Jedro

Če bi moralo Vrhovno sodišče na podlagi revizijskih navedb o zmotni uporabi materialnega prava samo oblikovati pravno vprašanje in ga nato še opredeliti kot pomembno (ker njegova rešitev presega pomen za konkretno zadevo), niso izkazani pogoji za dovolitev revizije iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, št. 10040-1804/2011/13 z dne 1. 10. 2012. Toženka je z navedeno odločbo na podlagi določb Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI) zavrnila njeno prijavo k strokovnemu izpitu.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta. Stranka, ki vloži izredno pravno sredstvo, mora namreč izkazati, da so za njegovo vsebinsko obravnavo izpolnjene procesne predpostavke, konkretno njena dovoljenost. To stališče je v skladu z Ustavo RS (tako Ustavno sodišče RS v sklepih Up-858/08, Up-1124/08).

5. Po 2. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014). Med drugim mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revidentka navaja, da „gre za pomembno pravno vprašanje, ki presega sam pomen zadeve, ampak se nanaša na usodo zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, ki so po prejšnjih predpisih izpolnjevali izobrazbene pogoje in so (ter še vedno) opravljajo vzgojno-izobraževalno delo, hkrati pa so pripravljeni strokovno napredovati v svojem poklicu. Odločitev je zlasti pravno pomembna v luči zagotavljanja pravice do izobrazbe in šolanja po 57. členu Ustave Republike Slovenije, poleg tega pa tudi zato, ker so argumenti v izpodbijani sodbi očitno napačni in v nasprotju z vsemi v poštev prihajajočimi razlagalnimi pravili. Še več, zaradi sporne razlage so tožnici kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, varovane v Ustavi RS in EKČP“.

7. S temi navedbami ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, sploh ni oblikovano. Revidentka sicer v nadaljevanju navaja stališča glede razlage več zakonskih določb (146. in 148. člena ZOFVI ter 203. člena Zakona o usmerjenem izobraževanju), ki da jih je sodišče prve stopnje uporabilo napačno, in kot revizijsko novoto prilaga celo pisno izjavo ravnateljice Vrtnarske šole Celje, iz katere naj bi izhajalo, da ni po svoji krivdi zamudila roka za opravljanje strokovnega izpita po prejšnji zakonodaji. V takem položaju bi torej moralo Vrhovno sodišče na podlagi revizijskih navedb o zmotni uporabi materialnega prava najprej samo oblikovati pravno vprašanje (ali več njih), v njem prepoznati pomembnost, zaradi katere njegova rešitev presega zgolj pomen za odločitev v konkretni zadevi, šele nato pa nanj(e) odgovoriti.

8. Ker revidentka z navedbo okoliščin o pomembnosti sicer nepostavljenega vprašanja ni izpolnila svojega trditvenega bremena, revizija ni dovoljena. Vrhovno sodišče jo je zato zavrglo (89. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

9. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).