Jedro

Ker tožeča stranka ni dokazala, da so bila opravljena vsa pogodbeno dogovorjena dela, tudi ni upravičena do celotnega s pogodbo dogovorjenega zneska. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zgolj predložitev uporabnega dovoljenja, ob izrecnem zanikanju nasprotne stranke, ni zadosten dokaz, da je pravni prednik opravil vsa pogodbena dela, ki jih tožnica niti ni specificirala. Gradbena dela, ki jih je izvajalec opravil, je po izstavljenih začasnih situacijah tudi dobil plačana. Za plačilo del, ki niso bila opravljena in vrednostno predstavljajo razliko med gradbenimi deli, zaračunanimi po začasnih situacijah in s pogodbo dogovorjeno vrednostjo, pa ni niti dejanske niti pravne podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni tožeči stranki plačati 17.843,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2015 do plačila. Obenem je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.549,84 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pravočasno pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v posledici neuporabe določbe iz 214. člena ZPP pa tudi kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka in stranski intervenient sta vložila odgovor na pritožbo. Predlagata vrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglašata stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi sklepa o končni razdelitvi Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. St ... z dne 7. 8. 2017 v stečajnem postopku nad družbo V., d. o. o.,, prevzela terjatev do tožene stranke v višini 17.843,26 EUR. Družba V. je imela kot izvajalec s toženo stranko kot investitorjem, pri čemer je kot sofinancer sodelovala tudi Vlada RS, sklenjeni dve pogodbi za izvedbo rekonstrukcije objekta v popotresni obnovi, in sicer št. 04kKOT82 (A14, v nadaljevanju Pogodba 1) za poslovni prostor v pogodbeni vrednosti v višini 62.406,44 EUR in št. 04kKOT82A (priloga A15, v nadaljevanju Pogodba 2) za stanovanjski del v pogodbeni vrednosti v višini 99.060,05 EUR, torej v skupni vrednosti 161.466,49 EUR. Družba V. je izdala šest začasnih situacij v skupni vrednosti 143.619,80 EUR, tožena stranka pa je vse začasne situacije v celoti plačala, in sicer znesek 130.735,91 EUR iz naslova nepovratnih sredstev in znesek 12.883,89 EUR iz lastnih sredstev. Družba V., d. o. o., končne situacije ni izdala, saj je z deli zaključila pred dokončanjem del zaradi likvidnostnih težav in je od pogodbe odstopila zaradi stečaja z dopisom z dne 3. 12. 2012 (priloga B16). V določbi 9. člena Pogodbe 1 in Pogodbe 2 je bilo določeno, da se začasna situacija izstavi na podlagi dejansko izvedenih del oziroma vgrajenih količin, potrjenih s strani izvajalca in nadzornika. V določbi 10. člena Pogodbe 1 in Pogodbe 2 je bilo določeno, da bo investitor plačeval izvajalcu na podlagi začasnih situacij izvedena dela v višini 90% pogodbene vrednosti, preostalih 10% pa se lahko plača po izdaji uporabnega dovoljenja oziroma po uspešni predaji in prevzemu del po pogodbi. Tožeča stranka trdi, da njena terjatev predstavlja 10% zadržane pogodbene vrednosti izvedenih del, vendar sodišče prve stopnje tem navedbam ni sledilo. Pritrdilo je toženi stranki, da je plačala v celoti vrednost vseh izstavljenih začasnih situacij. Tožeča stranka pa po oceni prvostopenjskega sodišča ni niti navedla, katera dela so bila še izvedena in neplačana, zato dejstvo, da je tožena stranka prejela uporabno dovoljenje, ne zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku.

6. Pritožnica navaja, da je predložila zadnjo potrjeno 6. začasno situacijo, ki izkazuje tako obstoj kot višino opravljenih del, navedenih v tej situaciji, s katero so bila opravljena dela skladno s pogodbo zaračunana do višine 90% oziroma točno kot navaja toženka do višine 88,95%. S pridobitvijo pravnomočnega uporabnega dovoljenja je po prepričanju pritožnice dokončno zapadlo v plačilo po pogodbi 10% zadržanih sredstev. Vendar navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno sledilo konkretiziranim izvajanjem tožene stranke in stranskega intervenienta, da je tožena stranka v celoti plačala vrednost vseh izstavljenih začasnih situacij in pri plačilu posamezne situacije ni zadržala 10% njene vrednosti. Tožena stranka je v vlogi z dne 18.2.2019 specificirano pojasnila način črpanja sredstev glede na potrjene začasne situacije v višini 143.619,80 EUR, tožeča stranka pa je v nadaljnji vlogi potrdila, da je to dobila plačano. Ni mogoče slediti nadaljnjim pavšalnim navedbam pritožnice, da je bilo izvedenih več del. Za svojo navedbo, da je izvajalec z izstavljenimi začasnimi situacijami zaračunal le 90% opravljenih del, tožeča stranka ni ponudila ustreznih dokazov. Ker tožeča stranka ni dokazala, da so bila opravljena vsa pogodbeno dogovorjena dela, tudi ni upravičena do celotnega s pogodbo dogovorjenega zneska. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zgolj predložitev uporabnega dovoljenja, ob izrecnem zanikanju nasprotne stranke, ni zadosten dokaz, da je pravni prednik opravil vsa pogodbena dela, ki jih tožnica niti ni specificirala. Gradbena dela, ki jih je izvajalec opravil, je po izstavljenih začasnih situacijah tudi dobil plačana. Za plačilo del, ki niso bila opravljena in vrednostno predstavljajo razliko med gradbenimi deli, zaračunanimi po začasnih situacijah in s pogodbo dogovorjeno vrednostjo, pa ni niti dejanske niti pravne podlage.

7. Pritožnica napačno povzema navedbe tožene stranke in stranskega intervenienta, saj niti iz njunih navedb niti iz v pritožbi navedenih dokaznih listin ne izhaja priznanje, da sta plačala le 88,95% opravljenih del, pač pa navajata, da je bil od pogodbeno dogovorjenih del tolikšen % del opravljenih in plačanih. Priznanje mora biti izrecno in nedvoumno, iz povzetih navedb pa priznanje ne izhaja niti konkludentno. Navedbe, ki jih pritožnica napačno povzema, v bistvu predstavljajo ugovor (delno) neizpolnjene pogodbe. Zatrjevani plačani zneski se procentualno nanašajo na pogodbene vrednosti in ne na dejansko izvedena dela oziroma njihov obseg. Kot je že pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, je bilo v pogodbi dogovorjeno, da se bodo dela plačala na podlagi dejansko izvedenega obsega del, po obračunskih izmerah. Za odločitev je tako bistvenega pomena, kolikšna je vrednost dejansko izvedenih del, ne pa sama pogodbena vrednost. Ker je bilo dejansko izvedenih 90 % oz. natančneje 88,95% od pogodbeno dogovorjenih del, je izvajalec upravičen tudi (le) do plačila sorazmernega dela pogodbene vrednosti. Preostali del, ki ga sedaj vtožuje tožeča stranka, ni bil plačan, ker ga izvajalec ni nikoli obračunal, saj za to ni imel osnove, ker ni izpolnil vseh pogodbenih obveznosti. Navedeni zaključek končno potrjuje tudi sam dopis družbe V., d. o. o., z dne 3. 12. 2012 (obvestilo o stanju v družbi V., d. o. o., priloga B5).

8. Pritožnica izpostavlja potrjeno 6. začasno situacijo, ki pa ne potrjuje njenih navedb v postopku, da je bilo opravljenih za 88.111,07 EUR del na stanovanjskem objektu in za 127.466,64 EUR na poslovnem delu, saj je iz nje razvidno, da je bilo do konca novembra 2011 na stanovanjsko poslovnem objektu X. 87 opravljenih za 127.465,64 EUR del, od tega 63,71% na stanovanjskem delu (81.208,36 EUR, povečano za DDV). Da naj bi opravljena dela predstavljala seštevek obeh zneskov, iz te listine ni mogoče razbrati. Kako navedena situacija utemeljuje tožbeni zahtevek v višini 17.843,36 EUR, ki naj bi predstavljal 10% zadržanih sredstev od pogodbene vrednosti v višini 161.466,49 EUR, pritožnica ne pojasni.

9. Pritožnica ne more uspeti niti z navedbami, da izdaja garancije za odpravo napak skladno s pogodbo ni osnova za zadrževanje zadržanih sredstev po opravljenem tehničnem pregledu in pridobljenem uporabnem dovoljenju, saj je bilo na njej trditveno in dokazno breme, da je opravila vsa pogodbeno dogovorjena dela, ki pa ga ni zmogla.

10. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ter prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka in stranski intervenient pa z odgovorom nista doprinesla k odločitvi, zato sama nosita svoje stroške za odgovor na pritožbo.