Jedro

Tožnik je v tem sporu izpodbijal odločitev tožene stranke, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti za poln zavarovalni čas. Po vložitvi tožbe je že sama tožena stranka po sprejemu ZMEPIZ-1A izdala odločbo, s katero je odpravila izpodbijani odločbi. Ker je tožnik v postopku uspel, razlog za zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa pa ni bil na njegovi strani, temveč je posledica novo izdane odločbe tožene stranke, je upravičen do povračila stroškov postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo z dne 12. 6. 2014 zavrglo (I. točka izreka) ter nadalje toženi stranki naložilo, da je tožniku v roku 8 dni dolžna povrniti stroške postopka v višini 248,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), saj sklep nima razlogov in se ne da preizkusiti glede odločilnega dejstva v zvezi s stroškovno obveznostjo. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz načela krivde, pri tem pa sploh ni navedlo, v čem naj bi bila krivda tožene stranke in kaj naj bi tožena stranka v postopku „naredila“, da naj bi po krivdnem načelu trpela stroške postopka. V tem delu je sklep v celoti neobrazložen. V danem primeru ni podlage za naložitev obveznosti povračila stroškov po 156. členu ZPP, saj ni podano krivdno ravnanje ali naključje, ki bi se primerilo toženi stranki. Stroški so nastali v zvezi z vloženo tožbo, kar pa ni krivda tožene stranke in tudi ne naključje na strani tožene stranke. Tožba je bila vložena zaradi odločitve tožene stranke, kasneje pa je pravni interes odpadel zaradi spremembe zakonodaje. Tožena stranka je o novi odločbi z dne 13. 1. 2015, sodišče obvestila s pripravljalno vlogo z dne 20. 1. 2015. Tožeča stranka je vztrajala pri povrnitvi stroškov, tožbe pa ni umaknila. Tožena stranka še izpostavlja, da je v podobnih primerih bila vzpostavljena sodna praksa, da trpi svoje stroške tožeča stranka sama (npr. opr. št. Psp 365/2014 z dne 28. 8. 2014). Torej je tudi v takšnih primerih potrebno odločiti o stroških po določbi 154. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sklepa (II. točka izreka) spremeni tako, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka oziroma da izpodbijani del sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim razlogom. Navaja, da je sodišče pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške, ki jih je ta imel s predmetnim postopkom. Nedopustno bi bilo, da bi tožnik, ki je izpodbijal odločbo tožene stranke, s katero mu je ta neupravičeno nalagala obveznosti, trpel stroške, ki jih je imel s pooblaščencem. Tožnik ni bil kriv za začetek predmetnega postopka, razen tega pa je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 156. člena ZPP, pravilno. Tudi če ne bi mogli govoriti o krivdi tožene stranke za nastale stroške, pa lahko zagotovo govorimo vsaj o naključju, ki se je njej primerilo. Spremembo zakonodaje bi lahko označili kot takšno naključje, zaradi katerega se je situacija na strani tožene stranke tako spremenila, da njena odločba nima več ustrezne pravne podlage. Takšno naključje pa ne more iti v škodo tožnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pazi po uradni dolžnosti. Sklep vsebuje bistvene razloge in se ga da preizkusiti. To pa pomeni, da ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to uveljavlja tožena stranka.

6. Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 13. 5. 2014, v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 28. 3. 2014. Izpodbijal je odločitev, da ima lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne ali druge dovoljene dejavnosti na podlagi prvega odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) od 28. 3. 2009 do 31. 12. 2010 za poln zavarovalni čas 40 ur na teden. Po vložitvi tožbe je tožena stranka po tem, ko je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1A, Ur. l. RS, št. 97/2014) izdala odločbo št. ... z dne 13. 1. 2015, s katero je odpravila prej citirani odločbi tožene stranke, ki ji je tožnik izpodbijal pred sodiščem. Odločila je, da tožnik v skladu s 115.a členom ZMEPIZ-1 nima lastnosti zavarovanca po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1 v obdobju od 28. 3. 2009 do 31. 12. 2010 za polni zavarovalni čas 40 ur na teden.

7. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 5. 2. 2015 očitno vztrajal zgolj še na plačilu stroškov postopka, kar pomeni, da je tožbo v tem delu skrčil. Kljub temu je sodišče tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa (tožnik namreč izrecno ni umaknil tožbe). Vendar pa to ne pomeni, da tožnik ni upravičen tudi do povračila stroškov, ki so mu nastali v postopku. Ker je že tožena stranka sama odpravila odločbi, ki ju je tožnik izpodbijal pred sodiščem, to v bistvu pomeni, da je v postopku uspel, ne glede na to, da sodišče o zadevi ni odločalo po vsebini, saj za presojo izpodbijanih dokončnih odločb (s tem, ko sta bili odpravljeni) ni bilo več podlage. Razlog za zavrženje tožbe namreč ni bil na njegovi strani, temveč je bil posledica novo izdane odločbe tožne stranke. V bistvu to pomeni, da je za plačilo stroškov podana podlaga ne samo v 156. členu ZPP, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, temveč ob širši interpretaciji, tudi v prvem odstavku 154. člena ZPP.

8. Glede sklicevanja tožene stranke na sodno prakso kot npr. opr. št. Psp 365/2014 z dne 28. 8. 2014 pa pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre za enake zadeve, kajti v omenjenih zadevah je stranka vztrajala pri tem, da sodišče meritorno odloči o postavljenem zahtevku, medtem ko je v sporni zadevi tožnik vztrajal zgolj še pri plačilu stroškov postopka.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Glede stroškov odgovora na pritožbo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni odgovor ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve v pritožbenem postopku, zato je na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.