Jedro

Tožnik sodnega spora (zaradi plačila odpravnine) do izdaje ustavne odločbe ni sprožil, kar pomeni, da o spornem razmerju še ni bilo pravnomočno odločeno. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se je pri odločanju oprlo na to ustavno odločbo, ki je ugotovila neskladje tretjega odstavka 3. člena ZPSV z URS, in je posledično pravilno ugodilo tožnikovemu zahtevku. Ugotovilo je, da mu je tožena stranka pri izplačilu odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti brez pravne podlage (za ustrezno določbo ZPSV je bilo ugotovljeno, da je neustavna) odbila 22,10 % in ta znesek odvedla kot prispevek za socialno varnost, namesto, da bi mu izplačala celotno odpravnino (v bruto znesku).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka in stranski intervenient krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku znesek 2.210,96 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2010 do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo ter mu na fiduciarni račun pooblaščenca tožeče stranke pri ... banki, št. ... povrniti pravdne stroške v znesku 339,00 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku tega roka, do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz razloga po 3. tč. prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovo tožbo zavrže, oziroma podrejeno, da njegov tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, s stroškovno posledico. Navaja, da se tožnikov zahtevek nanaša na vrnitev plačanih – odtegnjenih prispevkov za socialno varnost. Pri tem ni pomembno, kako je tožnik opredelil svoj zahtevek, dejstvo je, da odtegnjeni znesek predstavlja plačilo prispevkov za socialno varnost, ki so v breme zaposlenega in po določbah zakona, ki ureja davčni postopek, jih je tožena stranka kot takratni tožnikov delodajalec morala izračunati in odtegniti, delodajalec sam pa je plačeval prispevke po drugačni stopnji. Takšne so bile takrat zakonske obveze. Šele kasneje se je Ustavno sodišče izreklo, da plačilo prispevkov tudi za takšen primer odpadejo. Glede na navedeno pravno podlago za uveljavljenje zahtevka predstavlja 90. člen Zakon o davčnem postopku (ZdavP-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.) specialno ureditev v razmerju do splošnih določb Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), zato je odločanje o zahtevku za vrnitev neupravičeno plačanih prispevkov pridržano pristojnemu davčnemu uradu in ne sodišču, zato bi bilo treba tožnikovo tožbo zavreči. Pravno podlago za vrnitev preveč plačanih prispevkov in zamudnih obresti predstavlja določba 15. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 in nadalj.). Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je zato v tem delu, glede na določbo tretjega odstavka 99. člena ZdavP-2, materialnopravno napačna.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje stranski intervenient. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže, oziroma tožbeni zahtevek zavrne, s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno opredelilo tožnikov zahtevek kot zahtevek iz delovnega razmerja, saj gre le za zahtevek iz naslova vrnitve preveč plačanega (odvedenega) prispevka za socialno varnost. V posledici navedenega je zmotno menilo, da odločanje o slednjem spada v sodno pristojnost in ne v upravno – davčno pristojnost. Tožena stranka je bila na podlagi veljavnih predpisih v času obračuna odpravnine (ZPSV) dolžna obračunati in odvesti ustrezen znesek prispevka za socialno varnost. Slednja vtoževane razlike odpravnine ni zadržala, ampak jo je morala po določbi tretjega odstavka 3. člena ZPSV, za katerega je Ustavno sodišče več kot eno leto pozneje ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo, odvesti kot prispevek za socialno varnost. V obravnavani zadevi gre torej za zahtevek, o katerem je po izrecni določbi ZdavP-2 pristojen odločati Davčni urad RS. Pravno podlago za vrnitev preveč plačanih prispevkov predstavlja določba 15. člena ZPSV. Na podlagi določbe tretjega in četrtega odstavka 3. člena ZdavP-2, določbe zakona, ki se nanašajo na davke, veljajo tudi za prispevke, ki v skupni višini znašajo 22,10% od bruto zneska izplačil. Pravno podlago za tožbeni zahtevek zato predstavljajo 97. in nadaljnji členi ZdavP-2. Odločanje o tovrstnih zahtevkih je pridržano pristojnemu davčnemu organu. Ne gre za civilnopravno razmerje v smislu določbe 1. člena ZPP niti za spor iz delovnega razmerja (podobno sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. 608/2005 z dne 22. 10. 2009 in opr. št. II Ips 127/2001 z dne 14. 11. 2002). Davčni predpisi dajejo zavezancu, ki je preveč plačal davek ali prispevek, pravico oziroma možnost vrnitve v davčnem postopku (97. člen ZdavP-2). Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče tožbo zavrže, saj za zahtevek ni podana sodna jurisdikcija. Ker je zavezanec za vrnitev davkov in prispevkov davčni urad, v tem sporu tudi ni podana pasivna legitimacija tožene stranke, na kar mora sodišče paziti uradoma. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje poseglo v razmerje, ki je bilo med pravdnima strankama dokončno in pravnomočno urejeno na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2009, saj tožnik zoper njo ni uveljavljal sodnega varstva. V primeru vrnitve davka ali prispevka davčnemu zavezancu pripadajo zakonske zamudne obresti v skladu z ZdavP-2.To pomeni, da tožnik ni upravičen do zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od 12. 3. 2010 in ne po obrestni meri, ki velja za zakonske zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo tudi o začetku teka zakonskih zamudnih obresti. Po mnenju stranskega intervenienta bi te, po pravilih o neupravičeni obogatitvi, lahko tekle šele od zahtevka oziroma vložitve tožbe, v najslabšem primeru pa od objave citirane odločbe Ustavnega sodišča v Ur. l. RS, torej od 30. 7. 2010 in ne od 12. 3. 2010, kot je to odločilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Tožena stranka je odvedla prispevke v skladu s takrat veljavno zakonodajo, zato o njeni nepoštenosti in nedobrovernosti ne more biti govora. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno razširilo učinke citirane odločbe Ustavnega sodišča na sporno razmerje, ki je bilo dokončno in pravnomočno razrešeno leto pred njenim sprejemom brez sodnega epiloga. Na ta način je sodišče prve stopnje za nazaj poseglo v pravnomočno rešeno razmerje. Šele eno leto po izplačilu odpravnine je Ustavno sodišče izdalo omenjeno odločbo. Po ustavnopravni teoriji in ustavnosodni praksi so pravne posledice odločbe o ugotovitvi neustavnosti predpisa smiselno enake kot pri njegovi razveljavitvi. ZUstS določa pravne posledice razveljavitve v 43. in 44. členu. V konkretnem primeru je bilo o prenehanju delovnega razmerja med pravdnima strankama ter o višini odpravnine odločeno dokončno in pravnomočno že več kot leto pred izdajo citirane odločbe Ustavnega sodišča. Meni, da je nesprejemljivo in v nasprotju z jasnimi določbami ZUstS, da bi imela citirana odločitev Ustavnega sodišča, ki je bila objavljena v Ur. l. RS, št. 62/10 dne 30. 7. 2010, retroaktivno veljavo za vse do sedaj nesporne in pravnomočne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in na spornost izplačanih odpravnin, in sicer od 1. 8. 2005 dalje, kot je to razumeti izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje. Pravni učinki, ki jih je slednje prve stopnje pripisalo navedeni odločitvi, bi v podobnih primerih pripeljali do tega, da na strani delodajalcev ne bi bilo nobene pravne varnosti, kar je s stališča pravnega reda nesprejemljivo. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z določbami 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) in 1. členom ZPP tožbeni zahtevek opredelilo kort zahtevek iz delovnega razmerja, čeprav gre za zahtevek za vrnitev plačanega (odvedenega) prispevka za socialno varnost, ki spada v upravno davčno pristojnost. Poleg tega je z izpodbijano odločitvijo poseglo v razmerje, ki je bilo med pravdnima strankama dokončno in pravnomočno urejeno na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s katero je tožniku delovno razmerje prenehalo 1. 12. 2009. S tem je bistveno kršilo pravila pravdnega postopka iz prvega in 3. in 12. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje stranski intervenient, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Očitane kršitve pravil postopka niso podane. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno opredelilo tožnikov tožbeni zahtevek kot zahtevek na plačilo dela odpravnine in o njem tudi pravilno odločalo (tč. b prvega odstavka 5. člen ZDSS-1 v zvezi s 1. členom ZPP). Slednje tudi ni odločilo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP) in ne o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. Očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 5. člen ZDSS-1 in 1. člen ZPP ter kršilo pravila pravdnega postopka po prvem in drugem odstavku 339. člena ZPP (3. in 12. tč.), torej ni utemeljen (več v nadaljevanju).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zatrjeval, da mu je tožena stranka brez pravne podlage odbila 22,10 % od odpravnine (2.210,96 EUR) in ta znesek odvedla kot prispevek za socialno varnost, namesto, da bi mu izplačala celotno odpravnino (bruto), zato je vložil predmetno tožbo, s katero od tožene stranke zahteva plačilo razlike med bruto in neto odpravnino (torej razliko, ki jo je tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZPSV plačala kot prispevek za socialno varnost).

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, s stroškovno posledico. Ugotovilo je, da so sodišča v enakem postopku že odločala (sodba Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti opr. št. Pd 198/2007 z dne 30. 11. 2007 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1593/2007 z dne 14. 10. 2008) in zaključilo, da po izvedenem dokaznem postopku, upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-214/09, Up-2988/08-29, z dne 8. 7. 2010 o ugotovitvi, da je tretji odstavek 3. člena ZPSV v neskladju z Ustavo, in o razveljavitvi sodbe VDSS in sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Murski Soboti (Ur. l. RS, št. 62-3396/2010), objavljena 30. 7. 2010, ki velja od 31. 7. 2010 in skladne navedbe pravdnih strank, da se tožbeni zahtevek nanaša na razliko, ki jo je tožena stranka plačala kot prispevek na osnovi 3. člena ZPSV, za katero Ustavno sodišče ugotavlja, da je v neskladju z Ustavo, višina med strankama pa je skladno ugotovljena, tožbenemu zahtevku ugodi. V nadaljevanju je povzelo obrazložitev citirane ustavne odločbe in navedlo, da se s to obrazložitvijo strinja.

Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji še dodaja: Na pritožbene navedbe tožene stranke in stranskega intervenienta glede vprašanja stvarne pristojnosti delovnega sodišča za odločanje v tem sporu in s tem povezano vprašanje pasivne legitimacije tožene stranke za ta spor ter vprašanje zavrženja tožbe, je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. V tej smeri podane ugovore je zavrnilo z utemeljitvijo, da predlogu o zavrženju ni sledilo, ker tožnik ne terja vrnitev plačanega davka, ampak od tožene stranke zahteva pripadajočo odpravnino in je zato pristojno sodišče za reševanje individualnih delovnih sporov. Pritožbeno sodišče se s stališčem sodišča prve stopnje strinja. Tožnik toži bivšega delodajalca, ker mu ni izplačal celotnega zneska odpravnine, ki je kot dohodek povezan z delovnim razmerjem, zato je, tudi po njegovi oceni, podana stvarna pristojnost delovnega sodišča za odločanje v tem sporu (tč. b prvega odstavka 5. člen ZDSS-1), kot tudi pasivna legitimacija tožene stranke za ta spor. Tudi sicer je za upravno razmerje značilno, da na eni strani nastopa država (RS) kot oblast, v konkretnem sporu pa na strani tožene stranke nastopa delodajalec, ki je pravna oseba zasebnega prava. Res je tožena stranka vtoževano razliko odpravnine odvedla zaradi plačila prispevkov za socialno varnost za tožnika, vendar ta okoliščina, glede na navedeno, ne spremeni narave tožnikovega tožbenega zahtevka. Pogojev za zavrženje tožbe, iz zgoraj navedenih razlogov, zato ni. Stranski intervenient se zato neutemeljeno sklicuje na citirani odločbi VS (X Ips 608/2005 in II Ips 127/2002), saj predmet tožbenega zahtevka v tamkajšnjih postopkih ni enak obravnavanemu (tam so sodišča dejansko obravnavala problematiko vrnitve prispevkov oziroma davkov, medtem, ko je predmet tožnikovega tožbenega zahtevka plačilo dela odpravnine ipd.). Neutemeljene so zato v nadaljevanju tudi vse pritožbene navedbe tožene stranke in stranskega intervenienta, ki so podane na podlagi stališča, da bi bilo treba v obravnavani zadevi, glede plačila dela odpravnine, upoštevati pravila upravnega, oziroma davčnega postopka (v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o obrestnem delu tožbenega zahtevka).

Sodišče prve stopnje je pri izpodbijani odločitvi o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo tudi navedeno odločbo Ustavnega sodišča. Ta ustavna odločba je začela veljati 31. 7. 2010, zakonodajalec pa ugotovljene neustavnosti ni odpravil v roku šestih mesecev (tč. 2. izreka citirane ustavne odločbe), kot mu je bilo naloženo. Na podlagi obravnavane ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča sicer res niso nastopile posledice, ki jih ZUstS določa za razveljavitev zakonske določbe 43. in 44. člena ZUstS, je pa zaradi zakonodajalčeve neaktivnosti nastopila neustavna zakonska praznina. Le-to pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zapolnilo z upoštevanjem vsebine citirane ustavne odločbe (tč. 3. izreka citirane ustavne odločbe), s katero je že Ustavno sodišče v skladu s 40. členom ZUstS določilo način izvršitve svoje odločbe, s čimer je dejansko določilo začasno pravno ureditev, ki velja dokler potrebnega akta ne sprejme normodajalec. Sodišče ne sme odkloniti sodnega varstva (2. člen ZPP) in mora odločiti o tožbenem zahtevku. V primeru zakonskih praznin je naloga sodnika, da ugotovljeno vrzel v zakonu zapolni in pri tem upošteva določena pravila (sodba in sklep VS, opr. št. VIII Ips 2/2009). Pravno podlago za tako ravnanje mu izrecno omogoča in narekuje drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 in nadalj.). Ob upoštevanju navedenega, torej, da je že Ustavno sodišče samo začasno uredilo razmerja, ki so nastala na temelju sporne določbe, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravno praznino pravilno zapolnilo z upoštevanjem te začasne ureditve.

Do enakega zaključka, torej, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker je pri svoji odločitvi upoštevalo navedeno ustavno odločbo, pridemo tudi, če upoštevamo, da noben zakon ne določa, kakšne so pravne posledice ugotovitvene odločbe ustavnega sodišča in zato smiselno uporabimo določbe, ki veljajo za razveljavitev (43. in 44. člen ZUstS). V primeru razveljavitve se razveljavljeni predpis ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem učinka razveljavitve, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Takšna odločba zato ne more vplivati na razmerja, ki so nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, razen torej v primeru, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno (zakon sam predvideva izjemo od prepovedi retoaktivne veljave). Predmetni sodni postopek do izdaje ustavne odločbe še ni bil sprožen (citirana ustavna odločba učinkuje od 31. 7. 2010, tožnik pa je tožbo vložil 2. 11. 2010), kar pomeni, da o spornem razmerju še ni bilo pravnomočno odločeno. Takšnemu sklepanju pa sledi zaključek, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se je pri svojem odločanju oprlo na ustavno odločbo, ki ugotavlja neskladje tretjega odstavka 3. člena ZPSV z Ustavo Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.) in je posledično pravilno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Pritožbene navedbe, da je bilo o spornem razmerju že pravnomočno odločeno, zato niso utemeljene. Treba pa je tudi upoštevati, da tožnik ne zahteva sodnega varstva zoper podano odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s strani tožene stranke, ampak uveljavlja denarni zahtevek (plačilo dela odpravnine), ki pa ni vezan na rok iz tretjega odstavka 204. člena ZDR (četrti odstavek 204. člena ZDR).

Zmotno pa je prav tako stališče pritožnikov, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o obrestnem delu tožnikovega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska, in sicer od 12. 3. 2010 (tj. datum plačila zadnjega obroka odpravnine s strani tožene stranke), kar je pravilno, ker je treba upoštevati, da je bila tožena stranka s plačilom v zamudi vsaj od takrat, ko je bil tožniku izplačan zadnji obrok, saj odpravnina zapade v plačilo ob prenehanju delovnega razmerja, kar vse je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Vprašanje krivde pri odločanju o zamudi s plačilom vtoževanega zneska s strani tožene stranke ni pravno odločilno, zato so tudi v tej smeri podane pritožbene navedbe neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je tako relevantne dejanske okoliščine popolno in pravilno ugotovilo, glede na navedeno pa je njegova odločitev, o ugoditvi tožnikovega tožbenega zahtevka, tudi materialnopravno pravilna, nasprotne pritožbene navedbe, pa so v celoti neutemeljene.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni. Sodišče namreč presoja tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka in stranski intervenient s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).