke, ki se nanašajo na izpolnitev finančno materialnega pogoja (subjektivni kriterij), ki ga določa ZBPP za dodelitev redne BPP in dovolj časa, da presodi izpolnjevanje objektivnega pogoja za vložitev izrednega pravnega sredstva in po pridobitvi teh podatkov odloči, ali je prosilčeva prošnja utemeljena.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP, št. Bpp 1828/2012 z dne 10. 10. 2012 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, Bpp 182872012 z dne 10. 10. 2012, odločila, da se prošnji za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) A.A. ugodi in se mu odobri nujna BPP, zaradi postopka revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 373/2012, v obliki sestave in vložitve predloga za dopustitev revizije in sestave in vložitve revizije od 8. 10. 2012 dalje. Odločila je, da se za izvajanje BPP določi odvetnik B.B. Odločitev je utemeljila s podatkom, da je prosilec vložil prošnjo za dodelitev BPP dne 8. 10. 2012 ter ji priložil obvestilo o nakazilu pokojnine in potrdilo o opravljenih bančnih storitvah. Tožena stranka si je po uradni dolžnosti pridobila sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 373/2012 z dne 20. 9. 2012. Ker prošnja prosilca ni vsebovala vseh za odločanje potrebnih podatkov, kot jih določa določba 32. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in ker prosilcu teče rok za vložitev predloga za dopustitev revizije, je tožena stranka na podlagi določbe 36. člena ZBPP odločila, da se prosilcu odobri nujna BPP. Pojasnila je, da na podlagi predloženih listin ni bilo mogoče ugotoviti ali prosilec izpolnjuje subjektivni pogoj za dodelitev BPP, ker v trenutku odločanja o prošnji še ni razpolagal z vsemi podatki o finančnem in premoženjskem stanju in jih mora pridobiti iz uradnih evidenc. Prav tako tožena stranka ni mogla presoditi objektivnega pogoja za dodelitev BPP, ker se prosilec v zvezi z zadevo ni izjavil. Ker prosilcu teče 30 dnevni rok za vložitev predloga za dopustitev revizije, ga z dopisom ni bilo mogoče pozvati k dopolnitvi prošnje za dodelitev BPP. Za prosilca je bistveno, da v roku 30 dni vloži predlog za dopustitev revizije, zato je bilo treba postopati v skladu z določilom 36. člena ZBPP in prosilcu odobriti BPP samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam.

Tožeča stranka vlaga tožbo, ker po njenem mnenju odločitev ni pravilna in ne zasleduje namena ZBPP. Sporno je vprašanje obstoja objektivnih pogojev iz določbe 24. člena zakona, ki morajo biti podani, tudi če gre za nujno BPP. Izpodbijana odločba v tem delu nima razlogov, navaja le, da tožena stranka tega pogoja ni mogla presoditi zaradi odsotnosti izjave prosilca. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke abstraktna in je ni mogoče preizkusiti. Namen nujne BPP namreč ni v brezpogojni odobritvi take pomoči prosilcu, brez vseh omejitev, tudi v zadevah nujne BPP je treba oceniti in obrazložiti v čem je verjetnost izgleda za uspeh in razumnost, recimo sprožiti nadaljnji postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. Tožena stranka ni pojasnila, kateri so razlogi, ki izkazujejo verjetnost izgleda za dopustitev revizije oziroma razumnost vlaganja tega izrednega pravnega sredstva. Po mnenju tožeče stranke v konkretni pravdni zadevi razumnost vlaganja predloga za dopustitev revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Celju I Cp 373/2012 z dne 20. 9. 2012 in verjetnost za njen uspeh ni podana. V primeru dopustitve revizije morata biti namreč kumulativno izpolnjena dva pogoja, ki ju ugotavlja Vrhovno sodišče Republike Slovenije in sta nujni sestavni del njegove odločbe, zato se v konkretni zadevi, ko prosilec ni zatrjeval ne pomembnosti in niti spornosti pravnega vprašanja, postavlja vprašanje pravilnosti odločitve tožene stranke. Tudi sicer je v zadevi vprašljivo, ali gre v tej zadevi za takšno stopnjo nujnosti, da prosilec v roku 30 dni od vročitve sodbe druge stopnje, v svoji prošnji sodišču iz opravičljivih razlogov ni uspel obrazložiti razlogov za dopustitev revizije. K hitremu postopanju v primeru dodelitve BPP je namreč zavezan tudi prosilec in ne samo organ, ki o dodelitvi BPP odloča. Iz navedenega razloga tožeča stranka sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zavrnitev zahtevka kot neutemeljenega.

Odgovor na tožbo je poslal tudi A.A., stranka z interesom v tem upravnem sporu, in se v celoti skliceval na določbo 24. člena ZBPP. Pojasnil je, da je zadeva zanj in za njegovo družino pomembna iz osebnih in socialno ekonomskih razlogov, ker spor traja že več let. Prepričan je v uspeh in utemeljenost revizije in če temu ne bi bilo tako, ne bi vztrajal pri njeni vložitvi, oziroma mu tega odvetnik ne bi svetoval. Kolikor BPP ne bi bila odobrena, bi izgubil vsako možnost doseči pravico, za katero se bori že več let. Zaradi svoje pravne neukosti mora revizijo vložiti po pooblaščencu odvetniku. Je slabega finančnega položaja, invalidsko upokojen z minimalno pokojnino, kar velja tudi za ženo, zato je zaprosil za nujno BPP po takratnem pooblaščencu C.C. Če vloga ni bila popolna, bi ga moralo sodišče pozvati na dopolnitev, česar ni storilo.

Tožena stranka je sodišču poslala spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

Tožba je utemeljena.

Prvi odstavek 36. člena ZBPP določa, da se nujna BPP dodeli, če bi zaradi odločanja o prošnji za BPP ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje, prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje ali bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. Po pregledu listin priloženega spisa sodišče ugotavlja, da je prosilec (sam) za dodelitev BPP zaprosil 9. 10. 2012 in v rubriki III. Podatki o zadevi, navedel, da zaproša za BPP v pravni zadevi „I P 72/2010-Okrajno sodišče v Celju“, kot navedbo želene vrste, oblike in obsega BPP pa je navedel, da želi „vložiti izredno pravno sredstvo-rok 29. 10.“ Sodišče ugotavlja, da določba prvega odstavka 36. člena ZBPP omogoča takojšnjo odobritev BPP za dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam, če tega dejanja ne bi opravil, torej se izogne zamudi roka za kakšno dejanje, kar bi imelo za posledico izgubo pravice opraviti to dejanje. V obravnavani zadevi ta okoliščina ni izkazana, ker je ni izkazal niti prosilec v prošnji, niti je ni v obrazložitvi svoje odločitve utemeljila tožena stranka. Tako o zadevi v zvezi s katero želi prosilec vložiti izredno pravno sredstvo, tožena stranka ne navaja nobenih za odločitev relevantnih podatkov, razen podatka, da je po uradni dolžnosti pridobila sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 373/2012 z dne 20. 9. 2012. Ni pojasnila, in tega ni storil niti prosilec v svoji vlogi, kdaj je stranka prejela sodbo Višjega sodišča, niti se ni opredelila do prosilčeve navedbe v vlogi, da je rok za vložitev izrednega pravnega sredstva 29. 10. 2012. Na podlagi listin priloženega spisa pa sodišče ugotavlja tudi, da je bila vloga prosilca vložena 9. 10. 2012, izpodbijana odločba pa je bila izdana 10. 10. 2012 ter stranki vročena 11. 10. 2012. Glede na datum vložitve vloge za dodelitev BPP in datum poteka roka za vložitev izrednega pravnega sredstva, navedenega v vlogi z dne 29. 10. 2012, je po presoji sodišča imela tožena stranka na razpolago dovolj dolgo časovno razdobje, v katerem bi lahko pridobila podatke, ki se nanašajo na izpolnitev finančno materialnega pogoja (subjektivni kriterij), ki ga določa ZBPP za dodelitev redne BPP in dovolj časa, da presodi izpolnjevanje objektivnega pogoja za vložitev izrednega pravnega sredstva in po pridobitvi teh podatkov odloči, ali je prosilčeva prošnja utemeljena (vsaj v delu, ki se nanaša na določbo 24 člena ZBPP).

Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče, upoštevaje posebnost ureditve v primeru dodelitve nujne BPP, presodilo, da je tožena stranka odločitev sprejela v nasprotju z načelom materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in posledično v nasprotju z namenom ZBPP, in v nasprotju z določbo 214. člena ZUP, ki zahteva obrazložitev odločbe tako v dejanskem, kot pravnem pogledu, zato je sodišče tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo v skladu z določbo tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.