Jedro

Novele ZIZ-I, s tem pa tudi zgoraj navedene določbe o domnevi nevarnosti po 1. alineji 1. točke 1. odstavka 258. člena ZIZ, v tej zadevi sploh ni mogoče uporabiti. Dolžnik je namreč vložil ugovor zoper sklep o izvršbi dne 18. 12. 2009, torej v času, ko novela ZIZ-I še ni stopila v veljavo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog za izdajo predhodne odredbe zavrne.

2. Zoper izpodbijani sklep je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložil pritožbo upnik in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo predhodne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa, da sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu in odločitev o stroških razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena dolžniku, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnik je dne 04. 11. 2011 podal predlog za zavarovanje denarne terjatve s predhodno odredbo, pri čemer je obstoj verjetnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, utemeljil (zgolj) na 1. alineji 1. točke 1. odstavka 258. člena ZIZ, po kateri se šteje, da je podana nevarnost v smislu 257. člena ZIZ, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, in če dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja.

6. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo predhodne odredbe zavrnilo, saj je presodilo, da upnik ni zadostil zakonskemu bremenu glede predložitve listine, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja. Čeprav je namreč sodišče prve stopnje upnika s sklepom z dne 30. 09. 2010 (red. št. 17) pozvalo k dopolnitvi tožbe in predložitvi dokazov v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka, je upnik v spis kot edini listinski dokaz vložil račun št. 09086 z dne 08. 06. 2009 (priloga A2). Po prepričanju sodišča prve stopnje bi upnik moral predložiti bodisi podjemno pogodbo bodisi naročilnico/dobavnico, saj predloženi račun predstavlja le enostransko listino, ki jo brez vednosti dolžnika lahko izda kdorkoli in za izkaz verjetnosti obstoja obligacijskega razmerja ne zadostuje.

7. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ugotovilo, da novele ZIZ-I, s tem pa tudi zgoraj navedene določbe o domnevi nevarnosti po 1. alineji 1. točke 1. odstavka 258. člena ZIZ, v tej zadevi sploh ni mogoče uporabiti. Dolžnik je namreč vložil ugovor zoper sklep o izvršbi dne 18. 12. 2009, torej v času, ko novela ZIZ-I še ni stopila v veljavo (Ur. list RS št. 26/2011, začela veljati dne 16. 04. 2011). Uporaba z novelo ZIZ-I razširjene domneve nevarnosti onemogočenja ali otežitve uveljavitve terjatve tudi za ugovore, vložene pred uveljavitvijo novele ZIZ-I, pa bi po mnenju pritožbenega sodišča pomenila nedopusten retroaktiven poseg v pravni položaj dolžnika (enako tudi sodna praksa npr. VSL sklep I Cpg 1004/2011 z dne 05. 10. 2011, VSL sklep I Cpg 713/2011 z dne 07. 07. 2011 itd.).

8. V skladu z zavzetim materialnopravnim stališčem zato pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na pritožbene navedbe upnika v zvezi s tem, da je upnik s predlaganim zaslišanjem obeh pravdnih strank in predložitvijo verodostojne listine – računa št. 09086 z dne 08. 06. 2009 v zadostni meri izkazal verjetnost obstoja ustno sklenjenega obligacijskega razmerja.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ).

10. Ker upnik ni uspel s pritožbo, sam nosi pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP, oba v zvezi s 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ).