Jedro

Z opozarjanji na razlike v izpovedbi oškodovanca in na okoliščine v zvezi s časom vložitve kazenske ovadbe zahteva za varstvo zakonitosti napada oceno dokazov in s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obs. Đ.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 3.7.1997 je bil obs. Đ.P. spoznan za krivega kaznivih dejanj spolne zlorabe slabotne osebe po 1. odstavku 182. člena KZ in kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 1. odstavku 184. člena KZ. Določeni sta mu bili posamezni kazni, za prvo dejanje 1 leto in 2 meseca zapora in za drugo dejanje 9 mesecev zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 1 leto in 7 mesecev zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ mu je bil v izrečeno enotno kazen vštet čas, ki ga je od 16.7.1996 od 16. ure dalje prebil v priporu. Pogojna obsodba, izrečena s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani z dne 30.9.1993, za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 166. člena KZ-77 z določeno kaznijo 5 mesecev zapora ter preizkusno dobo 3 let ni bila preklicana. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25.3.1998 pritožbi zagovornice obs. Đ.P. in državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obs. Đ.P., odvetnica M.D. iz L., je dne 21.8.1998 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 420. členu v zvezi s 1. in 2. odstavkom 371. člena ter 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in razveljavi odločbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjeni senat. Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zahtevo obsojenčeve zagovornice zavrne. Meni, da iz navedb obsojenčeve zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti in ob dejstvu, da ne pove konkretno, katero določbo zakona je sodišče kršilo in s čim, sledi, da uveljavlja smiselno zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Le-ta pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je navedlo okoliščine, s katerimi je obrazložilo, zakaj ocenjuje izpovedbo ošk. S.N. za verodostojno, kljub temu, da jo je med postopkom spreminjal. Pri tej oceni se je sklicevalo tudi na okoliščine, da gre za mladoletnika, ki je sam prestal težak kazenski postopek, da mu je težko o teh stvareh govoriti in da tudi njegovo pomnenje ni prav dobro. Sodišče druge stopnje je soglašalo z oceno oškodovančeve izpovedbe, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in v zvezi s tem navedlo ustrezne razloge. Pojasnilo je, kako presoja neskladja v tej izpovedbi. Pri tem je upoštevalo vse okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, zato ni sprejemljiva trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da se sodišče druge stopnje ni zadovoljivo izjasnilo o navedenih okoliščinah in da v tem delu dejansko ni rešilo zagovorničine pritožbe. Ker ima sodba sodišča druge stopnje v zvezi z oceno oškodovančeve izpovedbe popolne razloge, ji ni mogoče očitati njihovega pomanjkanja in s tem tudi ne smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi nima prav, ko trdi, da se nižji sodišči v zvezi s kaznivim dejanjem spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 1. odstavku 184. člena KZ nista ukvarjali z enim od njegovih bistvenih elementov, to je, da naj bi bilo storjeno zaradi zadovoljitve spolnega nagona. Obrazložitev prvostopne sodbe, ki ugotavlja obsojenčeva spolna dejanja z mladoletnikoma S.N. in G.L., kot so opisana v izreku pravnomočne sodbe, vsebuje zaključek, da jih je storil zaradi zadovoljitve spolnega nagona. Sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe poleg ostalega navedlo, da so bila obsojenčeva ravnanja usmerjena k zadovoljitvi spolnega nagona in da si drugače ni mogoče razlagati ugotovljenih spolnih dejanj. Izpodbijana pravnomočna sodba ima razloge o tem odločilnem dejstvu. S to navedbo zahteve za varstvo zakonitosti nakazana nadaljnja bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče prve stopnje tudi z oceno obsojenčeve osebnosti, na podlagi priloženih spisov, ki še niso vsi končani, bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, pri čemer zatrjevane kršitve ne opredeljuje konkretno. Sodišču druge stopnje pa očita, da se o tem ni izjasnilo. Sodišče prve stopnje je v razlogih, s katerimi je utemeljilo obsojencu izrečeno kazensko sankcijo, navedlo, da je pri oceni njene primernosti upoštevalo obsojenčevo osebnost ter se pri tem sklicevalo tudi na priložene spise. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe v zvezi z zavračanjem pritožbe državne tožilke izrecno navedlo, da kot obteževalno okoliščino ni mogoče upoštevati drugih kazenskih postopkov, ki tečejo zoper obsojenca, temveč le pravnomočno kazensko sodbo. Glede na takšno presojo ni mogoče zaključiti, da odločitev o vrsti in višini izrečene kazenske sankcije temelji na nedokončanih kazenskih postopkih. V obrazložitvi pravnomočne sodbe ni nasprotij glede odločilnih dejstev in tudi ne drugih pomanjkljivosti. Zato zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Uveljavljanje te okoliščine tudi sicer predstavlja utemeljevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako z vsemi ostalimi izvajanji, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti opozarja na razlike v izpovedbi ošk. S.N. in na vprašljivost njene verodostojnosti ter na okoliščine v zvezi s časom vložitve kazenske ovadbe, napada oceno dokazov in s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zahteva zagovornice obs. Đ.P. za varstvo zakonitosti. Zato je zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).