Jedro

Veljavno je pogodbeno določilo v posojilni pogodbi, da je predčasna vrnitev mogoča le na podlagi pisnega soglasja pogodbenih strank.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani opr. št. IX Ig 1598/92 z dne 30.9.1992 v 1. točki izreka za glavnico 920.405,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 23.9.1992 dalje do plačila in 3. točki izreka za stroške v znesku 22.650,00 SIT z obrestmi od istega dne. V presežku je navedeni sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Prisojeni znesek predstavlja pogodbene obresti po posojilni pogodbi z dne 26.9.1991 od posojenega zneska 600.000,00 SIT za čas od 26.9.1991 do 9.10.1991. Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi prve in druge stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče štelo kot odločilno, da ni bilo dano pisno soglasje za predčasno vrnitev posojila; ta okoliščina pa ni bila bistvena za predstavnika tožeče stranke M. P. V temi vidi nasprotje med ugotovitvami sodišča in podatki spisa. Tožeča stranka je nakazilo z dne 9.10.1991 sprejela, čeprav tudi v tem primeru ni bilo pisnega soglasja. Tožeča stranka je tudi samo do tega dne obračunala obresti. P. je izpovedal, da pisno soglasje ni bilo odločilno. Te izpovedi sodišče ni ocenilo. Obresti v znesku 920.000,00 SIT od glavnice 600.000,00 SIT za čas od 26.9.1991 do 9.10.1991 niso v skladu s poslovno moralo. Zato je pogodba po 141. členu Zakona o obligacijskih razmerjih nična. Na prisojeni znesek pa tečejo še zakonite zamudne obresti, tako da je dolg narastel na več milijonov tolarjev.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

S posojilno pogodbo z dne 26.9.1991, ki sta jo stranki imenovali kreditna pogodba št. 0291, je v tč. 7 določeno, da je predčasna vrnitev posojila mogoča le na podlagi obojestranskega pisnega soglasja. V postopku na prvi in drugi stopnji je ugotovljeno, da takšnega soglasja ni bilo in da je torej tožena stranka izposojeni znesek vrnila v nasprotju z določili pogodbe. Takšno pogodbeno določilo je veljavno in je bilo v nestabilnih monetarnih razmerah, kakršne so bile v času sklenitv pogodbe, razumljivo. V postopku ni bil ugotovljen noben utemeljen razlog, zaradi katerega tožene stranke to določilo ne bi vezalo. Tožena stranka pa tudi ni uspela dokazati, da bi ji tožeča stranka dala soglasje za predčasno vrnitev posojila. Te ugotovitve so pomembne za poskus tožene stranke, da bi že 4.10.1991 vrnila posojeni znesek. To nakazilo je zavrnila SDK, ker se račun ni ujemal z naslovnikom nakazila. Vendar tudi če bi bilo nakazilo opravljeno tehnično pravilno, bi ga smela tožeča stranka zavrniti. Drugo nakazilo dne 9.10.1991 je tožeča stranka sprejela in samo do tega dne obračunala obresti. Tožeča stranka je imela pravico sprejeti tudi nakazilo, opravljeno v nasprotju s pogodbo in ji tega ni treba posebej utemeljevati. Takšno njeno ravnanje pa ne pomeni, da je soglašala z vračilom posojila že 4.10.1991. Nakazilo dne 9.10.1991 je bilo namreč opravljeno po spremembi deviznega tečaja za DEM od 13 na 32 SIT, tako da tožeči stranki ni več grozila škoda zaradi predčasnega plačila.

Neskladja med izpovedbo priče M. P. in ugotovitvijo sodbe, kakršno prikazuje revizija, ni. P. se je izrečno skliceval na pogodbeno določilo o pismenem soglasju obeh strank za predčasno vrnitev posojila (zaslišanje na glavni obravnavi dne 12.2.1993, l.št. 18 spisa). V zvezi s ponovnim nakazilom dne 9.10.1991 pa je le pojasnjeval okoliščine glede pravilne navedbe številke računa. V njegovi izpovedbi ni trditve, da je bilo prvo posojilo zavrnjeno zato, ker je bila napačno navedena številka računa, sicer pa bi ga tožeča stranka sprejela. Nasprotno, smisel njegove izpovedbe je v tem, da tožeča stranka s predčasnim vračilom ni soglašala.

Ko tožena stranka z navedbo zneska 920.000,00 SIT obresti od glavnice 600.000,00 SIT za čas od 26.9. do 9.10.1991 prikazuje, da gre za obresti, ki so v nasprotju s poslovno moralo, prezre, da je prišlo v tem času do devalvacije. Posojilo je bilo vezano na valutno klavzulo, kar je bilo po 5. členu Zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. RS št. 1/91) dovoljeno. Visok znesek obresti je posledica devalvacije, ne pa obresti po pretirani obrestni meri. Zato ni mogoče govoriti o nesorazmerni premoženjski koristi tožeče stranke. Gre samo za nominalno spremembo iste vrednosti. Manjka torej objektivni element oderuštva po 141. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, med tem ko subjektivnih elementov (neizkušenost, lahkomiselnost i.pd.), ki morajo biti izkazani skupaj z objektivnim elementom, tožena stranka niti ne zatrjuje.

Zamudne obresti na prisojeni znesek so posledica plačilne zamude tožene stranke (277. člen ZOR) in na utemeljenost sodbe ne vplivajo.

Tožena stranka je sama z vlogo z dne 25.3.1998 dopolnila revizijo. Ker je vloga vložena po izteku 30 dnevnega roka za revizijo (382. člen ZPP), je revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).