Jedro

V konkretnem primeru se izterjuje taksa, ki je bila naložena tožeči stranki na podlagi Uredbe o obremenjevanju voda. Za takšno obveznost davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri te obveznosti. Z vidika davčnega organa gre torej za drugo obveznost v smislu 110. člena ZDavP-2, glede katere je davčni organ pristojen le za izterjavo in bi zato z odpustom takšne obveznosti v postopku prisilne izterjave prekoračil svoje pristojnosti. Zakon je določenim davkom in prispevkom podelil poseben status, saj stranke ne morejo zahtevati odloga plačila ali obročnega plačevanja takšnih davščin niti v primerih, ko jim bi eventualno grozila težja gospodarska škoda.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil vlogo tožeče stranke za obročno plačilo davčnega dolga, ker na podlagi 110. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) ni mogoče obročno plačilo za neplačane denarne terjatve, ki so jih izrekli drugi organi in davčni organ zanje le opravlja izvršbo. Tožniku je namreč prvostopni organ 21. 11. 2011 na podlagi predlagatelja Ministrstva za okolje in prostor, Agencija RS za okolje izdala opomin pred začetkom davčne izvršbe št. DT 42913-2000/2011-00087 10062-09 zaradi neplačane denarne terjatve v višini 58.921,82 EUR, ki izhaja iz izvršilnega naslova (neplačane takse za obremenjevanje voda na podlagi Uredbe o taksi za obremenjevanje voda), ki je postala izvršljiva dne 29. 9. 2003. Tožnik je 21. 12. 2011 na Davčni urad Murska Sobota vložil vlogo za obročno plačilo dolga iz naslova neplačane denarne terjatve. Upravni organ mu je citiral 102. in 110. člen ZDavP-2, skliceval pa se je tudi na Zakon o prekrških (ZP-1), ki določa postopek izterjave glob: predvsem na 18. člen ZP-1, kjer je določeno, da če izrečena globa presega trikratni znesek najnižje globe iz prejšnjega člena, bi lahko storilec najpozneje do poteka roka za plačilo denarne terjatve predlagal (v konkretnem primeru pri Agenciji RS za okolje), da se denarna terjatev plača v obrokih.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. Sklicuje se na 110. člen ZDavP-2, v katerem je določeno, da se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporablja za prispevke za zdravstveno zavarovanje, za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti. V konkretnem primeru gre za dolg iz naslova takse za obremenjevanje vode, katerega je odmerila Agencija Republike Slovenije za okolje, davčni organ pa izvaja le davčno izvršbo. To pa pomeni, da gre za dolg, za katerega se določbe 102. člena ZDavP-2, ki določa pogoje za odlog ali obročno plačilo dolga pravnih oseb ne uporablja, kar pomeni, da ni zakonske podlage, da bi bilo mogoče zavezancu omogočiti obročno plačilo dolga, ne glede na to, ali mu grozi hujša gospodarska škoda ali ne.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri meni, da je organ prve stopnje nepravilno uporabil materialno pravo. Dolžnik je A., ki je v lasti ustanovitelja, in sicer B., ki je na podlagi veljavnih predpisov prejemnik zneska, ki se terja od dolžnika v predmetnem postopku. Tožnik v trenutni finančni situaciji ne more zagotoviti sredstev, da bi plačal navedeni dolg. Posledično je zaprosil za odlog izvršbe in predlagal, da se mu omogoči možnost plačevanja dolga v mesečnih obrokih. V težko situacijo je tožnik prišel zaradi trenutne finančne situacije. V primeru, da bo navedeni znesek v celoti izterjan od dolžnika, bo to močno vplivalo na njegovo poslovanje oziroma bo ogrozilo njegov obstoj. Prejemnik teh sredstev pa je tako ali tako občina, ki je lastnica dolžnika. V zvezi s tem je občina že naslovila svoj dopis na upnika in ga prosila, da se predmetni postopek ustavi. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi dalje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožnikove navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je sporno, ali je v obravnavanem primeru možna uporaba 102. člena ZDavP-2, ki določa, da lahko davčni organ dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davkov v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi plačilne nezmožnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda in bi davčnemu zavezancu odlog in obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Uporaba omenjenega instituta davčnega postopka je po presoji sodišča mogoča le v primeru, ko se izterjujejo davčne obveznosti, ki niso specifično navedene v 110. členu ZDavP-2. Med strankama ni sporno dejstvo, da se v konkretnem primeru izterjuje taksa, ki je bila naložena tožeči stranki na podlagi Uredbe o obremenjevanju voda in ki je postala izvršljiva dne 29. 9. 2003. Za takšno obveznost davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri te obveznosti. Z vidika davčnega organa gre torej za drugo obveznost v smislu 110. člena ZDavP-2, glede katere je davčni organ pristojen le za izterjavo in bi zato z odpustom takšne obveznosti v postopku prisilne izterjave prekoračil svoje pristojnosti. Sodišče tako tožnikovih ugovorov o slabi finančni situaciji z vidika spoštovanja zakona ne more upoštevati, saj je zakon kot že rečeno prav za te primere izključil uporabo 102. člena ZDavP-2. Zakon je na ta način določenim davkom in prispevkom podelil poseben status, saj stranke ne morejo zahtevati odloga plačila ali obročnega plačevanja takšnih davščin niti v primerih, ko jim bi eventualno grozila težja gospodarska škoda.

Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.