Jedro

Način vožnje, ko voznik namesto, da bi vozilo na zahtevo policista ustavil, pospeši in ga usmeri proti njemu, je namreč nedvomno označiti kot delovanje tako imenovane absolutne sile, ki je policistu onemogočila opravo hotenega uradnega dejanja.

Izrek

Pritožbi obtoženega D.V. in njegovih zagovornikov se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, odmerjene v obliki povprečnine na znesek 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo obtoženega D.V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. v zvezi s 1. odst. 302. člena KZ in mu po 50. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 4. odst. 302. člena KZ določilo kazen osem mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi 1. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter povprečnino iz 6. točke 2. odst. 92. člena ZKP v višini 60.000,00 SIT, katero je obtoženec dolžan plačati v desetih enakih mesečnih obrokih po 6.000,00 SIT in zapadejo v plačilo vsakega petnajstega dne v mesecu.

Zoper sodbo se pritožujejo obtoženec in njegovi zagovorniki. Prvi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, ali pa, da je razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovorniki obtoženca uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, sodišču druge stopnje pa predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala, da sodišče druge stopnje obe pritožbi kot neutemeljeni zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

Nimata prav pritožnika, ko menita, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavane zadeve zmotno in nepopolno ugotovilo, ko je zaključilo, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Bistvene okoliščine primera je namreč pravilno in v celoti ugotovilo, sprejete zaključke pa prepričljivo obrazložilo tako, da razlogom sodbe ni potrebno kaj bistveno novega dodati. Čeprav obtoženec v svoji pritožbi obširno polemizira z nekaterimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča npr., da je po dejanju zavil z desnega na levi vozni pas zato, da bi zmedel oba policista ter, da je njegovo dejanje bilo dobro premišljeno in je po načinu izvršitve bilo enako tistemu za katerega je že bil obsojen, pa njegovi pritožbeni pomisleki niso utemeljeni. Okoliščina, da sta policista navajala, da je obtoženec v križišču zavil v levo, čeprav je dejansko zapeljal v desno, namreč ni bistvenega pomena, kakor tudi ne sklepanje sodišča prve stopnje, da je obtoženec že tedaj, ko ga je policist B.S. pričel ustavljati, računati, da bo pobeg izvedel tako, da bo najprej zmanjšal hitrost nato pa s pospeševanjem pobegnil. Obtoženec se je namreč lahko šele kasneje premislil in v hipu odločil, da policistove odredbe ne bo upošteval in je zato pritisnil na plin prav tako pa obtožencu tudi ni moč očitati, da je z menjavo voznih pasov hotel policista kasneje zmesti. Vendar pa kot rečeno te okoliščine sploh niso bistvene in pritožnik na njihovi analizi ne more prikazati, da policista B.S. in S.K. nista govorila resnice zaradi česar je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

Na podlagi celovite presoje zadeve ni moč spregledati dvoje zanesljivih dejstev in sicer, da je policist B.S. tedaj z ročno svetilko ustavljal obtoženca, ki je vozil osebno vozilo in da obtoženec vozila ni ustavil ter drugič, da je med njegovim vozilom ter svetilko policista katero je tedaj slednji držal v desni roki prišlo do zadetja tako, da mu jo je zbilo z rok. Navedeni dejstvi pa sta obtoženec in policist obrazložila vsak drugače. Tako je obtoženec zatrjeval, da je policist stal na sredini desnega voznega pasu in ga ustavljal, ko pa je sam po prvotnem zaustavljanju pospešil, je policist skočil na levi vozni pas, po katerem je tedaj v isti smeri vozil in s svetilko udaril po strehi. Policist B.S. pa je navajal, da je obtoženca zaustavljal tako, da je stal ob robu desnega pasu, po katerem je tedaj slednji vozil nakar je voznik najprej zmanjšal hitrost nato pa nenadoma pospešil ter zapeljal proti njemu tako, da ga je z robnikom desnih vrat in s prednjim vetrobranskim steklom zadel v svetilko, katero je držal v iztegnjeni roki. Že na podlagi presoje zgoraj navedenih trditev se je moč pridružiti zaključku izpodbijane sodbe, da obtoženčev zagovor že življenjsko in izkustveno gledano ni prepričljiv. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč ni videti prav nobenega razumnega razloga, da bi policist ob spoznanju, da voznik ne bo ustavil, tvegal lastno varnost s tem, da bi nenadoma skočil na obtoženčev vozni pas in po njegovem vozilu udaril s svetilko. Policist je normalno opravljal svoje delo, nobenega dvoma dalje ni, da obtoženca tedaj ni poznal in zato tudi ni videti nobenih osebnih razlogov za takšno početje, ki tudi sicer ne bi bilo učinkovito, saj je jasno, da obtoženca s tem ne bi mogel ustaviti. Seveda pa na drugi strani tudi po oceni pritožbenega sodišča ni moč odreči prepričljivosti policistove izpovedbe, ki je nenazadnje potrjena tudi z objektivnim dejstvom, da mu je obtoženčevo vozilo z rok zbilo svetilko, saj kot je policist izpovedal, je bil prepričan, da bo voznik kljub temu, da je pospešil hitrost in zavil proti njemu ustavil zaradi česar je še vedno mahal s svetilko v iztegnjeni roki. Koliko obtoženec v pritožbi izpostavlja, da potemtakem tudi njegovo ravnanje, ko je z vozilom zavil proti policistu, naj ne bi bilo razumno, se je z njim seveda potrebno strinjati, vendar pa je istočasno tudi pojasniti, da se obtožencu ne očita, da je hotel v policista tudi zapeljati in ga poškodovati. Takšen način vožnje, ko voznik namesto, da bi vozilo na zahtevo policista ustavil, pospeši in ga usmeri proti njemu, je namreč nedvomno označiti kot delovanje tako imenovane absolutne sile, ki je policistu onemogočila opravo hotenega uradnega dejanja. Zato posledica takšnega početja, ki bi lahko nastala v primeru zadetja policista za obravnavano pravno opredelitev kaznivega dejanja, kot je bila sprejeta v izpodbijani sodbi, ni bistvena. Kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da obtožencu ni dokazan naklep glede lahke telesen poškodbe, katere je utrpel policist , pa to še ne pomeni, da obtožencu ni moč očitati direktnega naklepa pri uporabi sile napram policistu, kot to navajajo obtoženčevi zagovorniki. Nobenega dvoma namreč ni, da je obtoženec s tem, ko je vozilo v pospešku usmeril napram policistu, le temu hotel onemogočiti, da bi z njim opravil nameravani postopek.

Obtoženec in njegovi zagovorniki tudi nimajo prav, ko izpostavljajo, da bi moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti s postavitvijo izvedenca medicinske stroke in avtomobilske stroke ter po ogledu svetilke Mag lite. Po njihovem mnenju, naj bi se z izvedencem medicinske stroke ugotavljalo, kakšne bi bile poškodbe na roki policista S. ob trku z avtomobilom, ki vozi s hitrostjo med 50 in 60 km/h, izvedenec avtomobilske stroke pa bi pojasnil, kakšne poškodbe bi ob tem morale nastati ob zadetju vozila v ročno svetilko. Navedena dokazna predloga pa tudi po oceni pritožbenega sodišča za pravilno oceno dejanskega stanja nista potrebna. Seveda načeloma drži, kot pravijo zagovorniki, da je potrebno v postopku izvesti tiste dokaze, ki gredo obtožencu v korist, vendar pa ni res, da je obramba dokazala pravno relevantnost predlaganih dokazov torej, da so le-ti takšni, da bi njihova izvedba lahko bila v korist obtožencu. Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem postopku že odredilo izvedenstvo medicinske stroke in na glavni obravnavi zaslišalo izvedenca J.T., ki je na postavljeno vprašanje obrambe že podal svoje mnenje, katerega je sodišče prve stopnje sprejelo in ga obtoženčevi zagovorniki v pritožbi argumentirano ne izpodbijajo torej ne povedo, v čem se z izvedencem ni moč strinjati in kateri so tisti razlogi, ki utemeljujejo postavitev novega izvedenca. Kar zadeva izvedenstvo avtomobilske stroke, pa se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi bilo takšno izvedenstvo smiselno le tedaj, ko bi bila vsaj približno ugotovljena hitrost vožnje obtoženčevega vozila. Obtoženec namreč navaja, da je zmanjšal hitrost od 5 do 10 km/h in ko je bil od policista oddaljen približno 10 metrov, je pospešil, medtem ko sta sopotnika v vozilu navedla, da naj bi bila hitrost vožnje med 50 in 60 km/h. Na podlagi tako nezanesljivih ocen pa je jasno, da bi tudi morebitne izvedenčeve ugotovitve o poškodbi, ki bi nastale ob trčenju vozila v svetilko, bile tako splošne, da si sodišče z njimi ne bi moglo bistveno pomagati. Pa tudi sicer je ocena policista S., v kateri del vozila je zadela svetilka ob trčenju, nezanesljiva, saj je na vprašanje zagovornika odgovoril, da na mesto zadetja lahko le sklepa na podlagi svoje višine in višine vozila. Spričo tega in okoliščine, da so se poškodbe nahajale na strehi vozila pa ni moč trditi, da policist glede mesta zadetja ni govoril resnice in da je zato nasprotno verodostojen obtoženčev zagovor. Razlogi, iz katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo dopolnitev dokaznega postopka, so zato glede na vse povedano povsem prepričljivi. Pravilnosti izpodbijane sodbe pa obtoženec tudi ne more omajati z lastno interpretacijo sledi, katere je ročna svetilka pustila na strehi njegovega vozila. Zato se izkaže, da pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, nista utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti v smislu določbe 386. člena ZKP in pri tem ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije. Tako je obtožencu v zadostni meri v prid upoštevalo vse olajševalne okoliščine ter mu izreklo primerno kazensko sankcijo z določeno zaporno kaznijo in preizkusno dobo tako, da tudi v tem delu ni bilo potrebno poseči v prvostopenjsko sodbo. Zato je glede na vse povedano pritožbo obtoženca in njegovih zagovornikov na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po tem, ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je bilo v smislu 1. odst. 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Obtoženec s pritožbama ni uspel zaradi česar je na podlagi 1. odst. 95. člena v zvezi s 1. odst. 98. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, odmerjene v obliki povprečnine na znesek 100.000,00 SIT. Le-to je sodišče druge stopnje določilo v skladu s 3. odst. 92. člena ZKP, upoštevajoč pri tem obtoženčeve premoženjske razmere in zahtevnost zadeve z vidika pritožbenega odločanja.