Jedro

Ker za prekinitev postopka ni pravne podlage niti po določbi prvega niti po določbi drugega odstavka 206. člena ZPP, pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče zlasti zato, ker gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti, postopek prekiniti, ni utemeljen. Postopek v sporih majhne vrednosti je sicer izraz načela ekonomičnosti in pospešitve postopka, vendar po postopkovnih pravilih, ki kakovost pravnega varstva zagotavljajo v še sprejemljivi ravni. Zato dejstvo, da gre za spor majhne vrednosti, ni in ne more biti odločilno pri odločanju o prekinitvi postopka.

Drži sicer, da je tožeča stranka s krajo v času med 6. in 9. 12. 2013 zlorabila zaupanje toženih strank in ni ravnala v skladu s splošnim načelom prepovedi povzročanja škode. Navedeno je rezultiralo v odpovedi pogodb s strani toženih strank. Vendar stališče toženih strank, da zato ni upravičena do plačila za pred tem (do odpovedi pogodb) pravilno opravljeno delo, ni utemeljeno. V konkretnem primeru je namreč šlo za pogodbe z zaporednimi oziroma trajajočimi obveznostmi, ki se sproti vzajemno izpolnjujejo. Tožene stranke niso trdile, da tožeča stranka kakšne pogodbene obveznosti pred odpovedjo pogodbe ni izpolnila. Trdile so le, da je sistematično in dalj časa odtujevala artikle toženih strank, vendar slednjega niso dokazale, zato so lahko v konkretnih okoliščinah pogodbe (s trajajočimi obveznostmi) odpovedale le z učinkom za naprej (ex nunc).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba ter sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog toženih strank za prekinitev postopka (I. točka izreka odločbe). S sklepom je najprej sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 27475/2014 z dne 6. 3. 2014 v celoti razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka (II. točka izreka), s sodbo pa je razsodilo, da je v roku 8 dni od prejema odločbe prvo tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 568,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), drugo tožena stranka znesek 145,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka) in tretje tožena stranka znesek 2.184,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstojijo terjatve toženih strank do tožeče stranke in sicer prvo tožene stranke do višine 580,01 EUR (VI. točka izreka), drugo tožene stranke do višine 147,98 EUR (VII. točka izreka) in tretje tožene stranke do višine 2.184,79 EUR (VIII. točka izreka). Toženim strankam je naložilo, da so dolžne tožeči stranki v roku 8 dni od prejema odločbe plačati stroške postopka v višini 522,50 EUR in sicer tako, da ji je prvo tožena stranka dolžna plačati znesek 102,51 EUR, drugo tožena stranka 26,18 EUR, tretje tožena stranka pa 393,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka osemdnevnega roka dalje do plačila (IX. točka izreka).

2. Zoper sodbo so se pravočasno pritožile tožene stranke. Uveljavljale so vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču so predlagale, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasile so pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišče je predlagala, da pritožbo toženih strank zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče najprej odgovarja na očitek tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da pritožba toženih strank ni pravočasna. Navedeno ne sledi. Izpodbijana odločba je bila namreč toženim strankam vročena 3. 5. 2016 (vročilnica pripeta k list. št. 239), obravnavano pritožbo pa so sodišču poslale s priporočeno pošto dne 11. 5. 2016. Kadar se pošlje vloga po pošti priporočeno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču (drugi odstavek 112. člena ZPP). Glede na navedeno so tožene stranke pritožbo vložile znotraj 8 dnevnega pritožbenega roka in zato pravočasno.

7. Tožene stranke uvodoma v pritožbi navajajo, da vlagajo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa vsebinsko izpodbijajo tudi sklep, s katerim je sodišče prve stopnje sklenilo, da postopka ne bo prekinilo (I. točka izreka odločbe). Pritožbeno sodišče je zato skladno s prvim odstavkom 350. člena ZPP štelo, da tožene stranke izpodbijajo odločbo (sodbo in sklep) sodišča prve stopnje v celoti.

8. ZPP v določbi 206. člena omogoča prekinitev postopka, če so za to izpolnjeni predvideni razlogi. Stališče sodišča prve stopnje, da določbe 206. člena ZPP ni mogoče uporabiti v primerih, ko pravdno in kazensko sodišče rešujeta identično dejansko stanje, je pravilno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da v konkretnem primeru odločitev pravdnega sodišča ni odvisna od okoliščine, ali bo tožeča stranka v kazenskem postopku pravnomočno obsojena, zato obstoj kaznivega dejanja ni predhodno vprašanje. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Ker za prekinitev postopka ni pravne podlage niti po določbi prvega niti po določbi drugega odstavka 206. člena ZPP, pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče zlasti zato, ker gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti, postopek prekiniti, ni utemeljen. Postopek v sporih majhne vrednosti je sicer izraz načela ekonomičnosti in pospešitve postopka, vendar po postopkovnih pravilih, ki kakovost pravnega varstva zagotavljajo v še sprejemljivi ravni. Zato dejstvo, da gre za spor majhne vrednosti, ni in ne more biti odločilno pri odločanju o prekinitvi postopka.

9. Tožene stranke nadalje sodišču prve stopnje očitajo kršitev načela materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), ki naj bi jo zagrešilo s tem, da ni sledilo njihovemu dokaznemu predlogu za zaslišanje priče A. A. (prej ...). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da kršitev navedene določbe sama po sebi predstavlja (zgolj) relativno bistveno kršitev določb postopka in s tem nedovoljeni pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti, kot je obravnavani (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ker pa zavrnitev dokaznega predloga lahko vodi do kršitve pravice do izjave in enakega varstva pravic, kar po vsebini predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče ta pritožbeni očitek obravnavalo z vidika navedene pravice. Dokazni predlog za zaslišanje navedene priče je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotrebnega, pri čemer je pojasnilo, da so tožene stranke v zvezi z navedeno pričo navedle le, da je bila prisotna, ko so tožečo stranko seznanili z dejstvi kraje na dan 9. 12. 2013, kar pa v konkretnem primeru sploh ni bilo sporno.

10. Iz podatkov spisa izhaja, da so tožene stranke zaslišanje priče A. A. predlagale že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Navajale so, da je navedena priča dala izjavo policiji, in da je pri prvo toženi stranki zaposlena kot direktorica korporativnih zadev. Zaslišanje iste priče so tožene stranke predlagale še v odgovoru na dopolnitev tožbe z dne 3. 6. 2014, kjer so navajale, da je bila navedena priča prisotna pri soočenju tožeče stranke s tatvino (list. št. 81). Na prvem naroku za glavno obravnavo 22. 1. 2016 so tožene stranke nasprotovale zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje navedene priče in sicer zato, ker naj bi slednja vedela izpovedati bistvene okoliščine v zvezi z obravnavano zadevo. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ocenjuje, da tožene stranke v zvezi z zaslišanjem priče A. A. niso zadostile standardu obrazloženosti dokaznega predloga, saj niso konkretno navedle katero dejstvo naj bi se s tem dokazom ugotavljalo (236. člen ZPP). Navedeno pričo so omenile le v zvezi s policiji dano izjavo, ki jo je sodišče prve stopnje vpogledalo in prebralo (B41). Dejstvo, da je bila navedena priča prisotna ob soočenju tožeče stranke s tatvino, pa kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, ni odločilno, saj to, da je tožeča stranka priznala tatvino v času med 6. in 9. 12. 2013, niti ni bilo sporno. Zato pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da izvedba dokaza z zaslišanjem navedene priče ni bila potrebna. Tožene stranke, razen navedenega, dokaznega predloga za zaslišanje navedene priče niso ustrezno substancirale (zgolj navedba, da bi vedela izpovedati bistvene okoliščine ni dovolj konkretizirana, pa tudi sicer so bile z njo tožene stranke na prvem naroku za glavno obravnavo prepozne – 453. člen ZPP), njihove nezadostne aktivnosti pa tudi ni moglo nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP). Pritožbene navedbe s katerimi tožene stranke prvič konkretizirano navajajo, katera dejstva bi se ugotavljalo z zaslišanjem navedene priče, pa so brez izjeme prepozne (453. v zvezi z 451. in 452. členom ZPP). Glede na navedeno pritožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen.

11. Tožene stranke v pritožbi prav tako neutemeljeno navajajo, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Tožene stranke namreč sodišču prve stopnje očitajo, da se ni opredelilo: do odločilne okoliščine, to je do načina, na katerega naj bi tožeča stranka sistematično daljše obdobje odtujevala določene artikle toženih strank; do navedbe, da odtujenih artiklov zaradi varnostnega sistema ni bilo mogoče naenkrat odnesti iz skladišča; do izpovedbe priče B. B. v delu, ko slednja pojasnjuje, da je imel varnostnik generalni ključ le za izredne razmere, in da v skladišču ni imel kaj početi; do izpovedbe priče B. B. in C. C., da znotraj kompleksa toženih strank s posameznimi zavoji cigaret ne rokuje, in da ni običajno, da se artikli oziroma odpadna embalaža nahaja v kurilnici in zunanjem kiosku; do navedb novega varnostnika D., da se mu je zdelo odkritje artiklov v kotlovnici nenavadno. Nadalje sodišču prve stopnje očitajo še, da je opustilo dolžnost skrbne presoje dokazov, s katerimi so dokazovale, da je tožeča stranka vršila izključno dejansko posest nad kotlovnico in zunanjim kioskom.

12. Z zgoraj navedenimi pritožbenimi očitki, tožene stranke ne uveljavljajo bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, temveč grajajo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje namreč očitajo, da je zmotno in izven konteksta ocenilo izjave zaslišanih prič, do nekaterih bistvenih delov izjav pa se sploh ni opredelilo. Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti (1. odstavek 458. člena ZPP). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja presoja oziroma ocena sodišča, da ni z gotovostjo izkazano, da je tudi izven kritičnega vikenda (6. - 9. 12. 2013) v kotlovnico vstopala samo tožeča stranka in nihče drug, kot tudi ne, da je v tem času prav ona iz skladišča odnašala najdene artikle toženih strank. Nadalje je sodišče prve stopnje po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka zaključilo, da tožene stranke niso uspele z gotovostjo dokazati protipravnega odtujevanja najdenih artiklov s strani tožeče stranke, še manj pa količine artiklov, glede katerih se je na dan 13. 12. 2013 pokazal večji inventurni manjko, kot je bilo najdenih artiklov oziroma embalaže. Zato je bistveno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni podana vzročna zveza med očitanim inventurnim manjkom kot izhaja iz razpredelnice št. 3 (B54) ter zatrjevanim (protipravnim) ravnanjem tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se je manjko na spornih artiklih nadaljeval tudi, ko so tožene stranke tožeči stranki odpovedale pogodbe, prav tako se je manjko vselej pojavljal tudi pri drugih artiklih toženih strank, pri čemer tožene stranke niso podale trditev kakšen naj bi bil običajen manjko pri spornih in drugih artiklih. S pritožbenimi navedbami v zvezi s knjigovodskimi in dejanskimi zalogami oziroma manjki ter s tem povezano izjavo zaslišane priče B. B., tožene stranke ponovno izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Kot že rečeno pa dokazne ocene zaradi omejenosti pritožbenega preizkusa v sporih majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Po prepričanju višjega sodišča je tako sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si niso v nasprotju, sodbo pa je tudi mogoče preizkusiti. Zato očitana procesna kršitev ni podana.

13. Nadalje tožene stranke sodišču očitajo, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o zaslišanju priče C. C. z dne 22. 1. 2016 ter med samim zapisnikom. S tem uveljavljajo pritožbeni razlog iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost). Protispisnost je podana le, če bi sodišče vsebini zapisnika pripisalo drugačno vsebino, kakršno ima na izvirnem papirju (nepravilen prenos podatka), česar pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni storilo. Tožene stranke namreč navajajo, da je protispisnost v tem, da je sodišče prve stopnje spregledalo izjavo navedene priče, da je tožeča stranka priznala tatvino artiklov, ki so bili najdeni v kotlovnici, v plinski kotlovnici v škatli (list. št. 188). S tem tožene stranke ne uveljavljajo pritožbenega razloga protispisnosti, temveč ponovno grajajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pa jo kot zgoraj obrazloženo v sporih majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožeča stranka priznala le, da je en zavitek cigaret odnesla v zunanji kiosk, kjer je imela v pisalni mizi še tri šteke cigaret in dve čokoladi, kot to izhaja iz policijskega zapisnika (B41, B42). Za preostale artikle, ki naj bi bili odtujeni toženim strankam, pa tožene stranke niso uspele dokazati obstoja vzročne zveze med ravnanje tožeče stranke in manjkom (ter z njim povezano škodo).

14. Nadalje tožene stranke pritožbeni razlog protispisnosti uveljavljajo tudi v zvezi z izpovedjo prič C. C. in B. B. o rokovanju z artikli in odpadno embalažo znotraj kompleksa toženih strank. Sodišče prve stopnje naj bi namreč njuno izpoved protispisno vezalo zgolj na območje skladišča, pri čemer se tožene stranke sklicujejo na str. 13 (list. št. 185) in 19 (list. št. 191) zapisnika o zvočnem posnetku glavne obravnave z dne 22. 1. 2016. Navedeno ne drži. Iz str. 13 in 19 zapisnika o zvočnem posnetku izhaja, da je bila izjava obeh prič v zvezi z rokovanjem z artikli in odpadno embalažo omejena na skladišče in kotlovnico (ki je potrditvi toženih strank del skladišča). Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni očitek ni utemeljen.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka do odpovedi pogodb (10. 12. 2013) izpolnjevala vse svoje pogodbene obveznosti. Glede na to in dejstvo, da tožene stranke niso uspele dokazati, da je tožeča stranka sistematično in dalj časa odtujevala artikle toženih strank, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava tožbenemu zahtevku ugodilo in toženim strankam naložilo plačilo za že opravljeno delo oziroma izpolnjene pogodbene obveznosti tožeče stranke. Drži sicer, da je tožeča stranka s krajo v času med 6. in 9. 12. 2013 zlorabila zaupanje toženih strank in ni ravnala v skladu s splošnim načelom prepovedi povzročanja škode. Navedeno je rezultiralo v odpovedi pogodb s strani toženih strank. Vendar stališče toženih strank, da zato ni upravičena do plačila za pred tem (do odpovedi pogodb) pravilno opravljeno delo, ni utemeljeno. V konkretnem primeru je namreč šlo za pogodbe z zaporednimi oziroma trajajočimi obveznostmi, ki se sproti vzajemno izpolnjujejo. Tožene stranke niso trdile, da tožeča stranka kakšne pogodbene obveznosti pred odpovedjo pogodbe ni izpolnila. Trdile so le, da je sistematično in dalj časa odtujevala artikle toženih strank, vendar slednjega niso dokazale, zato so lahko v konkretnih okoliščinah pogodbe (s trajajočimi obveznostmi) odpovedale le z učinkom za naprej (ex nunc). Ker tožene stranke niso dokazale, da je tožeča stranka kršila pogodbo že pred odpovedjo pogodb, ji za ta čas ne morejo odrekati plačila na podlagi neizpolnitve oziroma nepravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti. To bi lahko eventualno storile le, če bi trdile in dokazale, da tožeča stranka konkretnih pogodbenih obveznosti ni izpolnila (oziroma jih ni izpolnila pravilno) v obdobju, na katerega se nanašajo vtoževani računi, česar niso uspele. Zato očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen.

16. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženih strank zavrnilo in sodbo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

18. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožene stranke s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z očitkom o nepravočasnosti pritožbe ni uspela, s preostalim delom odgovorom na pritožbo pa ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).