Jedro

Pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, je nična le, če sta se stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika, pri čemer je potrebno ta pogoj ocenjevati glede na pomen, ki ga ima tak dogovor za stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 1.669,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2009 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je dolžan toženec tožeči stranki povrniti v višini 348,23 EUR.

2. Proti ugodilnemu delu sodbe se pritožuje toženec po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka k tožbi priložila prevzemni zapisnik z dne 22.9.2004, iz katerega izhaja, da je kot kupec v pogodbenem razmerju z njo nastopal R.I. s.p.. Med postopkom je toženec z vlogo z dne 14.2.2011 opozoril, da ga je tožeča stranka tožila že v dveh postopkih za isto stvar in je ob tem očitno, da komisijska pogodba ni bila sklenjena z navadno fizično osebo. Toženec je zato ugovarjal zastaranje terjatve, saj terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih. Navaja še, da sta se v 5. točki komisijske pogodbe stranki izrecno dogovorili, da nova tržna cena, ki bi jo določil komisionar, ne sme biti nižja od komitentove. Iz 14. točke komisijske pogodbe pa izhaja, da lahko pogodbeni stranki pogodbo spremenita le s pisnim aneksom k pogodbi. Zato ustni dogovor o nižji ceni, tudi če bi bil sklenjen (pa ni bil), ni veljaven. Ker je tožeča stranka ravnala v nasprotju s sklenjeno pogodbo, nima pravice terjati dodatnega plačila od tožene stranke.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je bila pogodba sklenjena s tožencem kot fizično osebo ter da je sodišče zanesljivo v postopku ugotovilo, da je bil med strankama sklenjen dogovor, da sme tožeča stranka toženčevo vozilo prodati pod ceno iz komisijske pogodbe ter da bo toženec sam poravnal razliko do polne cene novega vozila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec je v odgovoru na tožbo izrecno potrdil, da je s tožečo stranko sklenil komisijsko pogodbo. Pritožbena trditev, da je pri sklepanju pogodbe sodeloval v svojstvu samostojnega podjetnika ter da gre zato za gospodarsko pogodbo, je pritožbena novota in zato v pritožbenem postopku nedopustna, saj pritožnik ni hkrati izkazal, da te trditve brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo pred prvostopenjskim sodiščem. Navedbe v pripravljalni vlogi, na katero se pritožba sklicuje, namreč ne zajemajo ugovora pasivne legitimacije.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta pravdni stranki potem ko tožeča stranka na podlagi sklenjene komisijske pogodbe toženčevega avtomobila ni mogla prodati po dogovorjeni ceni, sklenili dogovor o prodaji vozila po nižji ceni in da se je zato preostanek kupnine za novo vozilo (ker kupnina za staro ni več zadoščala) zavezal plačati toženec. Te ugotovitve temeljijo na celoviti in analitični dokazni oceni, ki je pritožba ne izpodbija, razen s pavšalno trditvijo, da niti ustni dogovor ni bil sklenjen.

7. Drži pa, da sta se pravdni stranki v 14. členu pogodbe dogovorili, da lahko pogodbo spremenita ali dopolnita le s pisnim aneksom. V zvezi z razlago tega dogovora je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz drugega odstavka 55. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), po katerem je pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, nična le, če sta se stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika, pri čemer je potrebno ta pogoj ocenjevati glede na pomen, ki ga ima tak dogovor za stranki. V zvezi s tem je sodišče zaključilo, da sta stranki zahtevo po pisnosti sprememb pogodbe oz. aneksa določili zgolj zaradi zagotavljanja gotovosti in jasnosti pogodbenega razmerja, to je interesov strank, torej dokaznih namenov, ne pa zaradi varstva širših javnih interesov. Ker je tožeča stranka v obravnavanem primeru uspela obstoj dogovora o prodaji vozila po nižji ceni zanesljivo dokazati, je pravilna tudi odločitev sodišča, da toženec dolguje tožeči stranki še preostanek kupnine za novo vozilo.

8. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo niso glede na svojo vsebino predstavljale takih navedb, ki bi pripomogle k odločitvi v pritožbenem postopku ne gre za potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP, v posledici česar je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (tožeča stranka, ker stroški niso bili potrebni, tožena pa, ker v pritožbenem postopku ni uspela).