Jedro

Soglasje vsakega udeleženca verižne kompenzacije je šteti kot ponudbo ostalim udeležencem le-te za način prenehanja njihovih obveznosti. Ena od pravnih posledic začetka stečajnega postopka je po 2. odstavku 123. člena ZPPSL tudi ta, da ponudbe, ki jih je dal dolžnik, izgubijo veljavo z dnem začetka stečajnega postopka, če do dneva začetka tega postopka niso bile sprejete.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. I 97/00661 z dne 22.10.1997 in toženi stranki naložilo povračilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene postopkovne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek. Prvostopnemu sodišču je očitala materialnopravno zmotno stališče, da je pri multilateralni kompenzaciji uporaba splošnih pravil o pobotu izključena, dokler listine o večstranskem pobotu ne podpišejo vse udeleženke takega pobota. Pritožnik meni, da vzajemnosti terjatve med udeleženkami verižne kompenzacije ni moč oporekati, saj je vsaka udeleženka na eni strani upnica udeležene stranke, na drugi pa njena dolžnica. Sodišče tudi ni pravilno uporabilo določbe 1. odstavka 123. člena ZPPSL, ker se to določilo nanaša le na nalog po 749. členu ZOR. Sodišče pa je nepravilno zaključilo, da je nalog tožeče stranke zaradi posledic začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko izgubil veljavnost 12.7.1996, nato pa zaključilo, da terjatev tožeče stranke obstoji in ni ugasnila. Te ugotovitve pa ni umestilo v izrek sodbe, razlogi izpodbijane sodbe pa so nejasni in med seboj v nasprotju tako, da se sodba ne more preizkusiti. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Verižno kompenzacijo je opredeliti kot zložen posel, sestavljen iz več dvostranskih pogodb o pogojnem odstopu terjatve namesto izpolnitve (1. odstavek 444. člena ZOR) in dogovora o pobotu kot načinu prenehanja obveznosti udeleženk take kompenzacije. Šele ob soglasju vseh udeleženk verižne kompenzacije za tak način prenehanja njihovih obveznosti so ustvarjeni pogoji za pobot. Vse dokler veriga udeležencev ni sklenjena, ni moč govoriti o vzajemnosti terjatev. Pritrditi je zato stališču prvostopnega sodišča, da obravnavani način prenehanja obveznosti učinkuje šele, ko z njim soglašajo vsi udeleženci verižne kompenzacije. Soglasje vsakega udeleženca verižne kompenzacije je zato šteti kot ponudbo ostalim udeležencem le-te za način prenehanja njihovih obveznosti. Med strankama ni sporno, da je bil zoper tožečo stranko kot enega od udeležencev verižne kompenzacije začet stečajni postopek dne 12.7.1996. Ena od pravnih posledic začetka stečajnega postopka pa je med drugim po 2. odstavku 123. člena ZPPSL, da ponudbe, ki jih je dal dolžnik, izgubijo veljavo z dnem začetka stečajnega postopka, če do dneva začetka tega postopka niso bile sprejete. Pritrditi je zato prvostopnemu sodišču, da je za presojo, ali je vtoževana terjatev prenehala zaradi verižne kompenzacije, odločilno, kdaj so vse udeleženke verižne kompenzacije sprejele ponudbo tožeče stranke. Svoj zaključek, da do začetka stečajnega postopka zoper tožečo stranko veriga sodelujočih udeležencev verižne kompenzacije še ni bila sklenjena, prvostopno sodišče gradi na ugotovitvi, da je tožena stranka svoje soglasje k predlaganemu prenehanju obveznosti z verižno kompenzacijo podala šele 7.8.1996 (torej že po začetku stečajnega postopka zoper tožečo stranko in po nastopu pravnih posledic začetka stečajnega postopka), sklicujoč se pri tem na dokaz v prilogi B3. Iz navedene listine pa izhaja, da je tožena stranka soglasje k predlagani verižni kompenzaciji podala dne 8.7.1996 in ne 7.8.1996. Zapis datuma na navedeni listini "96 07/08" namreč pomeni najprej navedbo leta, nato meseca in šele na koncu dneva. Razlogi sodbe o odločilnem dejstvu so tako v nasprotju z vsebino same listine (B3), na kateri temelji svojo odločitev prvostopno sodišče. Prav tako pa so razlogi sodbe oziroma ugotovitve prvostopnega sodišča o navedenem odločilnem dejstvu sami s seboj v nasprotju, saj prvostopno sodišče ugotavlja, da med strankama ni spora o tem, da sta obe podpisali predlog verižne kompenzacije pred 12.7.1996, v nadaljevanju pa na odločilno dejstvo, da do 12.7.1996 (začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko) predloga za verižno kompenazacijo niso podpisale in s tem z njim soglašale vse udeleženke verižne kompenazacije, sklepa iz ugotovitve, da je tožena stranka svoje soglasje podala šele 7.8.1996. S tem je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno postopkovno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe z opisanimi razlogi ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Po povedanemu pritožbeno sodišče le še dodaja, da sodišče, v kolikor bi v nadaljevanju postopka ugotovilo, da terjatev tožeče stranke obstaja, te ugotovitve ni dolžno umestiti v izrek sodbe, kot to zmotno meni pritožnik. Vsak dajatveni izrek sodbe namreč vsebuje tudi ugotovitev, da vtoževana terjatev obstoji. Tožena stranka se je namreč v prvostopnem postopku branila z ugovorom ugasle pravice tožeče stranke zaradi predpravdnega pobotanja na podlagi verižne kompenzacije, ne pa z ugovorom pobotanja v pravdi (primerjaj 3. odstavek 319. člena ZPP in 3. odstavek 324. člena ZPP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.